sveti Rihard Pampuri – menih

Rihard        Zavetnik mladih in zdravnikov.
        Imena: Rihard, Rihart, Rikard, Rikardo, Ričard, Ricardo, Rik, Riki, Riko, Diki; Rikarda, Riharda, Rika
Erminio Pampuri, tako je zapisan današnji svetnik v krstni knjigi župnije Trivolzio v severni Italiji, se je rodil leta 1897. Mati mu je umrla pri treh letih, skrb zanj so po njeni smrti prevzeli strici po materini strani. Sami goreči kristjani so nečaka vzgajali v globoki veri, hkrati pa so mu omogočili šolanje. Vpisal se je na medicinsko fakulteto v Pavii.
Dvajsetleten je moral k vojakom. Toda kot medicinca ga niso poslali na fronto (smo v letih 1917/18), temveč v vojaško bolnišnico. Očividci so pripovedovali o njem, da je ranjenim vojakom skazoval veliko sočutje, ni pa svojim vojaškim tovarišem zamolčal besed papeža Benedikta XV., da je ta vojna »nepotrebno prelivanje krvi«.
– Leta 1921 je doktoriral iz medicine.
        Stopil je v Zvezo katoliških študentov Italije in se pridružil tretjemu Frančiškovemu redu. Kot okrajni zdravnik v Morimondu (Milano) je v krajevni župniji ustanovil krožek mladinske Katoliške akcije. Močno si je prizadeval, da bi se čim bolj približal vzoru krščanskega zdravnika. V bolnikih je gledal Kristusa. Stregel jim je tako pozorno in ljubeznivo, da so mu rekli »dottor carita«.
Kljub vsemu ni bil zadovoljen s seboj, čeprav je veliko molil, pogosto prejemal obhajilo, dajal miloščino, podpiral misijone. Premišljeval je o svojih napakah, da je včasih len, da ne pozna reda, da se ni povsem posvetil Gospodu, čeprav je ostal neporočen. Mikalo ga je, da bi stopil v kakšno redovno skupnost, češ da potrebuje neko »regulo« (pravilo). Ko se mu je jeseni leta 1926 primerilo, da je v času, ko je bil na potovanju, umrla neka njegova pacientka, ga je to hudo prizadelo. Svoji sestri redovnici je tedaj pisal: »Zdi se mi, da me je s tem Gospod opozoril, naj se otresem svoje raztresenosti, naj opustim vse druge zaposlitve in skrbi, da se bom lahko bolj pozorno in mirno posvetil bolnikom.«
Potrkal je najprej na frančiškanska in jezuitska vrata. Niso ga sprejeli; 22. junija 1927 pa so ga sprejeli v Bolniški red sv. Janeza od Boga. Čutil je, da bo končno v tej skupnosti mogel združiti redovniški in zdravniški poklic. Dobil je ime Rihard. Kot novinec je opravljal službo ambulantnega zobozdravnika v bolnišnici sv. Uršule v Brescii. Na vse je naredil velik vtis po svoji krotkosti, velikodušnosti in ljubeznivosti.
Toda pot, na katero je stopil, je bila kratka. Leta 1930 je umrl za jetiko, star komaj 33 let.
Papež Janez Pavel II. ga je leta 1981 razglasil za blaženega, 1. novembra 1989 pa za svetnika kot vzor mladini in zdravnikom.
Vir

»Brez vere je naše življenje samo ladja brez krmila sredi valov, razburkanih od neprestanih viharjev; neogibno ji je usojeno, da trešči ob prvo čer in se razbije … Oprijeti se moram božje dobrotljivosti in usmiljenja ter računati edinole na to dvoje …«
Ime: Pri krstu je dobil ime Erminio Filippo, za redovno pa si je izbral Riccardo, ki izhaja iz nemškega richi »vladar« in harti »trd, močan«, tj. »močan vladar«.
Rojen: 2. avgusta 1897.
Kraj rojstva: Trivolzio blizu Pavie v Italiji.
Umrl: 1. marca 1930.
Kraj smrti: Milano, prav tako v Italiji.
Družina: Rodil se je kot deseti izmed enajstih otrok Inocencu in Angeli roj. Campari. Oba sta kmalu umrla.
Otroštvo: Po materini smrti ga je, triletnega, vzel na svoj dom v bližnjem Torinu premožni ded Giovanni. Vse življenje je bil tesno povezan tudi s svojo sestro Marijo Longino, redovnico v Egiptu.
Študij: Po končani osnovni šoli je obiskoval gimnazijo v Milanu ter Pavii in bil gojenec zavoda sv. Avguština. Nato se je leta 1915 vpisal na medicinsko fakulteto univerze v Pavii in jo končal 6. julija 1921.
Vpoklic: 1. aprila 1917 je bil vpoklican k vojakom in bil kot študent medicine dodeljen k 86. sanitetnemu oddelku ter poslan na vojno območje.
Vojak: Kot bolniški častnik je med drugim skrbel za ranjence v Kobaridu ter pri tem doživljal vso grozo vojne morije.
Tretji red: Marca leta 1921 je vstopil v Frančiškov tretji red in poslej resno živel duhovnost tretjerednika.
Služba: Po doktoratu je deloval kot okrajni zdravnik v Morimondu, kjer je preživel šest let v veliki skrbi in pozornosti do svojih bolnikov. Imenovali so ga »svetniški zdravnik«. Kot zavzet laik je veliko pomagal tudi domačemu župniku.
Skupnost: Rihard je 22. junija 1927 vstopil v red usmiljenih bratov, ki ga je ustanovil sveti Janez od Boga. V njem so večinoma laiki, ki poleg običajnih treh zaobljub naredijo še četrto, da bodo pomagali potrebnim (bolnikom).
Kreposti: Bil je zgleden in pobožen, pogosto je hodil k spovedi in dnevno prejemal sv. obhajilo ter častil Najsvetejše. Vse življenje je živel čisto in asketsko.
Dela: Njegove duhovne misli so ohranjene v šestinšestdesetih pismih, ki jih je pisal svoji sestri redovnici.
Čudeži: Na njegovo priprošnjo so se takoj po smrti začeli dogajati številni čudeži ozdravljenja.
Zavetnik: Je zavetnik bolnikov, mladine in zdravnikov.
Upodobitve: Na ohranjenih fotografijah je večinoma upodobljen kot črnolas mlad redovnik v habitu, prijaznega pogleda. Pred vstopom v red je nosil tudi brke.
Beatifikacija: 4. oktobra 1981 ga je papež Janez Pavel II. razglasil za blaženega, 1. novembra 1989 pa za svetnika.
Goduje: 1. maja
Vir