sveti Rihard – škof

Rihard        Imena: Rihard, Rihart, Ricardo, Diko, Richard, Ričard, Rik, Riki, Riko; Riharda
Rihard je bil pravi angleški gentleman, da si le s težavo mislimo plemenitejšega človeka. Odraščal je v nemirnih časih, ko so si angleški stanovi z »veliko listino svoboščin« (1216) pridobili pravico do nadzorstva nad izvajanjem kraljeve oblasti. Rodil se je okoli leta 1197 v bogati plemiški družini, ki je v državljanski vojni zašla v dolgove in izgubila očeta. Posestvo je prevzel Rihardov starejši brat. Ko ni mogel izplačati upnikov, je moral v zapor. Rihard je delal kot hlapec in se trudil noč in dan, da bi pomagal zadolženemu posestvu na noge. To se mu je tudi posrečilo. Sorodniki so mu poiskali plemenito in bogato nevesto, ko mu je brat zapisal posestvo.
Rihard se je vsemu odpovedal in odšel na študij v Oxford in Pariz. V Bologni je študiral cerkveno in civilno pravo. Tam ga je neki sloveči profesor določil za svojega naslednika in mu ponudil roko hčerke edinke. Rihard je odklonil sijajno ponudbo in se vrnil na Angleško, kjer so ga v Oxfordu izvolili za vseučiliškega kanclerja, canterburyjski nadškof Edmund pa si ga je vzel za tajnika. Po nadškofovi smrti je Rihard odšel v neki dominikanski samostan študirat bogoslovje in postal mašnik, kasneje pa še škof.
Kot škof je bil velik dobrotnik revežev. Svoje dohodke je premišljeno razdeljeval; kjer je bilo mogoče, je ubogim in stiskanim pomagal do polnih pravic. Ko ga je starejši brat svaril, naj ne razmetava premoženja, mu je Rihard odvrnil, da si je sicer zase obdržal konja, da more hitreje priti do Kristusovih udov, ki trpe, pripravljen pa je prodati tudi tega, če bi videl, da je to všeč Bogu, ki je zdaj njegov edini gospodar.
Umrl je 3. aprila 1253. Takrat goduje.
Vir

        Sv. Rihard je bil pravi angleški gentleman, da si je težko plemenitejšega misliti. Doraščal je v nemirnih časih, ko so si angleški stanovi z »veliko listino svoboščin« (1216) pridobili pravico do nadzorstva nad izvajanjem kraljeve oblasti. Rodil se je okoli 1. 1197 v bogati plemiški družini Wich, ki je v državljanski vojni zašla v dolgove in izgubila gospodarja, Rihardovega očeta. Posestvo je prevzel starejši brat našega svetnika; ko ta ni mogel izplačati upnikov, je moral iti v zapor. Rihard se je bil že prej lotil študija, za kar je imel izredno nadarjenost, vendar je pustil šolanje, da reši rodni dom. Poprijel je tudi za najtežja dela, ni si privoščil niti pravega počitka in je večkrat tudi stradal. Tako je rešil dom, brata pa iz ječe. Zdaj se je med bratom začela tekma v plemenitosti. Starejši brat je Rihardu odstopil pravice do nasledstva in zanj pridobil tudi bogato nevesto iz najboljše družine. Rihard pa ni hotel sprejeti nagrade, bratu je vrnil vse imetje in tudi nevesto, ki je rada postala bratova žena; videla je, da je Rihardu več do študija kakor do družinske sreče.
       Rihard In res je Rihard odšel na univerzo v Oxford in se tam z vso vnemo vrgel na učenje. Bil je tako obziren do doma, da se je raje prebijal z revščino, kakor da bi sprejemal bratovo pomoč. Bog je blagoslovil njegov trud, tako da je prve skušnje odlično prestal. Hrepenenje po še večjem znanju ga je gnalo na visoke šole v Pariz, kjer je bila tedaj najbolj sloveča evropska univerza. Spet je moral stradati, pa je vse prenašal v duhu pokore. Z dvema revnima tovarišema si je najel sobico in se vadil v nesebični bratovski ljubezni. Vsi trije so premogli samo en plašč in so včasih zmrzovali, vendar so se bratovsko razumeli in še drugim stregli iz ljubezni do Boga. Bil je to čas, ko je tudi na Pariz že vplival zgled »božjega ubožca« sv. Frančiška Asiškega. Po vrnitvi iz Pariza je Rihard opravil še zadnje izpite v Oxfordu, si tu pridobil naslov magistra in tako dosegel čast univerzitetnega profesorja. Rihard je predpisani čas predaval v Oxfordu in tudi zaslovel po svoji učenosti. Njemu pa ni bilo za čast, vedel pa je, da mu je na Angleškem potrebno popolnejše znanje cerkvenega in državnega prava. Ker take šole doma ni bilo, je krenil v italijansko mesto Bologno. Tu je bila najboljša evropska šola za pravno vedo, zanjo je imel velike zasluge sv. Rajmund Penjafortski. Bilo pa je tu tudi središče dominikanskega reda, kar je Riharda prav tako privlačilo. V pravni vedi se je Rihard kmalu tako izkazal, da so mu ob bolezni slovečega profesorja zaupali nalogo, da je namesto njega pol leta predaval. Ko je profesor ozdravel, mu je ponudil svojo hčer za ženo in nasledstvo v profesuri, kar je bilo izredno odlikovanje. Rihard je oboje ljubeznivo odklonil, zakaj njegova ljubezen je bila oddana že drugam. Namenil se je bil, da svoje veliko znanje in zmožnosti posveti cerkveni službi, vendar ne v Italiji, ampak na Angleškem, kjer so ga bolj potrebovali.
        Preden je prišel spet v domače kraje, ga je že naprej oznanjal tako sloves učenjaka kakor tudi nenavadno pobožnega in srčno dobrega moža. Izvolili so ga za kancelarja oxfordske univerze, pa tu se ni dobro počutil, preveč mu je bilo zunanje časti, premalo pa priložnosti za plemenite žrtve v dobro Kristusove Cerkve. Da ima Bog z njim drugačne namene in ga posebej varuje, je bilo videti iz naslednje zgodbe.

Riharda je povabil njegov učenec, ki je dosegel profesuro, k slavnostnemu obedu. Med kosilom so naznanili kancelarju, da ga prosi ugleden mlad mož za nujen razgovor. Rihard je seveda rad ustregel kakor vedno, se opravičil in odšel iz dvorane. Zunaj ni bilo nikogar, pač pa se je takoj, ko se je umaknil, s stropa utrgal težak kamen in padel prav na njegov sedež. Ko je nato dobil vabilo, naj sprejme službo tajnika pri Edmundu Richu, nadškofu v Canterburyju in primasu (prvaku) angleških škofov, poznejšemu svetniku, je to odgovorno mesto srčno rad sprejel. Našli sta se dve sorodni duši, zakaj nadškof Edmund je bil bogoslovni učenjak in znan po svojem spokornem življenju, predvsem pa željan braniti neodvisno duhovno poslanstvo svoje pastirske službe. Z Rihardom sta si bila neločljiva prijatelja prav do Edmundove smrti 1. 1240. Ob svetniškem Edmundu je bil Rihard poglobil svojo pobožnost in gentlemansko plemenitost. Angleški primas je želel zasesti nekaj prostih škofij. Dohodki teh so se stekali v kraljevo blagajno, dokler ni bil nastavljen nov škof. Tedanji kralj Henrik III. je bil v denarnih zadregah, zato se je upiral imenovanjem. V tem kočljivem položaju je Rihardu mnogo pomagalo njegovo znanje prava, tako da mu je Edmund izročil kočljive pravde z dvorom. Kralj je imel zaščito v Rimu, v kraljici Eleonori pa spretno zagovornico za svoje stališče. Tako primas Edmund ni mogel doseči vseh škofovskih imenovanj, ki so se mu zdela potrebna, ni pa maral začenjati s kraljem prepira, ki bi zbujal pohujšanje. Zato se je raje umaknil in odšel v prostovoljno pregnanstvo na Francosko. Rihard ga je spremljal in mu tam pomagal, da je papežu pojasnil angleške cerkvene razmere. Bivanje na tujem je Rihard uporabil tudi za to, da je pri dominikancih v Orleansu spopolnil svoje teološko znanje in se po smrti nadškofa Edmunda dal posvetiti za mašnika. Čeprav je bil prej kot laik na visokem položaju, je zdaj ponižno začel znova služiti kakor drugi preprosti duhovniki. Vrnil se je na Angleško in z vso vnemo upravljal majhno župnijo na deželi. Imel je za odliko, da sme služiti oltarju in spet posnemati ubogega Jezusa. Čeprav je bil eden prvih učenjakov tedanje Anglije, je štel za svoje prve prijatelje reveže svoje župnije. Le kadar je novi nadškof v Canterburvju potreboval njegov nasvet, mu je znal spretno ustreči.
        Svojo končno in najtežjo življenjsko nalogo je Rihard prevzel šele leta 1244. V mestu Chichester (čičester) so potrebovali novega škofa. Za to mesto je kralj izbral nekega svojega dvorjana. Kanoniki v Chichestru so kralju Henriku III. ustregli ter res izvolili njegovega kandidata. Ker pa izvoljeni dvorjan po sodbi novega primasa Bonifacija v Canterburyju ni imel za škofovsko službo ne pravega znanja ne drugih potrebnih zmožnosti, zbor škofov te izvolitve ni sprejel. Kanoniki so zdaj izbrali Riharda, kakor je bila želja primasa Bonifacija. Kralj je bil seveda užaljen, ker Riharda pač ni maral; zameril mu je, da je prej tako spretno pomagal rajnemu primasu Edmundu pri obrambi cerkvenih koristi. Občutljivi in oblastni vladar se je obrnil na papeža Inocenca IV. z zahtevo, naj Rihardove izvolitve ne potrdi. Rihard sam se je odločil, da mora preprečiti nesposobnemu dvorjanu, da bi prevzel odgovorno pastirsko službo, zato je odpotoval v Lyon, kjer se je tedaj mudil papež Inocenc IV. Tam je razložil položaj glede spora s kraljem, ni se pa potegoval za potrditev svojega imenovanja. Prav to je papeža prepričalo, da je Rihard pravi mož za to mesto in ga je osebno posvetil za škofa. Ko je kralj Henrik to zvedel, je dal zapleniti vse škofovske dohodke v Chichestru in njegovi uradniki so razgrabili vse, kar bi mogel Rihard dobiti zase. Novi škof se tega ni ustrašil. Prevzel je upravo škofije v Chichestru, kakor da je vse v redu, se naselil v najetem stanovanju in si izprosil skromno hrano pri dobrih ljudeh. Še vesel je bil, da je vnovič dokazal ljubezen do uboštva. Obiskoval je vse župnije svoje škofije, ljudstvu povsod vneto pridigoval in delil zakramente. Kar so mu ljudje prinesli darov, je velikodušno delil z vsemi, ki so bili še revnejši od njega. Verniki so kmalu spoznali, da so dobili res pravega pastirja, in so se ga z vsem srcem oklenili. Pridobil je zase večino tistih, ki so bili prej na kraljevi strani. O kralju ni Rihard izrekel nobene žal besede, še hvaležen je bil, da mu je pomagal pridobiti popolno zaupanje in poslušnost pri vernikih. Papež je večkrat priporočil kralju, naj se z Rihardom sprijazni, in kralj sam je bil dovolj pameten, da je uvidel svojo napako. Vedel je, da bo več pridobil, če povsem spremeni svojo politiko. Po dveh letih je vrnil škofu Rihardu vsa cerkvena posestva in odtegnjene dohodke.
        Novi položaj ni prav nič vplival na Rihardovo pastirsko službo. Čutil je še večjo dolžnost, da pokaže veliko skrb za reveže, ki jim je zdaj mogel več nuditi. Svoje dohodke je premišljeno razdeljeval, ubogim in stiskanim je pomagal do polnih pravic, kjer je bilo mogoče. Starejši brat ga je prišel svarit, naj ne razmetava premoženja, Rihard pa mu je odvrnil, da si je sicer zase obdržal konja, da more hitreje priti do Kristusovih udov, ki trpe, pripravljen pa je prodati tudi tega, če bi videl, da je to všeč Bogu, ki je zdaj njegov edini gospodar. Ostal je gentleman do starčkov, sirot in drugih nebogljenih ter vsem zidal zavetišča, posebno rad pa je prevideval bolnike in jim odpiral vrata v nebesa. Nanovo je uvedel red v cerkvenem sodišču, kjer je bil nepodkupljiv varuh božjega reda, sicer usmiljen do grešnikov, neizprosen pa do vseh, ki so drugim delali krivico ali pohujševali njegove vernike. Ko so se mu sorodniki priporočali za službo, jih je redno zavračal z izgovorom, da tudi Jezus ni dal oblasti apostolu Janezu, ki mu je bil sorodnik in prijatelj, ampak Petru, ki mu je bil sicer tuj, a zmožen. Neko prednost je dajal samo tistim, ki jih je poznal, da lepo molijo in se zatajujejo, zakaj takim je zaupal, da bodo povsod dajali Bogu dolžno čast in delali nesebično. Ko je telesno že opešal, je še prevzel oznanjevanje križarske vojske, da bi rešili svete kraje iz nekrščanskih rok. S skrajnim naporom je šel še v Dover, da bi tam pridigal. Posvetil je tam še cerkev v čast svojemu prijatelju sv. Edmundu in pokopališče za uboge, nato pa ga je mrzlica vrgla na posteljo. Ko je videl, da je smrt blizu, je opravil zadnja naročila, poljubil križ in še spregovoril: »Marija, božja mati in mati usmiljenja, brani me pred sovražnikom in sprejmi me ob moji smrtni uri.«
        Umrl je 3. aprila 1253, star 56 let. Pokopali so ga v Chichestru pri oltarju sv. Edmunda, ki ga je davno prej postavil in posvetil. Že 1262 mu je papež Urban IV. delil svetniško čast.
ŽS  II, 21-24 (Kovači«; P. Guerin IV, 18083; LThK 82, 1288.
Vir: Miklavčič,Maks/Dolenc,Jože: Leto svetnikov, Zadruga katoliških duhovnikov, Ljubljana 1973.

sveti RihardV svojem življenju je moral sveti Rihard skozi mnoge viharje, ki pa ga niso strli, ampak samo še poglobili in oplemenitili njegovo svetniško naravo. Poleg časti, ki mu niso veliko pomenile, je namreč okušal tudi številne preizkušnje: revščino in boj za preživetje, zavidanje, kraljevo sovraštvo, prostovoljno izgnanstvo. Vse to pa mu ni vzelo poguma, svetlega pogleda in vesele narave, s katero se je do konca popolnoma razdajal svojim vernikom.
Ime: Izhaja iz nemškega imena Richart in je zloženo iz starovisokonemških besed richi »mogočen, silen; knez« in hart »močen, drzen«.
Rodil se je okoli leta 1198 v Wichu (danes Droitwich) v Angliji, umrl pa 3. aprila 1253 v Dovru, prav tako v Angliji.

Družina: Bil je član bogate plemiške rodbine Wich, ki pa je v državljanski vojni obubožala. Imel je še starejšega brata, s katerim sta bila zelo povezana.
Izobrazba: Potem ko je Rihard rešil rodni dom in prepustil nasledstvo in nevesto svojemu bratu, se je posvetil študiju civilnega in cerkvenega prava v Oxfordu, Parizu in Bologni.
Sodobniki: sv. Frančišek Asiški, sv. Rajmund Penjafortski, sv. Edmund Rich, kralj Henrik III. in kraljica Eleonora, papež Inocenc IV.
Službe: Sprva je kot univerzitetni profesor predaval v Oxfordu, bil nekaj časa kancler univerze, nato pa osebni tajnik svojega zaščitnika sv. Edmunda, nadškofa in primasa v Canterburyju. Kasneje je v Orleansu študiral teologijo in bil posvečen v duhovnika. Po vrnitvi v Anglijo je nekaj časa z vso vnemo upravljal majhno podeželsko župnijo.
Škofija: Škofija v mestu Chichester je bila ustanovljena leta 1075 kot naslednica starodavne škofije Selsey v Sussexu, ki jo je ustanovil sveti Wilfrid konec 7. stoletja. Sveti Rihard je postal škof leta 1244 in bil to do smrti leta 1253. Danes je tu sedež anglikanske škofije.
Prednik: Ralph Neville (1224–1244) oz. Robert Passelewe (1244), ki pa ni bil posvečen.
Naslednik: John Climping (1253–1262).
Kreposti: Vse življenje je bil kljub svoji izredni nadarjenosti in visokim službam zelo preprost in ponižen ter globoko pobožen. Imetje je sproti razdajal revežem, zidal zanje zavetišča in bolnišnice. Bil je vnet pridigar, skrbel je zlasti za moralo in disciplino med duhovniki ter uvedel red na cerkvenem sodišču.
Zavetnik: svoje škofije Chichester ter dežele Sussex v Angliji; kočijažev.
Upodobitve: Upodabljajo ga kot škofa s kelihom ob nogah, saj naj bi mu ta nekoč med mašo padel na tla, a se ni nič polilo. Slikajo ga tudi, kako kleči pred kelihom, kako orje domače njive ali pa kot škof s kelihom blagoslavlja svojo čredo.
Grob: Nad njegovim grobom v chichesterski katedrali so se dogajali številni čudeži, leta 1538 pa je bil grob z relikviarijem popolnoma uničen, rešili naj bi le nekaj njegovih kosti in jih pokopali na neznanem kraju.
Beatifikacija: 22. januarja 1262 ga je papež Urban IV. v Viterbu razglasil za svetnika.
Goduje: 3. aprila, v anglikanskih deželah pa 16. junija.
Misel: »Marija, božja mati in mati usmiljenja, brani me pred sovražnikom in sprejmi me ob moji smrtni uri.« (molitev na smrtni postelji)
Vir