sveti Romuald – redovnik in opat

RomualdImena: Romuald, Romi, Romul.
Romuald je bil vojvodskega rodu iz Ravene. Viteze so v tistem času vzgajali predvsem v spretnosti z orožjem in hrabrosti, zanemarjali pa splošno izobrazbo. Romuald je bil veseljaške narave, strasten lovec in je rad zahajal v mestno družbo, ki si je privoščila zabave in druge užitke. Žalosten družinski dogodek pa ga je odločilno pretresel. Oče se je bil sprl z nekim sorodnikom in ga pozval na dvoboj. Sina Romualda je prosil za pričo. Oče je v dvoboju sorodnika ubil. Ta dogodek mlademu Romualdu ni dal miru. Kakor da bi bil sam kriv uboja, je šel v samostan delat štiridesetdnevno pokoro, kakršno je tiste čase Cerkev terjala od morilcev. V tem samostanu je na prigovarjanje pobožnega fratra, ki mu je stregel, tudi ostal.

Pozneje je šel z opatovim dovoljenjem v šolo popolnosti k pobožnemu, malo čudaškemu in sila strogemu samotarju Marinu, ki je živel blizu Benetk. Marin ni poznal prizanesljivosti in je terjal od svojega učenca skrajno ponižnost, poslušnost in samozatajevanje. Spopolnil je tudi svojo izobrazbo. Pozneje je tudi sam preizkusil novo obliko puščavniškega življenja. Hodil je po Lombardiji in Apeninih ter živel zelo spokorno. Naposled se je naselil v Pereu blizu Ravene. Tu je prišel v stik z mladim nemškim cesarjem, Otonom III., ki ga je obiskal v njegovi puščavniški celici in ga prosil, naj sprejme izvolitev za opata v Apolinarijevem samostanu v Raveni. Nerad se je uklonil in se že čez dobro leto službi odpovedal. Hotel je obnoviti redovno disciplino, a je zadel na odpor menihov.

Leta 1004 je v Val di Castro blizu Piogge ustanovil meniško naselbino, kateri je v naslednjih letih pridružil še nove, tudi takšne za redovnice. Šel je tudi misijonarit med Madžare, zaradi starosti in bolezni pa se je moral kmalu vrniti v Italijo. Tu je preuredil več meniških naselbin. Kmalu po letu 1023 je ustanovil majhno meniško naselbino v Camaldoli blizu Arezza; ta se je pozneje razvila v samostan strogega kamaldolenskega reda, ki obstaja še danes.
Umrl je 19. junija 1027, star 75 let. Na ta dan tudi goduje.
Vir

Dvajset let je mladi Romuald, plemiški sin, v polnosti užival prednosti svojega stanu in stregel svoji nečimrnosti. Bil je veseljaške narave, strasten lovec, rad si je privoščil zabave in druge užitke. Po pretresljivem doživetju, ko je moral gledati, kako je njegov oče v prepiru ubil sorodnika, pa se je umaknil vase, in je, ker oče ni hotel opraviti pokore za svoj greh, namesto njega šel v bližnji samostan sv. Apolinarija v Classe. Tu se mu je neke noči prikazal sam sv. Apolinarij, kar je v njem dokončno potrdilo sklep, da postane menih. Zaprosil je za sprejem in naredil redovne zaobljube. Želel si je predvsem strogega spokornega in pobožnega življenja po zgledu starih menihov, zato je menihe v samostanu, kjer je vladala velika mlačnost, nenehno opozarjal na izpolnjevanje redovnih pravil, zatajevanje in molitveno življenje. Menihi so kritike novinca težko prenašali in ker so razmere postajale vedno hujše (hoteli so ga celo umoriti), se je, z opatovim dovoljenjem, odločil, da bo živel kot samotar zunaj samostana. Pridružil se je pobožnemu puščavniku Marinu, ki ga je naučil eremitskega življenja. Bil je zelo strog in mlademu Romualdu ni prizanašal. Pri njem je temeljito dopolnil svojo pomanjkljivo izobrazbo, predvsem pa se vadil in utrjeval v strogem, asketskem načinu življenja. Marin je od njega zahteval absolutno pokorščino, ponižnost in veliko mero samozatajevanja. Post in molitev sta bila nenehno na »dnevnem redu«. Skupaj sta z odstavljenim beneškim dožem Pietrom Orseolom, potem ko sta ga pregovorila za samostansko življenje, odšla v Pireneje in tam ustanovila eremitsko skupnost. Po Marinovi smrti je Romuald sam hodil po Lombardiji in Apeninih, nato pa se vrnil in se naselil blizu Ravene. Na prigovarjanje cesarja in papeža je sprejel vodenje Apolinarijevega samostana, a je že po enem letu vrnil opatsko palico. Sledila so leta ustanavljanja in reformiranja samostanov po vsej Italiji, dokler se ni ustalil v Camaldoli in tu postavil majhno celico, ki je postala materina celica kamaldulenskega reda. Red ima izredno stroga pravila: menihi živijo v ločenih celicah, se urijo v strogem molčanju in neprestanem postu.

Ime: Izhaja iz starovisokonemškega imena Hruomwald »slaven vladar«, sestavljenega iz besed hruom, hrom »slava, ugled« in walt, wraltan »vladati, upravljati«.
Rodil se je okoli leta 952 v Raveni v Italiji,  umrl pa 19. junija 1027 v dolini Val di Castro, prav tako v Italiji.
Družina: Bil je plemiške rodbine, njegov oče Sergij je bil vojvoda, pozneje pa je tudi sam vstopil v samostan.
Zavetnik: Nima posebnega patronata, je pa ustanovitelj številnih samostanov reformirane veje benediktinskega reda, imenovane kamaldulenski red
Sodobniki: nemški cesar Oton III., papež Silvester II.
Upodobitve: Upodabljajo ga večinoma z brado, v beli redovni obleki kamaldulencev s širokimi rokavi, ko kaže menihom nebeško lestev, po kateri stopajo njegovi učenci.
Goduje: 19. junija, prej 7. februarja.

Misel: »Bog ni ustvaril človeka samo za uboštvo in trpljenje, ampak za veselje, in sicer za veselje, ki izvira iz krščanskega mišljenja in kreposti.«
Vir

V Marche (v Italiji), sveti Romuáld, puščavnik in oče kamaldulenskih menihov, doma iz Ravenne. Željan puščavniškega in redovnega življenja, je več let potoval po Italiji, gradil majhne samostane in z neutrudnim delom pospeševal evangeljsko življenje med menihi, dokler ni srečno dokončal dela v samostanu Val di Castro.
Vir