sveti Severin Noriški – opat in menih

SeverinZavetnik Bavarske, vinogradnikov, tkalcev, ujetnikov, vinskih trt, drugi zavetnik škofije Linz
Atributi: romar s palico
Imena: Severij, Severina
Rimska provinca Norik, dežela ob Donavi med Passauom in Dunajem, je bila na prehodu iz četrtega v peto stoletje v brezupnem vojaškem in političnem položaju. Po smrti hunskega kralja Atile so trume različnih narodov divjale po pokrajinah ob Donavi. Germanski rodovi so prodirali na jug, rimske čete so se umikale. Državna oblast je razpadala, prišleki pa so ropali in pustošili po deželi, ustrahovali ljudi in širili revščino ter brezup. Take razmere je našel sv. Severin, ko je okoli leta 453 prišel v Norik. Zapustil je svoj rod in domovino ter sledil božjemu klicu in šel v samoto. Ni bil apostol v pravem pomenu besede, saj je v Noriku že našel lepo razvito versko življenje in urejeno cerkveno organizacijo; med ljudstvom pa je bilo kljub temu še najti ostanke poganstva. Evangelij je sveti Severin oznanjal predvsem s svojim karitativnim delom, skrbel je za bolnike, jetnike, predvsem pa za reveže. Stiska ljudstva je bila velika; Severin je zbiral sredstva za hrano in obleko za ubogo ljudstvo, obenem pa posegal na vsa področja življenja, saj je bil edina avtoriteta, ki so jo vsi spoštovali. Čeprav ni hotel prevzeti nobene cerkvene ali javne službe, je bil vendarle duhovni in politični glavar dežele. Nanj so se obračali tako škofje kakor posvetni vladarji. S svojo bistrino duha, odločnostjo in razsodnostjo je posegal v politične zmede in boje, miril napetosti ter dosegel, da so se razmere počasi urejale. Osebno pa je ostal ves čas velik asket; kadar je le mogel, se je najraje zatekel v svojo kočo, kjer je molil, se postil in opravljal pokoro. Velja za ustanovitelja več samostanov, tako v Faviani (danes Mautern), v Lorchu in v Passauu.
Ime izhaja iz latinskega Severinus oz. pridevnika severus, ki pomeni »resen, vesten, strog, osoren, krut, strašen«.
Rodil se je okoli leta 400 (410?) na Vzhodu, umrl pa 8. januarja 482 v kraju Favianis (Mautern) v Avstriji.
Družina: Njegove domovine in rodu ne poznamo, življenjepisci pa po njegovem dostojanstvenem vedenju in izkušenosti v raznih zadevah sklepajo, da je bil Rimljan, odličnega rodu.
Upodobitve: Upodabljajo ga kot romarja s palico oziroma kot meniha, opata v meniški kuti; v rokah drži cerkev ali knjigo. Zanj značilna upodobitev je, kako s knjigo v levici in z dvignjenim križem v desnici (ali dvignjenim prstom) pridiga ljudstvu.
Misel: »Posnemajte vero očaka Abrahama! Molite neprenehoma in imejte zaupanje v molitev; prosite Boga, naj razsvetli oči vaših src. Bodite iz srca ponižni. Vaše življenje, preljubi sinovi, naj se sklada z vašim poklicem!« (njegova duhovna oporoka menihom)
Goduje 8. januarja.
Peto stoletje je bilo v pokrajini Norik (ki je segala od Slovenije [Celeia] prek Avstrije do Bavarske) čas velike zmede. Germanska plemena so napadala s severa in plenila po hirajočem Rimskem cesarstvu. Uničevali so pridelke, rušili domove in zastraševali prebivalstvo. Okoli leta 453 je v Norik prišel Severin in vzdolž Donave začel oznanjati evangelij. Severin ni nikoli govoril o sebi, zato je njegovo poreklo ostalo nerazkrito. Njegovi modri govori in strog način življenja kažejo na to, da se je verjetno izobraževal v severni Afriki, kot sv. Avguštin, in da je poznal puščavske očete.
Kakorkoli že, Severin se je lotil skrbi za trpeče ljudi v Noriku. Ustanovil je več samostanov, zgradil domove za sprejem beguncev iz napadenih mest in vasi ter prenočišča. Severin je užival velik ugled pri krajevnem nemškem poglavarju, ki je občudoval njegovo asketsko življenje. Govori se, da je ob neki priliki rešil prebivalce Faviana pred lakoto tako, da je šel oznanjat evangelij tamkajšnji bogati gospe, ki je nato odprla svoje žitnice in nahranila lačne. V nekem drugem kraju pa je z molitvijo rešil pridelek na poljih pred rojem kobilic. Severin je umrl v samostanu, ki ga je sam ustanovil na bregu Donave, nedaleč od Dunaja. Je priprošnjik zoper lakoto.
Nebeški Oče, na priprošnjo sv. Severina daj, da bom v nesrečah vedno pripravljen pomagati svojim bližnjim.
Vir

V podonavskem Noriku (v današnji Avstriji), sveti Severín, duhovnik in menih, ki je po smrti hunskega kralja Atila, prišel v to provinco in branil neoborožena ljudstva, in je divjake ukrotil, nevernike spreobrnil, ustanovil samostane, ter neizobražene poučeval v veri.
Vir

Rimska provinca ali pokrajina, ki je v starem veku obsegala dežele med Donavo, Innom, Karnijskimi Alpami in Dunajskim gozdom, se je imenovala Norik. Znotraj meja Norika je bilo tudi sedanje slovensko ozemlje severno od Save. Sredi 5. stoletja, ko je rimsko cesarstvo razpadalo, je bil Norik izpostavljen hudemu viharju preseljevanja narodov. Vojska se je vrstila za vojsko: od vzhoda Huni, od severa Germani, ki so ropali, morili in požigali. V to opustošeno pokrajino je Bog tedaj poslal izrednega moža, ki naj bi posredoval med propadajočimi Rimljani in prihajajočimi Germani: prve branil in osrčeval, druge pa vzgajal in krotil, oboje z nadnaravno močjo vere.
Sveti Severin se je v Noriku prikazal leta 454. Nihče ni vedel, kdo je in odkod je prišel. Edini vir o njem je življenjepis, ki ga je sestavil njegov učenec opat Evpigij. Po vsej verjetnosti je bil doma nekje v okolici Rima in je izviral iz ugledne družine. V dobi, ko je bila rimska državna moč že vsa gnila, je pustil vse posvetne časti ter odšel med menihe na Vzhod. V Norik je prišel od tam, ves prežet z blago človečnostjo, ponižnostjo in spokornostjo. V teh krajih je našel lepo razvito versko življenje, zato njegovo apostolsko delo ni bilo oznanjevanje evangeljske blagovesti: preprečeval in odstranjeval je vojne strahote, oznanjal mir in blažil razvnete strasti.
Umetniki sv. Severina upodabljajo kot romarja s knjigo ali opatovsko palico, s križem v desnici, pridigajočega ljudstvu.
Najprej je nastopil v mestu Asturi (današnji Klosterneuburg pri Dunaju). Ni bil ne duhovnik ne škof, prevzeti ni maral nobene javne službe, vendar je imel več ugleda in veljave kot škofje in visoki državni uradniki. Področje njegovega dela je bil prav kmalu ves zahodni Norik. Najdlje se je mudil v samoti nedaleč od mesta Faviane. Molitev in služba svetu sta tvorila enoto Severinovega poslanstva. Dušnopastirsko delovanje je vselej povezoval z dobrodelnostjo. Za poživitev verskega življenja se mu je zdelo zlasti primerno ustanavljati nove samostanske naselbine. Menihi iz teh samostanov so bili njegovi glavni pomočniki pri karitativnem delu: skrbi za bolnike, za jetnike, predvsem pa za reveže.
ZAVETNIK: Sv. Severin je zavetnik Bavarske; vinogradnikov, vinskih trt, tkalcev platna, ujetnikov, …
Njegovo poslanstvo je segalo tudi na politično področje. Pokazal je bistrino duha, razsodnost in odločnost. Ko je neposredno posegel v politične zmede in boje, je pomirjal deželo, katere prebivalci so se uklanjali njegovi duhovni moči. Kadar se je le mogel odtegniti javnemu delu, je pohitel v svojo kočo, kjer je molil, se postil in delal pokoro. Tik pred svojo smrtjo je menihom, ki so se zbrali okoli njega, izrekel svojo duhovno oporoko: »Posnemajte vero očaka Abrahama. Molite neprenehoma in imejte zaupanje v molitev; prosite Boga, naj razsvetli oči vašega srca. Bodite iz srca ponižni … Vaše življenje naj se sklada z vašim poklicem.«
Svoje apostolsko življenje je zaključil z blaženo smrtjo 8. januarja leta 482. Ko je šest let kasneje gotski kralj Odoaker razdejal kraljestvo Rugijcev ob Donavi, so se Severinovi učenci iz Norika umaknili v Italijo. S seboj so vzeli tudi njegovo nestrohnjeno telo, ki je zdaj pokopano v Neaplju.
Vir

Iz knjige Svetnik za vsak dan Silvestra Čuka se vsak dan na Radiu Ognjišče prebira o svetniku dneva.

V Neaplju(?) (v Kampániji), rojstni dan za nebesa svetega Severína, škofa(?) in spoznavalca, brata(?) blaženega mučenca Viktorína, ki je dosegel mnoge kreposti in je poln svetosti zaspal v Gospodu.
Vir