Zavetnik konj, konjarjev, kočijažev, zidarjev, krojačev, kamnosekov, tkalcev, tesarjev, sodarjev, kletarjev; proti glavobolu, zastajanju kamnov, zbadanju in obsedenosti; za srečno zadnjo uro
Atributi: palma, evangeliarij, kamni ali diakonski sakralni predmeti
Imena: Štefan, Istvan, Ištvan, Stafan, Stepan, Steva, Stevo, Stjepan, Stipan, Stipe, Števan, Štef, Štefek, Štefko, Štefo; Štefanija
Slavimo ga na dan po božiču kot prvega mučenca. Bil je eden izmed prvih sedmih diakonov, ki so jih posvetili apostoli, da so skrbeli za vdove in sirote ter cerkveno premoženje. Bil je mlad, goreč, učen in neustrašen, delal med ljudstvom čudeže, pa tudi odločno povedal trdovratnim Judom, da se bo stara, po Mojzesu vpeljana božja služba, umaknila Jezusovi Cerkvi. Ker pa se niso mogli ustavljati modrosti, ki je govorila iz Štefana, so naščuvali može, da so po krivem pričali zoper njega. Rekli so, da je preklinjal Mojzesa in Boga. In razburili so ljudstvo, starešine in pismouke. Ti so ga zgrabili in odvedli pred veliki zbor.
Privedli so krive priče, ki so govorile: »Slišali smo ga, kako je rekel, da bo tisti Jezus nazarejec razdejal ta kraj in spremenil običaje, ki nam jih je izročil Mojzes« (Apd 6, 14). Vsi so uprli pogled vanj in videli njegovo obličje kakor obličje angela. Na vprašanje velikega duhovnika je Štefan v lepem govoru pokazal, kako je Bog vodil v stari zavezi izraelsko ljudstvo in kako je bila ta zaveza priprava za novo zavezo v Jezusu Kristusu. Očital jim je nespokornost: »Vi, ki ste trdovratni in neobrezani v srcih in ušesih, vi, ki se vedno upirate Svetemu Duhu: kakor vaši očetje, tako tudi vi! Katerega izmed prerokov niso preganjali vaši očetje? Ubijali so tiste, ki so napovedovali prihod Pravičnega; in vi ste zdaj postali njegovi izdajalci in ubijalci« (Apd 7 51 sl.). Tedaj so se togotili in škripali z zobmi. Štefan pa je uprl oči v nebo in rekel:
»Glejte, vidim nebesa odprta in Sina človekovega, ki stoji na božji desnici.« Apostolska dela nato poročajo: »Tedaj so zakričali z močnim glasom, si zatisnili ušesa in vsi hkrati nanj planili. Pahnili so ga iz mesta in ga kamenjali. In priče so položile svoja oblačila k nogam mladeniča, ki mu je bilo ime Savel. In kamenjali so Štefana. Ta pa je molil in govoril: ‘Gospod Jezus, sprejmi mojo dušo!’ Nato je pokleknil in zaklical z močnim glasom: ‘Gospod, ne prištevaj jim tega greha!’ Ko je to rekel, je zaspal« (Apd 7, 57-60).
Goduje 26. decembra.
Vir
Svetopisemski pisatelj Apostolskih del nam je zapustil eno najbolj pretresljivih zgodb o smrti prvega krščanskega mučenca. Bil je eden izmed sedmih diakonov, ki so jih apostoli s polaganjem rok posvetili in jim zaupali službo oznanjanja božje besede ter oskrbovanja miz. Bil je mož »na dobrem glasu, poln vere in Svetega Duha«. Bolj kot ostali se je odlikoval po modrosti in duhu, ki se mu nasprotniki niso mogli ustavljati, božja milost pa je po njem delala velike čudeže in čudovita znamenja. Kot sijajen govornik je s svojimi pridigami ter močno karizmo privlačil številne poslušalce in bil zato trn v peti nasprotnikom Jezusovega nauka. Po neki njegovi goreči pridigi se je tako vnela burna razprava: nekaj Judov se je začelo prepirati s Štefanom in ga obtoževati »žaljivega govorjenja zoper sveti kraj in zoper postavo«. Podobno kakor Jezusa so tudi njega odvlekli pred sodnika in veliki zbor, kjer so ga krive priče nenehno obtoževale. Štefan se je tako sijajno zagovarjal, da je njegov obraz kar zažarel. Sodnik, ki pogleda nanj ni prenesel, ga je brez nadaljnje razprave obsodil na smrt s kamenjanjem. Podivjana množica je Štefana po obsodbi gnala po Jeruzalemskih ulicah do predmestja in ga tam kamenjala do smrti. Po izročilu naj bi se to dogajalo v bližini Damaščanskih vrat. Pri kamenjanju je bil navzoč tudi Jud Savel, ki je takrat to dejanje še odobraval, kasneje pa je prav gotovo tudi ta dogodek pripomogel k njegovemu spreobrnjenju.
Ime: Izhaja iz latinskega imena Stephanus, kar pomeni »venec, krona«, predvsem »častni, zmagovalni venec«.
Rodil se je v istem času kot Jezus Kristus v Palestini, umrl pa okoli leta 36 ali 37 v Jeruzalemu.
Družina: Izhajal naj bi iz judovske helenistične diaspore in se kasneje spreobrnil v krščanstvo.
Zavetnik: konj, konjarjev in kočijažev, zidarjev, krojačev, kamnosekov, tkalcev, tesarjev, sodarjev, kletarjev; priprošnjik proti glavobolu, bolečinam zaradi želodčnih in ledvičnih kamnov; zbadanju in obsedenosti; za srečno zadnjo uro.
Upodobitve: Najpogostejše so upodobitve njegovega kamenjanja. Vedno je upodobljen kot mlad diakon s kamni v gubah svoje obleke ali pa jih nosi na knjigi; oblečen je v amikt, albo in dalmatiko, v eni roki drži palmo, v drugi pa kamne.
Običaji: Štefan je bil od nekdaj priljubljen ljudski svetnik, zato so se ob njegovem godu razvili številni domači običaji. Cerkev na ta dan blagoslavlja sol, vodo in konje. Ponekod imajo darovanje s kipci konjev okrog oltarja za blagoslov pri živini, v Prekmurju pa hodijo po hišah koledniki.
Pregovori: Dež na štefanje obeta le malo žita prihodnjega leta. Če na štefanje burja buči, trta prihodnjič nič kaj ne obrodi.
Goduje: 26. decembra.
Ko nekomu rečemo, da je mlad, s tem ne mislimo vedno samo na njegovo fizično mladost, temveč tudi na duhovno svežino, navdušenost za ideale in vrednote. V mladosti ni in ne sme biti naveličanosti, ki se upira izzivom življenja.
Če bi današnji godovnjak sv. Štefan bil naveličan ali pa če v njegovem duhu ne bi vladala mladostna svežina evangelija, ki se je rojeval in razvijal znotraj novo nastale krščanske Cerkve, potem gotovo ne bi mogel pričevati za Jezusa, kot je pričeval.
Štefan je bil namreč linčan, ker si je upal na glas povedati, da veruje v vstajenje Jezusa Kristusa, da je njegov ideal in vrednota evangelij, ki ga je Jezus oznanjal. Evangelij je neizprosen: ne da se ga podkupiti, ne da se ga prikrojiti. Je takšen, kot je, in tisti, ki ga sprejme, kakor je Marija sprejela Jezusa po angelovem oznanjenju, bo deležen velikega miru ob najhujših preizkušnjah in bo lahko ostal v mladostnem duhu. V duhu, v katerem ni maščevalnosti, temveč otroško odpuščanje, ki zakliče: “Gospod, ne prištevaj jim tega greha.” (Apd 7,60).
Čeprav je Štefan umrl kot odrasel mož, je bil v svojem duhu mladosten, kajti bil je Božji otrok, posinovljen po veri v Jezusa Kristusa. V tem mladostnem duhu, v tem Božjem otroštvu je lahko gorel za ideale in vrednote evangelija. Kajti evangeliji pomlajuje in nam omogoča vero, s katero lahko življenjske preizkušnje sprejemamo in živimo kot otroci.
Vir
»V trenutku njegovega mučeništva, ki ga opisujejo Apostolska dela, se ponovno pokaže rodoviten odnos med Božjo Besedo in molitvijo,« je zatrdil papež, ki je v zadnjih katehezah želel pokazati, kako nas branje in premišljevanje svetih spisov v molitvi odpirata za poslušanje Boga in dajeta novo luč za razumevanje sedanjosti.
Štefana so privedli pred véliki zbor in ga obtožili, da je rekel, da bo Jezus razdejal tempelj in spremenil običaje, ki jih je izročil Mojzes (Apd 6,14). Uničenje templja v Jeruzalemu je napovedal tudi sam Jezus med svojim javnim delovanjem. Evangelist Janez pri tem dodaja, da je »govoril o templju svojega telesa« (Jn 2,21). Štefanov govor pred vélikim zborom, izhaja ravno iz te Jezusove napovedi, je dejal papež. Jezus je namreč novi tempelj, je začetek novega čaščenja in z žrtvovanjem sebe na križu nadomesti starodavne žrtve. Štefan želi pokazati, kako je obtožba, da je govoril proti Mojzesovi postavi, neutemeljena ter predstavi svoj pogled na zgodovino zveličanja in zaveze med Bogom in človekom. Spregovori o celotni svetopisemski pripovedi, da bi tako pokazal, kako ta vodi k Jezusu Kristusu, predvsem k njegovemu trpljenju, smrti in vstajenju. S tega vidika Štefan gleda tudi na sebe kot Jezusovega učenca. Premislek o svetih spisih mu omogoči, da razume tudi svoje poslanstvo, življenje in sedanjost. Pri tem ga vodi luč Svetega Duha in tesen odnos z Gospodom, tako da člani vélikega zbora vidijo, »da je njegov obraz kakor angelov« (Apd 6,15), je dejal papež. Štefan v svojem govoru spomni na dogodke povezane z Abrahamom, Jožefom in Mojzesom, kjer se Bog vedno pokaže kot tisti, ki se ne utrudi iti naproti človeku, kljub temu, da pogosto naleti na trdovratno nasprotovanje. Štefan v celotni Stari zavezi vidi predhodno napoved Jezusa, učlovečenega Božjega Sina, ki se srečuje z ovirami, zavračanjem in smrtjo.
»V svojem premišljevanju o Božjem delovanju v zgodovini zveličanja, pri čemer pokaže na stalne skušnjave po zavračanju Boga in njegovega delovanja, Štefan zatrdi, da je Jezus tisti Pravični, ki so ga napovedali preroki. Po njem je sam Bog postal prisoten na edinstven in dokončen način: Jezus je ”kraj” resničnega čaščenja,« je poudaril Benedikt XVI. Nadaljeval je, da Štefan ne zanika pomembnosti templja v nekem določenem obdobju, a poudarja, da Bog ne prebiva v zgradbah, ki jih je zgradila človeška roka. »Novi tempelj, v katerem prebiva Bog, je njegov Sin, ki je prevzel človeško meso, je človeškost Kristusa, Vstalega, ki zbere ljudstva in jih združi v zakrament svojega telesa in svoje krvi,« so bile papeževe besede.
Štefanovo življenje in govor se nenadoma prekineta s kamenjanjem. A ravno v njegovem mučeništvu je izpolnitev njegovega življenja in njegovega sporočila: postane ena stvar s Kristusom. Tako premišljevanje o Božjem delovanju v zgodovini, o božji besedi, ki je v Jezusu našla svojo izpolnitev, postane soudeleženost v sami molitvi križa. Pred smrtjo namreč Štefan reče: »Gospod Jezus, sprejmi mojega duha!« (Apd 7,59) in tako ponovi Jezusove besede na Kalvariji: »Oče, v tvoje roke izročam svojega duha.« (Lk 23,46). Na koncu, tako kot Jezus, zakliče z močnim glasom: »Gospod, ne prištevaj jim tega greha!« (Apd 7,60). Po papeževih besedah je Štefanova molitev enaka Jezusovi, a naslovljena je na drugega. Vzklik je namreč namenjen samemu Jezusu, ki ga vidi na Božji desnici (Apd 7,55).
Benedikt XVI. je ob koncu kateheze spomnil, da nam pričevanje sv. Štefana ponuja nekaj smernic za našo molitev in naše življenje: »Lahko se vprašamo: Od kje je ta prvi krščanski mučenec črpal moč za soočenje s svojimi preganjalci in dospel vse do darovanja samega sebe? Odgovor je preprost: Iz svojega odnosa z Bogom, iz občestva s Kristusom, iz premišljevanja o zgodovini zveličanja, iz pogleda na Božje delovanje, ki je doseglo svoj vrh v Jezusu Kristusu. Tudi naša molitev se mora hraniti s poslušanjem Božje besede, v občestvu z Jezusom in njegovo Cerkvijo,« je poudaril papež. Izpostavil je še, da je sv. Štefan v zgodovini odnosa ljubezni med Bogom in človekom videl v naprej napovedano Jezusovo podobo in poslanstvo. Božji Sin je tempelj, ki ga ni zgradila človeška roka in v katerem je Bog Oče postal tako blizu, da je vstopil v naše človeško meso, da bi nas privedel k Bogu in nam odprl vrata v nebo. »Naša molitev mora biti motrenje Jezusa na Božji desnici, Jezusa kot Gospoda mojega vsakodnevnega bivanja. V njem in pod vodstvom Svetega Duha se lahko tudi mi obrnemo na Boga, vstopimo v resničen stik z Bogom, z zaupanjem in izročitvijo otrok, ki se obračajo na Očeta, ki jih ljubi na neskončen način,« je zatrdil papež.
Vir
Praznik svetega Štefana, prvega mučenca, moža polnega vere in Svetega Duha, ki je bil prvi od sedmih diakonov, katere so izbrali apostoli za sodelavce v službi. Prvi od Gospodovih učencev je tudi prelil svojo kri v Jeruzalemu. Pričeval je za Jezusa Kristusa, o katerem je trdil, da ga vidi stati v slavi na Očetovi desnici. Obsut s kamenjem je molil za preganjalce.
Vir
Danes je god prvega mučenca sv. Štefana. V Sloveniji živi 4.320 Štefanov, 1194 Štefk in 2853 Štefanij.
»Štefan pa je poln Svetega Duha uprl pogled proti nebu in videl Božjo slavo in Jezusa, ki je stal na Božji desnici, in rekel: ‘Glejte, nebesa vidim odprta in Sina človekovega, ki stoji na Božji desnici!’« pravijo Apostolska dela o zadnjih besedah prvega mučenca, preden so ga pahnili iz mesta in ga kamnali. Bil je »mož, poln vere in Svetega Duha«. Apostoli so mu zaupali diakonsko službo oznanjevanja in dejavnega uresničevanja dobrodelnosti. Njegova gorečnost je vzbudila nasprotovanja in lažne obtožbe pred velikim zborom, ki se jim je zoperstavil kot zvest pričevalec Jezusove ljubezni. Na njegov god blagoslavljamo vodo, sol in konje.
Po legendi naj bi sv. Štefan z znamenjem križa ukrotil divjega konja, s čimer je, kot je v Prazničnem letu Slovencev zapisal etnolog Niko Kuret, v očeh ljudstva prevzel zavezništvo nad konji. Blagoslov konj ob njegovem godovanju prvič omenja nek rokopis iz Triera v Nemčiji iz 10. stoletja, na slovenskih tleh pa je o tem obredu v Nevljah pri Kamniku in na Kranjskem prvi poročal polihistor Janez Vajkard Valvasor.
Priporočajmo se mu za pogum, da nas milina božične noči ne bi uspavala z lepimi podobami, temveč nas spodbudila, da neustrašno krenemo v »štalo« tega sveta. Uprimo pogled proti nebu in stopimo v korak z Jezusom.
26. december je tudi državni praznik, in sicer dan samostojnosti in enotnosti v spomin na plebiscit leta 1990.
Običaji: Štefan je bil od nekdaj priljubljen ljudski svetnik, zato so se ob njegovem godu razvili številni domači običaji. Cerkev na ta dan blagoslavlja sol, vodo in konje. Ponekod imajo darovanje s kipci konjev okrog oltarja za blagoslov pri živini, ponekod pa hodijo po hišah koledniki.
Pregovori: Dež na štefanje obeta le malo žita prihodnjega leta. Če na štefanje burja buči, trta prihodnjič nič kaj ne obrodi.
Vir
Že od konca četrtega stoletja se takoj za božičnim praznikom obhaja praznik prvega mučenca sv. Štefana. O njegovem mučeništvu poroča v svoji knjigi Apostolska dela, zgodovini mlade Kristusove Cerkve, evangelist Luka. Ni mu toliko do tega, da bi Štefana prikazal kot prvega mučenca, njegova smrt mu pomeni predvsem izreden dogodek, ki je pripomogel k širjenju mlade Cerkve po vsej Judeji in Samariji in oznanjevanju evangelija med pogani. Pri tem je glavno vlogo odigral apostol Pavel, ki je bil kot zagrizen farizejski učenec navzoč pri Štefanovi usmrtitvi in je to ‘linčanje’ odobraval.
Štefan je bil, kot beremo v Apostolskih delih, eden izmed sedmih mož, ki so bili pri jeruzalemskih vernikih ‘na dobrem glasu’. Apostoli so jim zaupali službo oznanjevanja in dobrodelnosti med helenisti – grško govorečimi Judi. Luka pred drugimi sedmimi možmi, izbranimi za to službo, označuje Štefana kot “moža, polnega vere in Svetega Duha”. Božja milost je po njem delala velika dela, kar je pri mnogih vzbudilo zavist in sovraštvo.
ZAVETNIK: Sv. Štefan velja za zavetnika konj, konjarjev, kočijažev in živine; pa tudi kamnosekov, zidarjev, tesarjev, sodarjev, kletarjev, krojačev, tkalcev …; je priprošnjik proti glavobolu, zastajanju kamnov, zbadanju in obsedenosti ter za srečno zadnjo uro.
Diakon Štefan je s svojim nastopom in poslanstvom, kakor pred njim že Janez Krstnik, še bolj pa Jezus sam, osebnost, ki povzroča delitev duhov. Nasprotniki so tudi njemu, kakor Jezusu, naprtili proces pred velikim zborom. Tudi proti njemu so nastopile krive priče. Štefanu je Božji Duh, s katerim je bil napolnjen, dal zgovornost, da se je pred velikim zborom odlično branil. To je tožitelje še bolj razkačilo. Štefanova usoda je bila zapečatena, ko je rekel: »Glejte, nebesa vidim odprta in Sina človekovega, ki stoji na Božji desnici.« Od jeze so ponoreli, ga pahnili ven iz mesta in ga pobili tako, da so vanj metali kamenje. [rspot]CERKVE PRI NAS: V Sloveniji je mučencu sv. Štefanu posvečenih 34 cerkva (12 župnijskih, 22 podružničnih) in tri kapele.To se je zgodilo pri Damaščanskih vratih. Tudi v smrti je bil Štefan podoben Kristusu: najprej je molil: »Gospod Jezus, sprejmi mojo dušo!«, preden je izdihnil, pa je z močnim glasom zaklical: »Gospod, ne prištevaj jim tega greha!«
Značaj in pogum svetega Štefana so občudovali tudi njegovi nasprotniki sami. Helenistični Judje so ga pokopali in njegovo smrt iskreno objokovali. Ko je Savel ob srečanju s Kristusom pred Damaskom postal Pavel, si je Štefana vzel za zgled pri svojem misijonskem delovanju.
VREMENSKA PREGOVORA: Dež na Štefanje obeta le malo žita prihodnjega leta. – Če na Štefanje burja buči, trta prihodnjič nič kaj ne obrodi.
Na Štefanovo, ki je bil za naše ljudi ‘drugi božični dan’, ko so se obiskovali in si voščili (božič je bil tako velik praznik, da ga je bilo treba obhajati doma!), so nekdaj v cerkvah blagoslavljali vodo in sol, danes po številnih krajih tudi konje. Svetega Štefana najpogosteje upodabljajo s prizorom kamnanja, pa tudi kot diakona s kamni na knjigi, ki jo ima v rokah.
Štefan je bil eden izmed sedmih mož, ki so bili “na dobrem glasu, polni Duha in modrosti” (Apd 6,3) in po izboru med sedmimi možmi ga Luka označuje kot “moža polnega vere in Svetega Duha”.
Na Štefanu se je izpolnila Jezusova napoved: »Kadar vas bodo vlačili pred shodnice, pred vladarje in oblasti, ne skrbite, kako bi se zagovarjali ali kaj bi rekli, kajti Sveti Duh vas bo poučil tisto uro, kaj je treba reči« (Lk 12,11).
Štefan pa je poln Svetega Duha uprl pogled proti nebu in videl Božjo slavo in Jezusa, ki je stal na Božji desnici, in rekel: »Glejte, nebesa vidim odprta in Sina človekovega, ki stoji na Božji desnici!« Tedaj so zavpili z močnim glasom, si zatisnili ušesa in vsi hkrati planili nadenj. Pahnili so ga iz mesta in ga kamnali. In priče so položile svoja oblačila k nogam mladeniča, ki mu je bilo ime Savel. (Apd 7,55-58)
Prazniku sv. Štefana pravimo tudi Štefanovo, Štefanje… in je kot ljudski praznik povezan s številnimi šegami in navadami.
Vir
Iz knjige Svetnik za vsak dan Silvestra Čuka se vsak dan na Radiu Ognjišče prebira o svetniku dneva.