sveti Teodor Studit – opat

Teodor StuditSvetnik, ki ga srečujemo danes, sveti Teodor Studit, nas popelje v samo osrčje bizantinskega srednjega veka, v precej viharno obdobje tako z verskega kot s političnega stališča. Sv. Teodor se je rodil leta 759 v plemeniti in pobožni družini: mati Teoktista in stric Platon, opat v samostanu Sakkudion v Bitiniji, sta češčena kot svetnika. Prav ta stric ga je usmeril v meniško življenje, ki se ga je oklenil pri 22 letih. Patriarh Tarazij ga je posvetil v duhovnika, vendar je Teodor kasneje prekinil občestvo z njim zaradi prešuštnega zakona cesarja Konstantina VI. Temu je posledično sledilo Teodorjevo izgnanstvo v Solun leta 796. Do sprave s cesarsko oblastjo je prišlo leto kasneje pod cesarico Ireno, katere naklonjenost je spodbudila Teodorja in Platona, da sta se preselila v mestni samostan Studios skupaj z večino menihov iz samostana Sakkudion, da bi se umaknili saracenskim vpadom. Tako se je začela pomembna “studitska reforma”.

Teodorjeva osebna zgodba pa je bila še naprej razburkana. S svojo običajno zavzetostjo je postal voditelj boja proti ikonoklazmu Leona V. Armenskega, ki se je znova zoperstavil obstoju podob in ikon v Cerkvi. Procesija z ikonami, ki so jo organizirali menihi iz samostana Studios, je sprožila odziv policije. Med letoma 815 in 821 je bil Teodor bičan, zaprt in izgnan v različne kraje Male Azije. Končno se je smel vrniti v Carigrad, a ne v svoj samostan. Tedaj se je ustalil s svojimi menihi na drugi strani Bosporja. Umrl je, kot se zdi, v Prinkipu 11. novembra 826, na dan, ko se ga spominja bizantinski koledara.

Teodor se v zgodovini Cerkve odlikuje kot eden velikih prenoviteljev meniškega življenja in tudi kot branilec svetih podob v drugi fazi ikonoklazma skupaj s carigrajskim patriarhom Nikeforjem. Teodor je razumel, da vprašanje češčenja ikon postavlja v ospredje samo resnico učlovečenja. V svojih treh knjigah z naslovom Antirretikoi (Zavračanja) Teodor primerja večne znotrajtrojiške odnose, kjer obstoj posamezne božje osebe ne uničuje enosti Trojice, z odnosi med dvema naravama v Kristusu, ki v njem ne ogrožata edine osebe Logosa. In utemeljuje: ukiniti češčenje Kristusove ikone bi pomenilo, da izbrišemo sámo njegovo odrešilno delovanje, saj se je nevidna večna Beseda s tem, ko si je privzela človeško naravo, pojavila v vidnem človeškem mesu in je tako posvetila ves vidni svet. Ikone, posvečene z bogoslužnim blagoslovom in molitvami vernikov, nas povezujejo s Kristusovo osebo, z njegovimi svetniki in po njihovi pomoči z nebeškim Očetom; tako pričujejo, da božanska resničnost vstopa v naše vidno in snovno vesoljstvo.

Teodor in njegovi menihi, pogumni pričevalci v času ikonoklastičnega preganjanja, so neločljivo povezani s prenovo cenobitskega življenja v bizantinskem svetu. Njihov pomen poudarja še neka zunanja okoliščina: njihovo število. Medtem ko samostani v tistem času niso imeli več kot 30 ali 40 menihov, vemo iz Teodorjevega življenja, da je bilo studitskih menihov skupaj več kot tisoč. Teodor sam nam poroča, da je bilo v njegovem samostanu okrog 300 menihov. Opažamo torej versko navdušenje, ki se je rodilo v krogih okrog tega moža, ki ga je resnično izobrazila in vzgojila vera sama. Vendar pa ni bilo pomenljivo le visoko število, pač pa prej novi duh, ki ga je ustanovitelj vtisnil v cenobitsko življenje. V svojih spisih poudarja nujnost zavestne vrnitve k nauku očetov, zlasti sv. Bazilija, prvega zakonodajalca meniškega življenja, in sv. Doroteja iz Gaze, znamenitega duhovnega očeta iz palestinske puščave. Značilni Teodorjev prispevek je v poudarjanju nujnosti reda in podreditve s strani menihov. Med preganjanji so se ti razkropili in se navadili živeti vsak po svoje. Ko je bilo potem mogoče znova vzpostaviti skupno življenje, se je bilo potrebno temeljito zavzeti, da bi se iz samostana naredilo resnično živo skupnost, pravo družino ali, kot pravi on sam, pravo “Kristusovo telo”. V taki skupnosti se dejansko uresničuje Cerkev v svoji celovitosti.

Drugo Teodorjevo temeljno prepričanje je tole: menihi se za razliko od ljudi v svetu odločijo spolnjevati krščanske dolžnosti bolj strogo in zavzeto. Zato izrečejo posebno zaobljubo, ki sodi med hagiasmata (posvetitve) in je skoraj “novi krst”, ki ga simbolizira preobleka. Za menihe je za razliko od ljudi v svetu značilno, da se zavzemajo za uboštvo, čistost in pokorščino. Ko se Teodor obrača na menihe, jim govori o uboštvu konkretno, včasih tudi slikovito; vedno ga razume kot del hoje za Kristusom, že od začetkov je bistvena prvina meništva in nakazuje tudi pot za nas vse. Odpoved posesti materialnih stvari, drža svobodnosti od njih kot tudi treznost in preprostost ne veljajo v svoji koreniti obliki samo za menihe, ampak je duh take odpovedi enak za vse. Dejansko ne smemo biti odvisni od materialne lastnine, nasprotno, naučiti se moramo odpovedi, preprostosti, strogosti in treznosti. Samo tako lahko raste solidarna družba in je mogoče premagati veliki problem revščine tega sveta. V tem smislu torej korenito znamenje ubogih menihov v bistvu nakazuje tudi pot za nas vse. Ko potem Teodor prikazuje skušnjave zoper čistost, ne skriva lastnih izkustev in kaže pot notranjega boja, da se najde samoobvladovanje in tako spoštovanje do lastnega telesa in telesa drugega kot do božjega svetišča.

Vrhunske odpovedi pa vidi v zahtevah pokorščine, ker vsak menih živi na svoj način; vključitev v veliko skupnost tristotih menihov vsebuje resnično novo obliko življenja, ki ga on označuje kot “mučeništvo podreditve”. Tudi tu dajejo menihi zgolj zgled, kaj je potrebno nam samim, ker je po izvirnem grehu človekovo teženje usmerjeno v izpolnjevanje lastne volje, prvo počelo je življenje tega sveta, vse ostalo je treba podrediti lastni volji. Toda na ta način, če vsak sledi le sebi samemu, družbeno tkivo ne more zaživeti. Samo če se naučimo vključiti se v skupno svobodo, si jo deliti in se ji podrediti, se naučiti njenih zakonitosti, to je podrejanja in pokorščine pravilom skupnega dobrega in skupnega življenja, lahko to ozdravi tako družbo kakor tudi lastni jaz od napuhnjenega postavljanja v središče sveta. Tako Teodor svojim menihom in končno tudi nam s pretanjenim notranjim uvidom pomaga razumeti pravo življenje, se upirati skušnjavi, da bi svojo voljo postavili za najvišje pravilo življenja, in ohraniti pravo osebno identiteto – ki je vedno identiteta skupaj z drugimi – in mir srca.

Teodor StuditZa Teodorja Studita je pomembna vrlina, na isti ravni s pokorščino in ponižnostjo, tudi philergia, to je ljubezen do dela, v kateri vidi merilo za ocenjevanje kakovosti osebne pobožnosti: kdor je goreč pri materialnih opravkih, kdor zavzeto dela – tako sklepa –, tisti je tak tudi pri duhovnih rečeh. Zato ne dopušča, da bi menih uporabljal kot izgovor molitev in kontemplacijo, da se izmakne delu, tudi ročnemu delu, ki je po njegovem mnenju in v vsem meniškem izročilu resnično sredstvo za iskanje Boga. Teodor se ne boji spregovoriti o delu kot o “menihovi žrtvi”, o njegovem “bogoslužju”, celo o nekakšni maši, s pomočjo katere meniško življenje postaja angelsko življenje. Prav tako je treba počlovečiti delovno okolje in človek tako prek dela postaja bolj človeški, bližje Bogu. Eno od posledic takega svojskega gledanja je treba posebej omeniti: prav zato, ker je bogastvo, pridobljeno iz skupnega dela, sad nekakšnega “bogoslužja”, ne sme služiti udobju menihov, ampak mora biti namenjeno za pomoč ubogim. Tu lahko vsi doumemo, da je sad dela nujno dobrina za vse. Seveda pa delo “studitov” ni bilo samo ročno; bili so zelo pomembni tudi v versko-kulturnem razvoju bizantinske civilizacije kot lepopisci, slikarji, pesniki, vzgojitelji mladih, učitelji v šolah in knjižničarji.

Čeprav je Teodor opravljal obsežne zunanje dejavnosti, ni pustil, da bi ga to trgalo od tega, kar je imel za stroge dolžnosti svoje vloge predstojnika: biti duhovni oče svojih menihov. Vedel je, kako odločilno sta na njegovo življenje vplivala tako dobra mati kot tudi sveti stric Platon, ki ga je označil s pomenljivim imenom “oče”. Zato je v odnosu do menihov opravljal duhovno vodstvo. Vsak dan, tako poroča njegov življenjepisec, se je po večerni molitvi postavil pred ikonostas, da bi poslušal, kaj mu hočejo menihi zaupati. Duhovno je svetoval tudi mnogim zunaj samostana. Duhovna oporoka in Pisma jasno kažejo njegov odprti in čuteči značaj, in kako so se iz njegovega očetovstva rodila prava duhovna prijateljstva v meniškem okolju in tudi zunaj njega.

Vodilo, znano pod imenom Hypotyposis, zapisano kmalu po Teodorjevi smrti, je bilo z nekaj spremembami sprejeto na gori Atos, ko je leta 962 sv. Atanazij Atonit tam ustanovil Veliko lavro, in v Kijevski Rusiji, ko ga je na začetku drugega tisočletja sv. Teodozij uvedel v Kijevsko-Pečersko lavro. Če ga razumemo v njegovem pristnem pomenu, se Vodilo izkaže kot edinstveno sodobno. Danes je cela vrsta tokov, ki prežijo na edinost vere in potiskajo proti nekakšnemu nevarnemu duhovnemu individualizmu in duhovnemu napuhu. Potrebno se je zavzeti za obrambo edinosti Kristusovega telesa in pomagati k rasti njene popolnosti. Samo v tej edinosti se lahko skladno združijo mir reda in iskreni osebni odnosi v Duhu.

Morda je ob koncu koristno, če povzamemo glavne prvine Teodorjevega duhovnega nauka.

  • Ljubezen do učlovečenega Gospoda in do njegove vidnosti v bogoslužju in v ikonah.
  • Zvestoba krstu in zavzeto življenje v občestvu Kristusovega telesa, ki ga razumemo kot občestvo kristjanov med seboj.
  • Duh uboštva, treznosti, odpovedi, čistosti, samoobvladovanja, ponižnosti in pokorščine proti gospodovanju lastne volje, ki uničuje družbeno tkivo in mir duše.
  • Ljubezen do materialnega in duhovnega dela.
  • Duhovno prijateljstvo, ki se poraja iz očiščevanja lastne vesti, lastne duše, lastnega življenja.

Skušajmo slediti tem naukom, ki nam resnično kažejo pot pravega življenja.
Papež Benedikt XVI. pri splošni avdienci 27. maja 2009.
Prevedel br. Miran Špelič OFM.
Vir