sveti Teodoret iz Kira – duhovnik in mučenec

Teodoret

Teodoret, škof mesta Cir je imel izredno vplivno vlogo vzgodovini krščanske Cerkve in njene teologije v drugi četrtini petega stoletja. Ciril Aleksandrijski je bil nesporno najvidnejša osebnost tega obdobja, vendar so njegovi nasprotniki našli zgovornega predstavnika v Teodoretu, vodilnem antiohijskem teologu po smrti Teodora Mopsvestijskega. Eranistes predstavlja vrh Teodoretovega nasprotovanja Cirilu in je verjetno najizvirnejše delo petega stoletja v Siriji.
Rodil se je v Antiohiji v Siriji okoli leta 393. Vzgojen in šolan je bil v tamkajšnjih samostanskih šolah. Leta 423 je bil posvečen v škofa mesta Cira, deloval pa je v korist Nestoriju na cerkvenem zboru v Efezu leta 431. Po Cerkvenem zboru se je nerad pridružil Janezu Zlatoustem in njemu podrejenim škofom pri obnovi edinosti c Cirilom in Cerkvami, ki so bile z zavezništvu z Aleksandrijo. S tem se je izognil formalno obsoditi Nestorija vse dokler ni bil v to po dolžnosti prisiljen na Kalcedonskem cerkvenem zboru leta 451. Datum njegove smrti, ki se očitno zgodila leta 466, je verjetno edini resnično sporen datum v njegovem življenjepisu.
Danes velja splošno prepričanje da je bil Eranistes napisan leta 447 ali 448. Ciril je umrl leta 444, medtem, ko je bil Nestorij dokonačno izgnan leta 436. Spori glede Efeškega zbora so se zaradi tega polegli, čeprav so dogodki, ki so sledili pokazali da je bil relativni mir pravzaprav samo navidezen. Vloga Eranistesa v novih nemirih je nejasna, ker Teodoret določno ne imenuje objekt svoje kritike, toda divje nasprotovanje na katerega je naletel v tem obdobju daje slutiti, da je bil to najverjetneje Eutih, čigar navidez heretični nauk je zagovarjal Dioskur, Cirilov naslednik v Aleksandriji. Sinoda v Carigradu je leta 448 obsodila Eutiha. Teodoret je bil kasneje istega leta konfiniran s cesarskim dekretom v mesto Cir, ker je vsepovsod skliceval sinode in vnašal nemir. Leta 449 je sinoda v Efezu ponovno sprejela v službo Eutiha, obsodila Flavijana Carigrajskega in zavrnila Teodoreta, Ibasa iz Edese in Domna Antiohijskega.
Teodoretove pritožbe na svetne in cerkvene oblasti, vključno z  Leonom, rimskim škofom, niso kaj dosti zalegle dokler ni bil, po smrti Teodozija II. in Marcianovi zasedbi prestola, sklican nov cerkveni zbor. Zbor v Kalcedonu leta 451 je rehabilitiral Teodoreta in njegove tovariše, Eutih je obsojen, prevladala je kristologija dveh narav kot je predstavljena v Leonovih pismih. Končni udarec je Teodoretu zadan posthumno, ko je Carigrajski zbor leta 553 obsodil njegove spise proti Cirilu in Efeškemu zboru. Od takrat je za mnoge postal predmet sumničenja, čeprav je umrl v polni edinosti z vsemi Cerkvami tistega časa.
Teodoretova dela odražajo karakter, ki je bil pobožen, učen, in istočasno zelo praktičen in spreten v svetovnih stvareh. Osnovna ironija njegovega življenja je v tem, da je prav tisti, ki je hvalil tišino meniškega življenja, moral postati žariščna točka tako številnih sporov in nesporazumov.
Tekst Eranistesa vsebuje tri ločene razprave, v obliki dialoga med dvema osebama imenovanima Pravovernik in Eranistes. Prva izraža Teodoretov nauk, medtem, ko druga prinaša različne heretične nauke, ki jih je Teodoret pripisoval svojim nasprotnikom. V delo se uvaja s prologom v katerem Teodoret daje kratek pregled herezij, katerim on nasprotuje, in posebnih resnic, ki jih namjerava dokazati. On torej pojasnjuje uporabo dialoške oblike in svojo tehniko za označitev govornika.
Vsak dialog dopolnjuje zbirka navedkov iz spisov zgodnjih Cerkvenih avtorjev. To so prave dogmatske zbirke glede na to, da se uporabljajo kot pripomoček pri dokazovanju naukov, o katerih se razpravlja v dialogu.
Delo se zaključuje z dodatkom razdeljenim v tri poglavja, ki odgovarjajo trem dialogom. Vsak del se sastoji iz kratkih definicij, ki povzemajo glavne argumente Pravovernika.
Vir

Rodil se je v Antiohiji, ko je tam zablestel Janez Krizostom. Tam je tudi dobil intelektualno in duhovno izobrazbo po zaslugi Libanija in Diodora. Postal je škof v Kiru, severovzhodno od Antiohije. Teodoret je postavil v službo krščanske misli svojo bogato književno in teološko kulturo. Njegovo Zdravljenje helenskih bolezni je soočenje poganske misli z vero. Poleg njegovega Govora o Previdnosti imamo še Cerkveno zgodovino, ki je nadaljevanje Evzebijeve, Redovno zgodovino sirskih menihov in Zgodovino krivoverstev. Bil je eden najbolj plodnih piscev grške Cerkve.
Vir

»Dal nam je upanje vstajenja, obljube neumrljivosti, jamstvo nebeškega kraljestva, dostojanstvo posinovljenja« (Teodoret).
 Vir