sveti Tit – škof

TitAtributi: obraz obdan z žarki, rušeči poganski tempelj
Imena: Tit, Tito, Titoslav; Titina, Titka, Titomirka, …
Tit se je rodil kot pogan. Ob Pavlu se je prvič pojavil na potovanju na apostolski koncil v Jeruzalemu. Na nekem poznejšem potovanju ga je Tit pustil na grškem otoku Kreti, da bi tam delal. Kasneje je tam postal škof. Na slikah je Tit upodobljen z obrazom obdanim z žarki, v ozadju pa je včasih poganski tempelj, ki se ruši.
Goduje 26. januarja.
Vir

Tit je bil poganskega porekla. Njegovo ime je latinsko, sicer pa je bil Grk.
Rojen je bil najbrž v Antiohiji. Spreobrnil se je verjetno po Pavlu in Pavel ga je tudi krstil. Zaradi njega in Barnaba se je v antiohijski cerkvi vnel spor, ker so nekateri zahtevali, da naj ju Pavel dá obrezati. Kot vemo, je Timoteja sam obrezal, Barnaba se je uprl, Tita pa Pavel ni hotel obrezati. Zato se je cerkev odločila, da jih pošlje v Jeruzalem, da to zadevo premislijo skupaj z dvanajsterico. Pavel ga je torej skupaj z Barnabom vzel s seboj na ‘prvi koncil’ v Jeruzalem, na katerem je bil Pavel potrjen kot apostol poganov. Razen tega je cerkveni zbor sklenil, da so učenci (kristjani) odslej prosti Postave. Odločilna je bila beseda Jakoba, ki je bil škof v Jeruzalemu. Tit je zamenjal Timoteja, ko je le-ta odšel iz Korinta. Korintska cerkev je bila že ‘strankarsko’ razdeljena. Karizme (darove Duha) so uporabljali povsem napačno in tudi moralno so bili prej pohujšanje kot vzor. Tit je odšel tja, da bi jim izrazil Pavlovo nezadovoljstvo in da bi skupnost umiril. Tit je nalogo dobro opravil in razmere so se umirile.
Drugič je šel Tit v Korint skupaj s Timotejem zaradi kolekte za potrebe kristjanov v Jeruzalemu.
Tit je sicer sodeloval s Pavlom v glavnem na tretjem misijonskem potovanju. Tit je, kolikor je moč razbrati iz Tit 1,5, je po Pavlovem naročilu odšel na Kreto, kjer je imel za nalogo organizirati Cerkev in postaviti strešine po krajevnih cerkvah. To je
podobno kot če bi danes škof nastavil župnike ali pastorje. Tudi on je torej bil škof že v prvem stoletju. Umrl je naravne smrti v visoki starosti. Tudi Tit je živel v celibatu. Pokopan je v Gortysu na Kreti. Njegovo telo je bilo shranjeno v katedrali, vse dokler Saraceni leta 823 niso razrušili mesta. Od Titovih relikvij je rešena samo glava. Leta 961 je rimski general Nicofer Foca ponovno zavzel otok in v Heraklionu je bila zgrajena cerkev posvečena Titu. Leta 1669 so, da bi jo ohranili pred turško profanacijo, Titovo glavo Benečani prinesli v baziliko sv. Marka v Benetkah. Leta 1966, po dolgih pogovorih med Vzhodno in Zahodno Cerkvijo, Titova glava vrnjena v Heraklion v cerkev sv. Tita.
Tit ni zapustil nobenega zapisa. O njem vemo le toliko, kolikor je zapisano v Pavlovih spisih. To pa ne pomeni, da je Tit kakšen neznaten in nepomemben ud Cerkve. Vsekakor je eden izmed velikanov, apostolski učenec in skupaj s Pavlom in Timotejem zanesljiva priča nastajanja in širjenja Cerkve v poganskem svetu.
Vir

– Spomin svetih škofov Timóteja in Tita, ki sta bila učenca svetega apostola Pavla in njegova pomočnika v apostolatu. Prvi je načeloval efeški Cerkvi, drugi pa kretski. Njima so bila napisana pisma, ki nudijo modre spodbude za pouk pastirjem in vernikom. V našem redu se praznujeta na jutrišnji dan, zaradi slovesnega praznika ustanoviteljev.
– Na Kreti, rojstni dan za nebesa blaženega Tita, ki ga je apostol Pavel postavil za škofa na Kreti in je službo oznanjevanja kar najbolj vestno vršil, ter blaženo umrl. Bil je pokopan pri cerkvi, kjer je bil umeščen kot vreden služabnik.
Vir

Tit je bil sin poganskih staršev, bržkone doma iz Antiohije, in Pavel ga je sam krstil. Ko je z Barnabom in drugimi sodelavci odšel na apostolski zbor v Jeruzalem (jeseni leta 48), je vzel s seboj tudi Tita. Njegova navzočnost je vsaj posredno pripomogla, da sta apostola Jakob in Peter podprla Pavlov predlog, da se pri oznanjevanju evangelija poganom ne nalaga zahtev judovske postave. Tit je bil stalno ob svojem duhovnem očetu apostolu Pavlu. Spremljal ga je tudi na nekaterih njegovih misijonskih potovanjih. Pavel mu je zaupal nekatere pomembne naloge, ko je šlo za mirovno poslanstvo v nekaterih cerkvenih občinah, kjer so izbruhnili prepiri. Nazadnje ga je Pavel postavil za misijonarja in škofa na otoku Kreti, ki je bila tedaj kot velik otok na jugu Egejskega morja važno in bogato središče ter žarišče omike. Za škofa na Kreti je Pavel Tita postavil leta 63. Na potovanju proti zahodu je zanj sestavil pismo, v katerem mu razlaga, zakaj ga je pustil na Kreti. Iz tega kratkega pisma je najbolj znan tisti odlomek, ki se bere kot drugo berilo pri pomočnici: »Razodela se je božja milost, ki prinaša odrešenje vsem ljudem …« Tit je ostal na Kreti vzoren pastir vse do visoke starosti, kakor poroča zgodovinar Evzebij.
Vir

Iz knjige Svetnik za vsak dan Silvestra Čuka se vsak dan na Radiu Ognjišče prebira o svetniku dneva.

Dragi bratje in sestre!
Potem, ko smo dolgo govorili o velikem apostolu Pavlu, si oglejmo danes oba njegova najožja sodelavca: Timoteja in Tita. Nanju so naslovljena tri pisma, katera po izročilu pripisujemo Pavlu; dve sta namenjeni Timoteju in eno Titu.

Kar se tiče Titovega lika, katerega ime je latinskega izvora, vemo, da je bil rojen Grk, torej pogan (prim. Gal 2,3). Pavel ga je vzel s seboj v Jeruzalem, na tako imenovani apostolski cerkveni zbor. Tam so slovesno soglašali z oznanjevanjem evangelija poganom brez omejujočih predpisov Mojzesove postave. Apostol hvali Tita v pismu, naslovljenem nanj, ko ga imenuje »svojega pravega sina v skupni veri« (Tit 1,4). Po Timotejevem odhodu iz Korinta je Pavel poslal tja Tita z naročilom, naj tisto neubogljivo občino pripelje nazaj v pokorščino. Tit je spet vzpostavil mir med Korintsko Cerkvijo in apostolom, ki jim je napisal naslednje besede: »Bog, ki pobite postavi pokonci, je tudi nas zravnal, in sicer s Titovim prihodom – ne le z njegovim prihodom, marveč tudi s tolažbo, ki jo je doživel pri vas. Pripovedoval nam je o vašem hrepenenju, vašem žalovanju, vaši gorečnosti zame… Tako nismo bili le potolaženi, marveč smo se še bolj razveselili Titovega veselja, ker ste vi vsi poživili njegovega duha« (2 Kor 7,6-7.13). Pavel je Tita – ki ga je označil kot »mojega tovariša in sodelavca« (2 Kor 8,23) – nato še enkrat poslal v Korint, da bi tam organiziral sklep nabirke v prid kristjanov v Jeruzalemu (prim. 2 Kor 8,6). Nadaljnja poročila, ki izhajajo iz pastoralnih pisem, ga označujejo kot škofa na Kreti (prim. 1 Tit 1,5), od koder je Pavel na njegovo povabilo prispel v Nikopolis v Epiru (prim. Tit 3,12). O naslednjih Titovih menjavah kraja in o njegovi smrti nimamo drugih podatkov.
Če ob sklepu skupaj premišljujemo oba lika Timoteja in Tita, opazimo nekaj zelo pomenljivih dejstev. Najpomembnejše je, da se je Pavel pri uresničevanju svojih misijonov opiral na sodelavce. Kot ustanovitelj in pastir veliko občin ostaja seveda apostol nasploh. Vendar je jasno, da ni vsega storil sam, marveč se je opiral na zaupljive osebe, ki so delile njegove napore in njegovo odgovornost. Nadaljnje spoznanje se tiče razpoložljivosti teh sodelavcev. Viri, ki so v zvezi s Timotejem in Titom, razločno poudarjajo njuno pripravljenost pri prevzemanju raznih naročil, ki so pogosto obstajala tudi v tem, da sta zastopala Pavla tudi v preprostih okoliščinah. Z eno besedo, učita nas, velikodušno služiti evangeliju. Pri tem vemo, da to vključuje tudi služenje Cerkvi. Sprejmimo končno spodbudo, ki jo apostol Pavel obrača na Tita: »Hočem, da se zavzemaš za to, naj se vsi, ki so prišli do vere v Boga, po najboljši moči prizadevajo delati dobro. To je dobro in koristno za vse ljudi« (Tit 3,8). S svojo dejavno zavzetostjo moramo in moremo odkriti resnico teh besed ter tako prav v tem adventnem času bogateti v dobrih delih in tako odpirati vrata sveta Kristusu, našemu Zveličarju.
Vir