»Križ je pot do vseh kreposti«
Zavetnik dominikancev, katoliških visokih šol, teologov, študentov, knjigarnarjev, izdelovalcev svinčnikov, proti neurju
Atributi: bleščeča zvezda, golob, pas, knjiga in pero, lilija, drag kamen, monštranca, mitra , škofovska palica
Imena: Tomaž, Tomas, Tomi, Tom, Thomas, Toma, Tomaj, Tomaš, Tomažek, Tomislav, Tomica
Svetnik ima naslov cerkvenega učitelja, imenujemo pa ga tudi »angelski učenik«. Papež Leon XIII. ga je leta 1880 razglasil za zavetnika visokih šol. Doma je bil iz grofovske družine v južni Italiji. Star osemnajst let, je stopil v Neaplju v dominikanski red in začela še je huda vojska z domačimi za ta poklic. Po dveh letih so končno popustili in Tomaž je prišel v Pariz.
V šolo velikega učitelja sv. Alberta Velikega je prišel še večji učenec. Bil je skromen in molčeč, tako da so mu vročekrvni sošolci nadeli ime »mutasti vol«. Preroško pa je nekoč pripomnil Albert: »Pravite mu mutasti vol, glas njegove učenosti pa se bo nekoč razlegal po vsem svetu.«
Študije je dokončal v Kölnu in z dvaintridesetimi leti je bil že vseučiliški profesor – nazadnje v Neaplju. Tam je v zamaknjenju prejel pohvalo iz ust Križanega samega: »Dobro si pisal o meni, Tomaž. Kakšno plačilo hočeš?« »Nobenega drugega ne kakor tebe samega, Gospod.« Saj je tudi sam rekel, da je pri nogah Križanega prejel več učenosti kakor po vseh knjigah. Leta 1274 je šel na poziv papeža Gregorja X. na lyonski cerkveni zbor. Na poti je hudo zbolel, prejel sveto popotnico z besedami: »Prejmem te, ti cena mojega odrešenja!« in 7. marca tega leta umrl, star okoli petdeset let.
Goduje 28. januarja.
Vir
Tomaž Akvinski je bil rojen leta 1224 na gradu Roccasecca v bližini mesta Aquino pri Neaplju. Študiral je pri benediktincih na Monte Cassinu, vendar je nato vstopil v red dominikancev in postal najljubši učenec Alberta Velikega v Parizu in Kölnu.
Kot profesor je Tomaž deloval v Parizu, nato v Bologni, Neaplju in Rimu, pa spet v Parizu do leta 1272, ko se je vrnil v Italijo. Papež Gregor X. ga je kot izkušenega teologa povabil na cerkveni zbor v Lyon leta 1274.
Na poti tja je zbolel ter 7. marca 1274 umrl v cistercijanskem samostanu Fossanova južno od Rima. 28. januarja leta 1369 so njegove posmrtne ostanke prenesli v Toulouse in na ta dan se obhaja njegov spomin. Leta 1323 je bil razglašen za svetnika, leta 1567 pa za cerkvenega učitelja.
Že zgodaj je po sholastični navadi dobil imeni Doctor egregius – Izvrstni učitelj in Doctor communis – Skupni učitelj, od 15. stoletja dalje ga imenujejo Doctor angelicus – Angelski učitelj.
Papež Leon XIII. je sv. Tomaža Akvinskega, »kneza in mojstra vseh katoliških učenjakov«, postavil za zavetnika cerkvenih visokih šol, zlasti bogoslovnih fakultet. Hkrati je njegovo filozofijo razglasil za uradno filozofijo Cerkve.
Tomaževi glavni deli sta Summa theologiae (Teološka suma) in Summa contra gentiles (Suma proti poganom). Napisal je tudi vrsto komentarjev k Aristotelu in k svetopisemskim knjigam. Tomaževa filozofska smer, ki se imenuje tomizem, je imela velik vpliv na zahodno misel, saj je večji del moderne filozofije zasnovan kot odgovor na njegovo misel, zlasti na področju etike, naravnega zakona in politične teorije.
S svojimi znamenitimi »petimi potmi« je poskušal dokazati obstoj Boga z umskim sklepanjem, na podlagi tega, kar je moč spoznati v svetu. Razvil je enega od najbolj notranje trdnih miselnih sistemov, kar jih je kdaj bilo. A sam je malo pred smrtjo, po mistični izkušnji leta 1273, zavrnil vse svoje pisanje, češ: »Vse, kar sem napisal, je kot slama v primeri s tem, kar sem videl in kar mi je bilo razodeto.«
Teološka fakulteta Univerze v Ljubljani na god sv. Tomaža Akvinskega vsako leto obeleži s Tomaževo proslavo, na kateri podeli diplome in Tomaževo nagrado.
Sv. Tomaž Akvinski je zavetnik dominikancev, katoliških visokih šol, teologov, študentov, knjigarnarjev; priporočamo se mu tudi proti neurju.
Vir
Svetega Tomaža so starši izročili v vzgojo benediktincem na Monte Cassinu, misleč, da bo nekoč postal njihov ugleden član. Tomaž pa se je v Neaplju, kamor so ga poslali na študij filozofije, seznanil z dominikanskim redom in kljub hudemu nasprotovanju domačih vstopil k njim. Svoje ogromno znanje je nabiral še v Parizu in Kölnu, kjer je nanj odločilno vplival sv. Albert Veliki in Aristotelova filozofija. Njegov nauk označujemo z imenom tomizem.
Ime: Tomaž je svetopisemsko ime; latinska in grška oblika imena Thomas izhaja iz aramejskega Toma, kar pomeni »dvojček«. Rodil se je okoli leta 1225 na gradu Roccasecca (Suha skala) v mestecu Aquino v Italiji, umrl pa 7. marca 1274 v cistercijanskem samostanu v Fossanuovi.
Družina: Rodbina je spadala med nižje podeželsko plemstvo in se imenovala po bližnjem mestecu.
Skupnost: ridigarski red dominikancev je leta 1215 v Toulousu ustanovil sv. Dominik.
Zavetnik: dominikancev, akademikov, apologetov, filozofov, katoliških visokih šol, teologov, študentov, dijakov, knjigarnarjev, izdelovalcev svinčnikov; je priprošnjik za čisto mladost in proti neurju.
Kreposti: skromnost, prijaznost, čistost, preprostost, ponižnost, ljubezen do Resnice, globoka, pristna in preprosta pobožnost, ves je bil prežet z evharističnim češčenjem.
Nanj so vplivali: Albert Veliki, Aristotel, apostol Pavel, Cicero, Avguštin, Anzelm, Bonavetura.
Vplival je na: Eckharta, Henrika Suzo, Descartesa, Leona XIII., Danteja, Maritaina.
Dela: Najpomembnejše delo sta njegovi summi Vse o teologiji in Vse zoper pogane; znanih je njegovih pet himen v čast sv. Rešnjemu telesu in liturgično besedilo za praznik; številne so njegove pridige, pisma in filozofska, bogoslovna dela …
Upodobitve: Upodabljajo ga z najrazličnejšimi atributi, ki prikazujejo njegove številne kreposti.
Beatifikacija: Za svetnika ga je razglasil papež Janez XXII. 18. julija 1323, za cerkvenega učitelja pa papež Pij V. leta 1567.
Čudeži: Ljudje so se mu radi priporočali v molitev, ker so bile njegove prošnje čudežno uslišane.
Goduje: 28. januarja, po starem koledarju 7. marca.
Misel: »Podeli mi, Gospod, moj Bog, razum, da te bom spoznal, ljubezen, da te bo iskala, modrost, da te bo našla, govorico, da ti bo prijetna, vztrajnost, da te bo zaupno čakala, upanje, da te bo končno objelo.«
Vir
Tomaž Akvinski (1225–1274), duhovnik, dominikanski redovnik, filozof, teolog in cerkveni učitelj, ki goduje 28. januarja, se je rodil okoli leta 1225 v Roccasecci v današnji južni Italiji. Njegovi bratje so v glavnem delali vojaško kariero, za Tomaža pa je družina določila, naj bi sledil svojemu stricu Sinibaldu, opatu v benediktinskem samostanu na Monte Cassinu. Ko je bil star pet let, ga je njegov oče Landolf, grof Akvinski, zaupal v oskrbo menihom na Monte Cassinu. Leta 1239 sta ga njegova starša vpisala na univerzo (studium generale) v Neaplju, kjer se je verjetno srečal z deli Aristotela, Averroesa in Maimonida, ki so nanj imeli trajni vpliv.
Ko je bil star sedemnajst let, se je v Neaplju odločil za vstop v dominikanski red. Domača družina je njegovi odločitvi močno nasprotovala, saj je bilo dogovorjeno, da se bo pridružil benediktincem. Na poti iz Neaplja v Rim so ga njegovi bratje ugrabili in ga dve leti držali zaprtega na različnih družinskih posestih. Leta 1244 je njegova mati popustila, tako da se je lahko pridružil dominikancem. Najprej je odšel v Rim, nato pa leta 1245 v Köln, kjer je študiral pri Albertu Velikemu in nato poučeval na tamkajšnji univerzi. Leta 1256 je bil imenovan za profesorja teologije v Parizu, kjer je ostal približno tri leta. Okrog leta 1259 se je vrnil najprej v Neapelj, nato je okoli leta 1261 odšel v Orvieto, kjer je dokončal eno svojih najbolj znanih del Summa Contra Gentiles, končno pa je dobil nalogo, naj v Rimu vzpostavi dominikansko šolo.
V Rimu je začel s pisanjem svojega najbolj znanega dela Summa theologica, ki pa ga je dokončal v Parizu, kamor ga je leta 1268 poklical dominikanski red z namenom, da bi prevzel ugledno profesorsko mesto. Njegovo drugo obdobje poučevanja v Parizu je bilo zaznamovano z razpravami v zvezi z averoizmom. Leta 1272 se je svoji službi odpovedal in odšel nazaj na Apeninski polotok, ker je od svojega reda dobil nalogo, naj vzpostavi dominikansko univerzo. Ustanovil jo je v Neaplju in postal njen prvi rektor. Papež Gregor X. (1271–1276) je v želji po zedinjenju katoliške Cerkve in vzhodnih pravoslavnih Cerkva, ki so se od katoliške ločile leta 1054, sklical Drugi lyonski cerkveni zbor in poklical Tomaža Akvinskega, da bi se ga udeležil. Na poti tja je Tomaž zbolel in umrl 7. marca 1274. Za svetnika je bil razglašen leta 1323, za cerkvenega učitelja pa ga je leta 1567 razglasil papež Pij V. (1566–1572).
Tomaževa filozofska smer, ki se imenuje tomizem, je imela velik vpliv na zahodno misel, saj je večji del moderne filozofije zasnovan kot odgovor na njegovo misel, zlasti na področju etike, naravnega zakona in politične teorije. Najbolj znani deli sta Summa Theologica in Summa Contra Gentiles. Katoliška Cerkev ima Tomaža Akvinskega za najpomembnejšega teologa in filozofa.
God Tomaža Akvinskega, zavetnika univerz in študentov, Teološka fakulteta Univerze v Ljubljani vsako leto obeleži s Tomaževo proslavo, na kateri podeli diplome in Tomaževo nagrado.
Vir
Po nekaj katehezah o duhovništvu in mojih zadnjih potovanjih se danes vračamo k naši glavni temi, to je k premišljevanju o nekaterih velikih mislecih srednjega veka. Nazadnje smo si ogledali veliko osebnost frančiškana sv. Bonaventura, danes pa bi rad spregovoril o njem, ki ga Cerkev imenuje doctor communis, to je o sv. Tomažu Akvinskem. Moj častitljivi predhodnik papež Janez Pavel II. je v svoji okrožnici Fides et ratioopomnil, da je Cerkev sv. Tomaža »vedno predlagala kot učitelja mišljenja in zgled pravega načina oblikovanja teologije« (št. 43). Ne čudi nas, da je med cerkvenimi avtorji, omenjenimi v Katekizmu katoliške Cerkve, po sv. Avguštinu prav sv. Tomaž navajan bolj kot kdorkoli drug, in sicer kar enainšestdesetkrat! Imenovali so ga tudi doctor angelicus, verjetno zaradi njegovih kreposti, še posebej vzvišenosti mišljenja in čistosti življenja.
Tomaž se je rodil med letoma 1224 in 1225 na gradu, ki ga je njegova plemenita in premožna družina imela v kraju Roccasecca, v bližini Aquina, nedaleč od slavne opatije Montecassino, kamor so ga starši poslali, da bi prejel osnovno izobrazbo. Nekaj let kasneje se je preselil v prestolnico sicilskega kraljestva Neapelj, kjer je Friderik II. ustanovil ugledno univerzo. Na njej so brez omejitev, ki so veljale drugod, poučevali misel grškega filozofa Aristotela, v katerega se je poglobil tudi mladi Tomaž in takoj zaznal njegovo veliko veljavo. V letih, ki jih je prebil v Neaplju, pa se je predvsem rodil njegov dominikanski poklic. Tomaža je namreč pritegnil ideal reda, ki ga je nekaj let pred tem ustanovil sv. Dominik. Ko pa si je oblekel dominikanski habit, se je njegova družina uprla tej odločitvi in je bil prisiljen zapustiti samostan in prebiti nekaj časa v družini.
Ko je bil leta 1245 končno polnoleten, je lahko nadaljeval svojo pot odgovarjanja na božji klic. Poslali so ga v Pariz, da bi študiral teologijo pod vodstvom drugega svetnika, Alberta Vé likega, o katerem sem tudi nedavno že govoril. Albert in Tomaž sta sklenila resnično in globoko prijateljstvo in se naučila vzajemnega spoštovanja in razumevanja, tako da je Albert hotel, da gre njegov učenec z njim tudi v Köln, kamor so ga predstojniki reda poslali ustanovit teološko šolo. Tomaž se je tedaj seznanil z vsemi Aristotelovimi deli in deli njegovih arabskih komentatorjev, ki jih je Albert pojasnjeval in razlagal.
V tem obdobju je kulturo latinskega sveta močno spodbujalo srečanje z Aristotelovimi deli, ki so bila prej dolgo časa neznana. Šlo je za spise o naravi spoznavanja, o naravnih vedah, o metafiziki, o duši in etiki, bogate s podatki in uvidi, ki so se kazali kot trdni in prepričljivi. To je bil celovit pogled na svet, ki se je razvil brez Kristusa in pred njim, s čistim razumom, in zdelo se je, da se nudi umu kot »tisti« pravi pogled. Mladi so bili neverjetno prevzeti, ko so videli in spoznavali to filozofijo. Mnogi so z navdušenjem, celo z nekritičnim navdušenjem sprejeli to neizmerno prtljago staroveškega znanja, ki je dajala vtis, da bo lahko koristno prenovila kulturo in odprla popolnoma nova obzorja. Drugi pa so se bali, da bi Aristotelovo pogansko vedenje lahko bilo v nasprotju s krščansko vero in so se upirali temu, da bi ga preučevali. Srečali sta se dve kulturi: predkrščanska Aristotelova s svojo korenito racionalnostjo in klasična krščanska kultura. V nekaterih okoljih so Aristotela zavračali tudi zaradi predstavitev tega filozofa arabskih komentatorjev – Avicene in Averoesa. V bistvu sta prav ta predala latinskemu svetu aristotelsko filozofijo. Ta komentatorja sta, na primer, učila, da ljudje nimajo osebnega uma, ampak da obstaja samo en vesoljni um, duhovna substanca, ki je skupna vsem in deluje v vseh kot ena sama; torej gre za depersonalizacijo človeka. Druga sporna točka, ki sta jo podajala arabska komentatorja, je bila v tem, da je svet večen kot Bog. Razumljivo, da je to v univerzitetnem in cerkvenem okolju sprožilo brezkončne razprave. Aristotelska filozofija se je širila celo med preprostimi ljudmi.
Tomaž Akvinski je v šoli Alberta Vélikega opravil postopek temeljnega pomena za zgodovino filozofije in teologije, rekel bi, za zgodovino kulture: do globin je preučil Aristotela in njegove razlagalce, si preskrbel nove latinske prevode iz grških izvirnikov. Tako se ni več opiral samo na arabske komentatorje, ampak je lahko osebno bral izvirna besedila in pokomentiral veliko večino Aristotelovih del in pri tem razlikoval to, kar je sprejemljivo, od tega, kar je dvomljive narave ali ker je treba celo zavreči, pokazal je ujemanje z dejstvi iz krščanskega razodetja in na široko ter natančno uporabil aristotelsko mišljenje pri podajanju v teoloških spisih, ki jih je sestavil. Tomaž je skratka pokazal, da med krščansko vero in razumom obstaja naravno sozvočje. To pa je veliko Tomaževo delo, ki je v tistem trenutku spopada med dvema kulturama – trenutku, ko je bilo videti, kakor da se mora vera predati pred razumom – pokazal, da gresta skupaj; da tisto, kar se je kazalo kot z vero neskladni razum, sploh ni razum; in da tisto, kar se je kazalo kot vera, sploh ni vera, če je nasprotovalo resnični razumnosti; tako je ustvaril novo sintezo, ki je oblikovala kulturo naslednjih stoletij.
Zaradi njegovih izvrstnih intelektualnih zmožnosti so Tomaža spet poklicali v Pariz kot profesorja teologije na dominikanski katedri. Tam je tudi začel književno ustvarjati, vse do smrti. Njegova zapuščina je izjemno bogata: razlage Svetega pisma, ker je bil profesor teologije predvsem razlagalec božje besede, komentarji Aristotelovih spisov, obširna sistematična dela, med katerimi izstopa Teološka suma (Summa theologiae), razprave in govori o različnih vprašanjih. Pri sestavljanju spisov mu je pomagalo nekaj tajnikov, med njimi sobrat Reginald iz Piperna, ki je zvesto hodil za njim in bil z njim povezan v iskrenem bratskem prijateljstvu, zaznamovanem z veliko predanostjo in zaupanjem. To je značilnost svetnikov: gojijo prijateljstvo, ker je to eden najplemenitejših izrazov človeškega srca in ima v sebi nekaj božanskega, kakor je to razložil sam Tomaž v nekaterih kvestijah (quaestiones) svoje Teološke sume, kjer piše: »Ljubezen je prijateljstvo človeka najprej z Bogom, potem pa z bitji, ki mu pripadajo« (II, q. 23, a.1).
Ni ostal dolgo in za stalno v Parizu. Leta 1259 je sodeloval na dominikanskem generalnem kapitlju v mestu Valenciennes, kjer je bil član komisije, ki je določila program študija v redu. Od leta 1261 do 1265 je bil Tomaž v Orvietu. Papež Urban IV., ki je gojil do njega veliko spoštovanje, mu je naročil sestavo bogoslužnih besedil za praznik svetega Rešnjega telesa, ki ga bomo obhajali jutri in je bil vpeljan po evharističnem čudežu v Bolseni. Tomaž je imel izborno evharistično dušo. Čudovite pesmi, ki jih bogoslužje Cerkve prepeva, ko slavi skrivnost resnične navzočnosti Gospodovega telesa in krvi v evharistiji, pripisujemo njegovi veri in teološki modrosti. Od l. 1265 do 1268 je Tomaž bival v Rimu, kjer je verjetno vodil studium, to je šolo v okviru svojega reda, in kjer je začel pisati svojo Teološko sumo (prim. Jean-Pierre Torrell,Tommaso d’Aquino. L’uomo e il teologo, Casale Monf., 1994, str. 118–184).
Leta 1269 so ga spet poklicali v Pariz za še en cikel predavanj. Študentje – to lahko razumemo – so bili navdušeni nad njegovimi predavanji. Neki njegov bivši slušatelj je izjavil, da je ogromna množica študentov hodila na njegova predavanja, tako da so jih dvorane komaj mogle sprejeti, in dodal osebno opazko, da je bila zanj »velika sreča, da ga je lahko poslušal«. Niso pa vsi sprejemali Tomaževe razlage Aristotela, a celo njegovi nasprotniki na akademskem polju, kot je bil na primer Gotfrid iz Fontainesa, so priznavali, da nauk brata Tomaža presega druge po koristnosti in veljavi in da služi kot popravek nauku vseh drugih učiteljev. Predstojniki so ga, morda tudi zato, da bi ga odmaknili od tedaj živahnih razprav, poslali še enkrat v Neapelj, da bi bil na voljo kralju Karlu I., ki je nameraval preurediti univerzitetni študij.
Tomaž pa se ni posvečal samo študiju in poučevanju, ampak je tudi pridigal ljudstvu. In tudi ljudstvo ga je rado prihajalo poslušat. Rekel bi, da je res velika milost, ko znajo teologi govoriti vernikom preprosto in goreče. Služba pridiganja pa po drugi strani pomaga tudi preučevalcem teologije k zdravemu pastoralnemu realizmu in obogati njihovo raziskovanje z živahnimi spodbudami.
Zadnji meseci Tomaževega zemeljskega življenja ostajajo obdani s svojevrstno atmosfero, rekel bi kar mistično. Decembra 1273 je poklical svojega prijatelja in tajnika Reginalda in mu sporočil odločitev, da bo nehal z vsem delom, ker je med obhajanjem maše po nadnaravnem razodetju doumel, da je vse, kar je dotlej napisal, samo »kup slame«. To je skrivnostna epizoda, ki nam pomaga razumeti ne le Tomaževo osebno ponižnost, ampak tudi dejstvo, da vse, kar nam uspe domisliti in izreči o veri, pa naj bo to še tako vzvišeno in čisto, neskončno presega božja veličina in lepota, ki nam bo v polnosti razodeta v raju. Nekaj mesecev kasneje je Tomaž, vedno bolj pogreznjen v molitev in razmišljanje, umrl, ko je bil na poti v Lyon, kamor je šel, da bi se udeležil ekumenskega koncila, ki ga je sklical papež Gregor X. Izdihnil je v cistercijanski opatiji Fossanova, potem ko je z veliko pobožnostjo prejel sveto popotnico.
Življenje in nauk sv. Tomaža Akvinskega bi lahko povzeli v pripetljaju, ki ga podajajo stari življenjepisci. Medtem ko je bil svetnik po svoji navadi zgodaj zjutraj zbran v molitvi pred Križanim v kapeli sv. Nikolaja v Neaplju, je zakristan tiste cerkve Dominik iz Caserte slišal tale pogovor. Tomaž je zaskrbljen spraševal, ali je tisto, kar je napisal o skrivnostih krščanske vere, dosledno. In Križani je odgovoril: »Dobro si govoril o meni, Tomaž. Kaj bi rad za nagrado?« In odgovor, ki ga je dal Tomaž, je isti, kot bi mu ga tudi mi, Jezusovi prijatelji in učenci, vedno radi rekli: »Nič drugega kot tebe, Gospod!« (prav tam, str. 320).
Papež Benedikt XVI. pri avdienci v sredo, 2. junija 2010.
Prevedel br. Miran Špelič
Vir
Tudi več kot šeststo let po smrti sv. Tomaža Akvinskega se lahko veliko naučimo od njega. Stopimo v šolo njegove mojstrovine, Sume teologije.
Suma teologije
Ostala je nedokončana in vsebuje kar 512 vprašanj in 2.669 členov. Gre za zgoščeno razmišljanje, v katerem se človeški um ukvarja s skrivnostmi vere v prepletanju vprašanj in odgovorov, v katerih sv. Tomaž poglablja pouk iz Svetega pisma in cerkvenih očetov. V tem premisleku pride do natančnih, jasnih in ustreznih formulacij verskih resnic. Tak napor človeškega duha pa vedno razsvetljuje molitev, luč od zgoraj. Samo kdor živi z Bogom in s skrivnostmi, lahko tudi razume, kaj govorijo.
Iskanje božje polnosti
V Sumi teologije izhaja iz dejstva, da so trije različni načini božje biti in bistva: Bog obstaja v sebi, je začetek in konec vseh stvari; Bog je v življenju in delovanju kristjana navzoč po svoji milosti; Bog je posebno navzoč v osebi Kristusa, ki je resnično zedinjen s človekom Jezusom, in deluje v zakramentih. Suma je razčlenjena na tri dele in avtor jo označuje z besedami: »Poglavitni namen svetega nauka je predstaviti Boga. Najprej bomo obravnavali Boga, potem gibanje ustvarjenine proti Bogu in nazadnje Kristusa, ki je kot človek za nas pot, da se povzpnemo k Bogu.« To je krog: Bog v sebi, ki izhaja iz sebe in nas prime za roko, da se s Kristusom vrnemo k Bogu, da smo združeni z Bogom in bo Bog vse v vseh.
Prvi del Sume teologije preiskuje o Bogu v njem samem, o skrivnosti Trojice in o stvaritvenem delovanju Boga. Tu najdemo premislek o resničnosti človeškega bitja, kolikor izhaja iz božjih stvariteljskih rok kot sad njegove ljubezni. Po eni strani smo ustvarjeno bitje, ki je odvisno; po drugi strani pa imamo resnično avtonomijo.
V drugem delu sv. Tomaž preudarja o človeku, ki ga spodbuja milost, ko hrepeni po tem, da bi spoznal in ljubil Boga, da bi bil srečen v času in v večnosti. Avtor predstavi teološka načela moralnega delovanja in prikaže človeka, ki živi po Duhu in postaja božja ikona. Tu preišče božje kreposti: vero, upanje in ljubezen, čemur sledi pregled več kot petdesetih moralnih kreposti okoli kardinalnih kreposti, razumnosti, pravičnosti, zmernosti, srčnosti.
V tretjem delu Sume sv. Tomaž preučuje Kristusovo skrivnost, pot in resnico, po katerih se povežemo z Bogom Očetom. Piše o skrivnosti učlovečenja in Jezusovega trpljenja, doda obsežno obravnavo o zakramentih, v katerih učlovečena božja beseda deli dobrine učlovečenja za naše odrešenje.
Posebej se ustavi pri evharistiji, do katere je čutil silno pobožnost, tako da se je pogosto z glavo približal tabernaklju, kakor da bi hotel začutiti utrip Jezusovega božanskega in človeškega srca. V eni svetopisemskih razlag sv. Tomaž piše: »Ker je evharistija zakrament trpljenja našega Gospoda, vsebuje v sebi Jezusa Kristusa, ki je trpel za nas. Zato je vse tisto, kar je učinek trpljenja našega Gospoda, tudi učinek tega zakramenta, saj ta ni nič drugega kot nanašanje Gospodovega trpljenja na nas«.
Dragi bratje in sestre, zaljubimo se v ta zakrament! Udeležujmo se svete maše zbrano, da bomo dosegli duhovne sadove, hranimo se z Gospodovim telesom in krvjo, da nas bo krepčala božja milost! Radi in pogosto se zadržujmo iz oči v oči v družbi Najsvetejšega.
Razlaga v pridigah
Kar je sv. Tomaž prikazal v svojih teoloških delih, je razložil tudi v pridigah. Vsebina govorov v cerkvi sv. Dominika Velikega v Neaplju leta 1273 so Drobna dela, v katerih razlaga apostolsko veroizpoved, očenaš, deset božjih zapovedi in zdravamarijo. Vsebina pridig skoraj povsem ustreza strukturi Katekizma katoliške Cerkve. V katehezi in pridiganju ne smejo nikoli manjkati temeljne teme: to, kar verujemo, veroizpoved; to,kar molimo, očenaš in zdravamarija; in to, kar živimo, postava ljubezni do Boga in bližnjega in deset zapovedi.
Rad bi predložil preprost, bistven in prepričljiv primer poučevanja sv. Tomaža. V svojem Drobnem delu o apostolski veroizpovedi razlaga vrednoto vere, ki ni nesmiselna. Razumno je zaupati Bogu, ki se razodeva, in pričevanju apostolov: bilo jih je malo, bili so preprosti in ubogi, strti zaradi križanja Učitelja, vendar se je na njihovo oznanilo v kratkem času spreobrnilo mnogo modrih, plemenitih in bogatih ljudi. Gre za čudežen pojav, ki bi ga težko razložili drugače, razen da predpostavimo srečanje apostolov z vstalim Gospodom.
V razlagi člena o učlovečenju Besede trdi, da se krščanska vera, ko zre skrivnost učlovečenja, okrepi; upanje se dvigne v zaupljivosti, ko pomisli, da je Božji Sin prišel med nas kot eden izmed nas, da bi z ljudmi podelil lastno božanstvo; ljubezen se poživi, saj ni bolj očitnega znamenja božje ljubezni do nas kot to, da Stvarnik postane ustvarjenina, eden izmed nas. Ko preudarjamo skrivnost božjega učlovečenja, čutimo, kako se v nas vžiga hrepenenje, da bi dospeli do Kristusa v slavi. Sv. Tomaž uporabi preprosto in učinkovito primerjavo: »Ko bi brat nekega kralja bival nekje daleč, bi gotovo hrepenel po tem, da bi mogel živeti ob njem. Kristus je naš brat; torej moramo hrepeneti po njegovi družbi, postati z njim eno srce.«
Pri očenašu pokaže njegovo popolnost, saj ima vseh pet značilnosti dobre molitve: zaupljivo in mirno prepuščanje, primernost vsebine, ustrezen red prošenj, gorečo ljubezen in iskreno ponižnost.
Pobožnost do Marije
Sv. Tomaž je gojil veliko pobožnost do Marije. Označil jo je kot Počivališče vse Trojice, kjer Trojica najde svoj počitek, ker zaradi učlovečenja v nobeni drugi ustvarjenini božje osebe ne prebivajo in ne izkušajo takega ugodja in veselja kakor v njeni duši.
Z molitvijo, ki jo pripisujejo sv. Tomažu, recimo: »O preblažena in ljubljena Devica Marija, Božja Mati … tvojemu usmiljenemu srcu izročam vse svoje življenje … Priskrbi mi, o moja preljubezniva Gospa, pravo ljubezen, s katero bom lahko z vsem srcem ljubil tvojega presvetega Sina; in za njim tebe bolj kot vse druge stvari; in potem bližnjega v Bogu in zaradi Boga.«
Papež Benedikt XVI. pri avdienci v sredo, 23. junija 2010.
Prevedel br. Miran Špelič
Vir
Spomin svetega Tomaža Akvinskega, duhovnika iz Dominikanskega reda in cerkvenega učitelja, ki je, obdarovan z najvišjimi darovi razuma, drugim izročil odlično modrost z molitvami in spisi. Ko je šel na drugi lyonski ekumenski koncil, kamor ga je sklical papež blaženi Gregor X., je na poti sedmega marca umrl v samostanu Fossanuova v Láciju in je bilo njegovo telo po mnogih letih preneseno v Toulouse [tulúz].
Vir
Dvanajsto stoletje je rodilo prve univerze visoke šole, na katerih so poučevali vse, kar je bilo tedaj znanega na vseh področjih. Med najbolj slovečimi je bila že od vsega začetka univerza v Parizu, imenovana tudi Sorbona (po duhovniku Robertu de Sorbonu, ki je ob njej ustanovil študentski kolegij). Njen ugled so širili odlični profesorji, med katerimi je bil tudi sv. Tomaž Akvinski, današnji godovnjak.
Rodil se je leta 1225 na gradu Roccasecca blizu mesta Aquino, ki je na pol poti med Rimom in Neapljem. Njegov oče Landulf, ki je bil manjši fevdalec, je želel, da bi Tomaž postal opat bližnje sloveče benediktinske opatije Montecassino. Zato ga je komaj petletnega dal tja v šolo k menihom. Ti so bistrega dečka poslali v Neapelj, da bi študiral na tamkajšnji univerzi, kjer sta se zaradi njenega položaja na meji dve svetov prepletali latinska in arabska kultura. V Neaplju je Tomaž spoznal brate pridigarje, ki se po njihovem ustanovitelju sv. Dominiku imenujejo dominikanci. Njihov način življenja ga je tako prevzel, da je proti pričakovanjem in proti volji svojega očeta sklenil postati dominikanski redovnik.
Njegovi predstojniki so brž opazili, da je Tomaž izredno bistrega in globokega duha, zato so ga poslali v Pariz, da bi tam nadaljeval študije. Na teološki fakulteti pariške univerze je predaval sv. Albert iz Kölna, široko razgledan mož, ki je bil doma na vseh področjih tedanje znanosti. Albert je hitro spoznal izredne sposobnosti svojega mladega učenca in pridobil ga je, da je sodeloval pri uresničenju njegovega velikopoteznega načrta: preučiti in potem drugim posredovati znanost in misel stare Grčije, kakor jo je v svojih delih povzel veliki filozof Aristotel. Evropejci so nanj pozabili, vanj pa so se poglabljali Arabci. Po prevodih iz arabščine, ki so nastali povečini v Neaplju, je krščanski Zahod spet odkril Aristotelovo misel. Albert je hotel, da bi to misel vključili v krščansko kulturo. Prej je bilo treba razrešiti dvoje vprašanj: kako uskladiti Aristotelovo filozofijo s krščansko mislijo, ki sta se v marsičem razhajali, in kako Aristotelova dognanja obogatiti s spoznanji novih prirodoslovnih znanosti. Albert se je posvetil predvsem drugemu vprašanju, Tomaž pa se je odločno spoprijel s prvim. Aristotelovo filozofijo ali aristotelizem je očistil poganskih prvin ter ga izpopolnil in razvil v luči svojih načel. Znameniti so njegovi razumski dokazi za božje bivanje. Tako je nastala filozofija sv. Tomaža, imenovana tudi tomizem, ki jo je katoliška Cerkev sprejela kot uradno filozofijo za svoje bogoslovne šole. Svoj filozofski in teološki nauk je strnil v dveh zajetnih delih Summa theologica in Summa contra gentiles.
Kot redovnik je bil Tomaž Akvinski zelo pobožen. Papež Klemen IV. ga je hotel imenovati za nadškofa v Neaplju, pa je na njegovo ponižno prošnjo odnehal. Gregor X. pa ga je kot izkušenega teologa povabil na cerkveni zbor v Lyon leta 1274. Na poti tja je zbolel ter 7. marca 1274 umrl v cistercijanskem samostanu Fossanova južno od Rima. 28. januarja leta 1369 so njegove posmrtne ostanke prenesli v Toulouse in na ta dan se obhaja njegov spomin.
Papež Leon XIII. je sv. Tomaža Akvinskega, »kneza in mojstra vseh katoliških učenjakov«, postavil za zavetnika cerkvenih visokih šol, zlasti bogoslovnih fakultet.
Vir
Iz knjige Svetnik za vsak dan Silvestra Čuka se vsak dan na Radiu Ognjišče prebira o svetniku dneva.