sveti Tomaž Moore – laik in mučenec

Tomaž MoreRodil se je 7. februarja 1477 v Londonu. Njegov oče je bil sodnik in je sina dal v najboljše šole.
Pri 13-tih letih je bil paž pri canterburvjskem nadškofu, kanclerju in kardinalu Morlonu, da bi se naučil uglajenosti. Kasneje je študiral v Oxfordu, in ga kasneje končal v Londonu. Pri 23-tih je bil odvetnik, pri 26-tih pa član parlamenta.
Kljub sijajni karieri Tomaž ni trden sam v sebi ali si je izbral pravo pot v življenju. Dolgo je mislil na to, da bi postal duhovnik. Štiri leta preživi pri kartuzijanih in se kot gost popolnoma vključi v njihov strogi način življenja.
Razmišlja o tem, da bi sam postal redovnik, vendar zaključi z ugotovitvijo: Bolje je ne zaobljubiti se, kot pozneje zaobljubo prelomiti, (k temu zaključku mu pomaga ljubezenska afera iz časa študija).
Ko se je odločil za družinsko življenje, je šel k neki znani družini v Essex na oglede za nevesto. Predstavili so mu tri hčere. Všeč mu je bila srednja, vendar se je odločil za starejšo, da je ne bi prizadel, če bi se mlajša poročila pred njo. Ko mu je žena Jane Colt po šestih letih zakona umrla in mu pustila štiri male otroke (tri deklice in dečka), se je poročil s sedem let starejšo vdovo Alice Midletton.
Moore je proti tedanjim navadam želel, da tudi njegove hčere študirajo; tako so se med drugim učile tudi latinščine, grščine in astronomije.
V gostoljubno hišo so pogosto zahajali pomembni možje tistega časa: Erazem Roterdamski, slikar Holbein, škof Fisher in mnogi drugi. Privlačevala jih je izredna Moorova ljubeznivost in vedrost. Nihče, kdor je prestopil prag njegove hiše ni odšel žalosten iz nje.
Družina je živela zgledno versko življenje; vsak večer se je s posli vred zbrala k skupni molitvi in pri obedu ali večerji je eden izmed otrok prebral odlomek iz svetega pisma.
V osebnem življenju je bil Tomaž skromen, pri jedi prav nič izbirčen. Vsak dan je hodil k maši in molil mali marijanski oficij. Večkrat je hodil po revnih londonskih predmestjih, da je našel najpotrebnejše in jih podpiral. Tudi njegov dom je bil zmerom odprt revežem: nobeden ni zaman prosil okrepčila ali prenočišča.
Moore je tudi veliko pisal. Njegova UTOPIJA je še danes sloveče delo, v katerem je podal svoje misli o vodstvu države in politiki in v njem karikiral navade svojih angleških sodobnikov. Bil je kritičen do vseh slabosti svojega časa. Leta 1504 je ženi pisal: »Mnogi pridigarji pridejo na prižnico v cerkvi sv. Pavla in govore besede o splošnem poboljšanju. Toda življenje teh bleščavih govornikov je v kričečem nasprotju s tem, kar oznanjajo.«
Moore je bil v vsem življenju človek, ki je znal povedati resne stvari z nasmehom, smešne stvari pa z resnobo. Morda so ga prav zato mnogi zelo napak razumeli.
V teh letih je Moore v poklicnem delu zelo napredoval in njegova družina se je lahko kmalu preselila v lepo hišo v boljšem delu Londona. Kako malo je bil vezan na  pridobljeno  ugodje, pove pismo, ki ga je pisal ženi, ko mu je pogorel skedenj:« Gotovo je škoda, da je šlo po zlu toliko dobrega žita, a če se je Bogu zdelo prav, da nam je poslal to preizkušnjo, moramo biti zadovoljni, da, celo veseli, da nas je udaril.«
Moral je opravljati vedno bolj pomembne politične in diplomatske naloge. Največji uspeh je bilo diplomatsko poslanstvo v Franciji, kjer je odločilno vplival k sklenitvi miru v Cambraiu, s katerim je bilo konec dolgotrajnih bojev med kraljem Francem I. In cesarjem Karlom V.
Tomaž MoreLeta 1509 je zasedel angleški prestol Henrik VIII. Star je bil komaj 18. let. Bil je intelegenten in izobražen mlad mož prijetne zunanjosti, ki se je spoznal tudi na komponiranje in teologijo. Ko je bil Luter izobčen iz Cerkve (1521), je Henrik sestavil spis z naslovom: »Obramba sedmih zakramentov proti Martinu Luthru«. Spis je posvetil papežu Leonu X., ki mu je zaradi tega podelil častni naslov »Branitelj vere«.
Moore je bil v kraljevi službi 12 let. Na zunaj je bila to uspešna pot. Moore pa je ob njej čutil, da so v teh letih šli po vodi vsi lepi upi za deželo in krščanstvo.
Henrik je bil 17. let poročen s Katarino Aragonsko, teto cesarja Karla V. Ko pa so mu začele ugajati tudi druge ženske, zlasti mlajše, je prišlo do konflikta s papežem, ki ni hotel razvezati njegovega prvega zakona. Medtem pa, ko je Rim odlašal z jasnim odgovorom, je kralj že začel uveljavljati svojo voljo. Poročil se je z Ano Boleyn, sebe pa razglasil za varuha in glavo angleške Cerkve. Pri prisegi zvestobe, ki jo je zahteval od duhovnikov, je dovolil pristavek: Kolikor je to dovoljeno kristjanu.« Prisego sta odklonila le nadškof John Fisher in Thomas Moore, ki je prosil, da se sme odpovedali kanclerski službi. Ker poprej ni bil grabežljiv in se ni oskrbel za hude čase, sedaj pa je ostal brez dohodkov, so se nad njegovo družino zgrnili hudi časi. Toda Moore ni izgubil smisla za humor. Hčerki je dejal: »V stiski bova pela in prosila miloščine, kot to delajo Oxfordski študentje.«
Ko je papež Klemen VII. razglasil drugo Henrikovo poroko za neveljavno, je angleški kralj z najvišjim odlokom, izdanim 3.11.1534, od vseh Angležev zahteval, da ga s prisego priznajo za edinega poglavarja angleške Cerkve, tokrat brez prej omenjenega dodatka. S tem je bil dokončno izveden odpad Anglije od Rimske Cerkve.
Ker je Tomaž Moore vztrajno odklanjal njegove zahteve, ga je dal kralj zapreti v Tower in 6. julija 1535 obglaviti.
Pred usmrtitvijo je po prejemu zakramentov zetu dejal: »Dragi sin, hvala Bogu, bitka je dobljena!« V tej uri je ljubezen do Boga premagala vse človeške nagibe. Njegova smrt ni bila dejanje kljubovanja zaradi zmotne kraljeve poti, ampak potrditev njegove vere v onostransko življenje. Pred smrtjo je dejal: »Umiram kot dober služabnik kralja, vendar sem najprej božji služabnik.«
Odsekana glava sv. Tomaža Moora je bila nato javno razstavljena na mostu čez Temzo, na istem mestu, kjer so 22. junija istega leta nataknili tudi glavo škofa Johna Fisherja. Že deset mesecev po smrti Tomaža je padla tudi glava Ane Boleyn. Za njo so umrle še štiri njegove žene, šesto je dal zapreti. Henrik VIII. je dal umoriti 2 kraljici, 2 kardinala, 2 nadškofa, 18 škofov, 13 opatov, 500 menihov, 18 doktorjev teologije in prava, 12 vojvod in grofov, 164 plemičev, 125 meščanov in 110 žena.
»Moore je bil umorjen. Njegova načela naposled morajo doživeti zmagoslavje, če ne, je evropska kultura obsojena na propad.«
Vir

Angleški kancler Tomaž Moore je bil vsak dan pri sveti maši. Njegovo geslo je bilo: prva ura dneva pripada mojemu nebeškemu Kralju, druge pa dam svojemu zemeljskemu. Ko so mu nekateri očitali, da se takšno pretiravanje za državnega kanclerja ne spodobi, je odgovoril:
“V čast si štejem, da smem največjemu med vsemi velikimi izkazovati svoje skromno češčenje.”
Vir

VATIKAN (nedelja, 31. oktober 2010, RV) – Danes poteka deset let od razglasitve svetega Tomaža Moora za zavetnika državnikov in politikov. 31. oktobra 2000 je namreč papež Janez Pavel II. s apostolskim pismom Motu Proprio razglasil velikega angleškega državnika in misleca za zavetnika državnikov in politikov.
Vir