Sveti trije kralji – Gospodovo razglašenje

Sveti trije kraljiZavetniki Koelna, popotnikov, romarjev, krznarjev, izdelovalcev igralnih kart, priprošnjiki proti epilepsiji in neurju
Atributi: obloženi z darovi, eden od nijh je navadno črn
Imena: Gašper, Gašpar, Melhior, Melko, Miha Boltežar, Boltek, Bolte, Boltež, Baltazar
V bogoslužju imenujemo praznik tudi razglašenje Gospodovo. Velja za enega najstarejših praznikov v Cerkvi. Njegova zgodba je znana.Ob času Jezusovega rojstva se je na Vzhodu prikazala čudovita zvezda. Modri – tako jim pravi evangelij – so bili učeni možje odličnega rodu, ki so imeli pri vladarjih velik vpliv. Zato jim pravimo kralji. Razsvetljeni od milosti, nemara poučeni po Balaamovi prerokbi, ki so jo poznali tudi v Arabiji, so šli na pot in prišli v Jeruzalem. Tam so spraševali: »Kje je novorojeni judovski kralj? Videli smo namreč, da je vzšla njegova zvezda, in smo se mu prišli poklonit« Mt 2, 2Mt 2, 2
Slovenian: Ekumenski prevod (1974) - EKU

2 in govorijo: »Kje je judovski kralj, ki se je rodil? Videli smo namreč, da je vzšla njegova zvezda na Vzhodu in smo se mu prišli poklonit.« Ekumenska izdaja, © 1974

WP-Bible plugin

Herod in z njim ves Jeruzalem se je prestrašil. Verjetno se je to modrim zdelo čudno. Zakaj pred Odrešenikom sveta trepečejo lastni rojaki? Herod je sklical velike duhovnike in pismouke in ti so mu povedali, da se mora po prerokovem zapisu novi kralj roditi v Betlehemu. Toda nihče od njih se ni zganil, da bi šel v Betlehem. Tedaj je Herod poslal modre kot nekakšne skrivne policiste, naj gredo v Betlehem, vse poizvedo in mu pridejo poročat, da se mu bo šel tudi on poklonit. Ko so odšli proti dve uri oddaljenemu Betlehemu, se jim je spet prikazala zvezda, da jih poplača za njihovo vero. Vodila jih je in obstala nad hišo, kjer je bilo Dete. Tam so padli predenj, ga molili in mu darovali zlata, kadila in mire.  V spanju opomnjeni, se niso vrnili k Herodu, temveč so po drugi poti odšli v svojo domovino.
Kasnejša legenda dodaja, da je bilo kraljem ime Gašper, Melhior, Baltazar, da so živeli še kakšnih trideset let v svoji domovini, da je prišel v tiste kraje apostol Tomaž, jim vse povedal o Kristusovem trpljenju in jih krstil. Njihove zemeljske ostanke so prenesli najprej v Carigrad, od tod v Milano, v 12. stoletju pa v Köln, kamor so tudi naši predniki radi romali.
Treh kraljev se spomnimo 6. januarja.
Vir

Trije modri iz Vzhoda ali Sveti Trije kralji s pomočjo zvezde iz vzhoda najdejo Zveličarja sveta in ga v svoji preprostosti počastijo. Število tri je povezano s tremi darovi, ki so jih Jezusu prinesli in jih omenja evangelist Matej: zlato, kadilo in miro. Prastara tradicija je videla v teh darovih bogato simboliko: zlato so Jezusu darovali kot kralju, kadilo kot Bogu, miro pa kot umrljivemu človeku (mira je dišava, ki so jo uporabljali pri maziljenju trupel, da niso zaudarjala). Po legendi so znana celo imena treh kraljev: Miha, Gašper in Boltežar. Za Slovence je predvečer praznika Gospodovega razglašenja ali Svetih Treh kraljev tretji sveti večer. Na predvečer praznika navadno blagoslovimo in pokadimo naše domove, na podboje vrat pa izpišemo imena Treh kraljev in leto 20+M+G+B+11.

Vir

RAZGLAŠENJE GOSPODOVORAZGLAŠENJE GOSPODOVO

1. Praznovanje v luči verskih resnic in liturgije.
Praznik Gospodovega »razglašenja« se z latinsko besedo, vzeto iz grščine, imenuje »epiphania«. Nedoločnik od te besede pomeni: prikazati, razodeti, zasvetiti se. Nekrščanska helenistična verstva so s to besedo označevala posege božanstva v človeško dogajanje, pri čemer se je božanstvo nenadoma prikazalo in spet naglo izginilo. Besede so se polastili tudi helenistični vladarji, ki so si prisvajali božanski značaj; tako so govorili o »epifaniji«, če se je vladar prikazal ob oknu. Sv. pismo je ta izraz prevzelo, a mu je dalo bistveno drugačen pomen. Tu gre za enkratne in neponovljive zgodovinske dogodke, ki jim je mogoče določiti čas in kraj in v katerih se ljudem razodeva osebni Bog. Epifanije so vedno božji nagovor človeku in zahtevajo s strani ljudi odgovor in odločitev; možna je odklonitev ali pa pritrditev verovanja, ki se mora uveljaviti v dejanju. V sv. pismu načelno ni zasebnih razodetij, zato imajo vse epifanije izrazito občestveni značaj (Lk 24, 30Lk 24, 30
Slovenian: Ekumenski prevod (1974) - EKU

30 Ko pa je z njima sédel k mizi, je vzel kruh, ga blagoslovil, razlomil in jima dal. Ekumenska izdaja, © 1974

WP-Bible plugin
; Jan 21, 12Jan 21, 12
Slovenian: Ekumenski prevod (1974) - EKU

12 Jezus jim veli: »Pridite jest!« In nobeden izmed učencev si ga ni upal vprašati: »Kdo si?« Kajti vedeli so, da je Gospod. Ekumenska izdaja, © 1974

WP-Bible plugin
; Jan 20, 24Jan 20, 24
Slovenian: Ekumenski prevod (1974) - EKU

Jezus se prikaže Tomažu 24 Tomaža, enega izmed dvanajsterih, ki se imenuje Dvojček, pa ni bilo med njimi, ko je Jezus prišel. Ekumenska izdaja, © 1974

WP-Bible plugin
).Starozavezne epifanije Boga (Jahveja) dosežejo svoj višek v Kristusu: teofanije postanejo kristofanije. Svoj vrhunec dobijo ta razodevanja božjega veličastva v epifanijah vstalega Kristusa. Iz časa pred vstajenjem spadajo k epifanijam v ožjem pomenu: Kristusov krst (Mr 1, 9Mr 1, 9
Slovenian: Ekumenski prevod (1974) - EKU

Jezusov krst ; 9 Tiste dni je prišel Jezus iz Nazareta v Galileji in se je dal Janezu krstiti v Jordanu. Ekumenska izdaja, © 1974

WP-Bible plugin
sl), spremenjenje na gori (Mr 9, 2Mr 9, 2
Slovenian: Ekumenski prevod (1974) - EKU

Spremenjenje na gori ; ; 2 Šest dni nato je Jezus vzel Petra, Jakoba in Janeza ter jih peljal proč na visoko goro; tam se je pred njimi spremenil. Ekumenska izdaja, © 1974

WP-Bible plugin
sl) in hoja po morju (Mr 6, 45Mr 6, 45
Slovenian: Ekumenski prevod (1974) - EKU

Jezus hodi po morju ; 45 Takoj nato je svojim učencem velel, naj stopijo v čoln in se pred njim odpeljejo na drugo stran proti Betsajdi, sam pa je medtem odpuščal množico. Ekumenska izdaja, © 1974

WP-Bible plugin
sl; Jan 6, 16Jan 6, 16
Slovenian: Ekumenski prevod (1974) - EKU

Jezus hodi po morju ; 16 Ko pa se je zvečerilo, so njegovi učenci šli k morju, Ekumenska izdaja, © 1974

WP-Bible plugin
sl). Seveda se tudi v kristofanijah razodeva Bog sam. Saj je Kristus »odsvit božjega veličastva in podoba njegovega bitja« (Hebr 1, 3Hebr 1, 3
Slovenian: Ekumenski prevod (1974) - EKU

3 On, ki je odsvit njegovega veličastva in podoba njegovega bitja ter nosi vse z besedo svoje moči, je dovršil očiščenje od grehov, sédel na desnico veličastva na višavah Ekumenska izdaja, © 1974

WP-Bible plugin
). – »Zakaj Bog, ki je rekel: Iz teme naj zasveti luč, je zasvetil tudi v naših srcih, da bi se svetilo spoznanje božjega veličastva na obrazu Jezusa Kristusa« (2 Kor 4, 62 Kor 4, 6
Slovenian: Ekumenski prevod (1974) - EKU

6 Zakaj Bog, ki je rekel: Iz teme naj zasveti luč, je zasvetil tudi v naših srcih, da bi se svetilo spoznanje božjega veličastva na obrazu Kristusa Jezusa. Ekumenska izdaja, © 1974

WP-Bible plugin
).Z vedno globljim razumevanjem je nova zaveza razvijala tudi teologijo epifanije. Po mislih sv. Janeza je celotno Gospodovo življenje na zemlji epifanija, katero evangelist himnično poveličuje v začetku svojega prvega lista: »Kar je bilo od začetka, kar smo slišali, kar smo s svojimi očmi videli… Življenje se je razodelo in smo videli in spričujemo ter vam oznanjamo večno življenje …« V teh epifanijah zasije v posebnih trenutkih Kristusovo božje veličastvo (= doxa) iz svoje zastrtosti (prim. Jan 6, 16Jan 6, 16
Slovenian: Ekumenski prevod (1974) - EKU

Jezus hodi po morju ; 16 Ko pa se je zvečerilo, so njegovi učenci šli k morju, Ekumenska izdaja, © 1974

WP-Bible plugin
sl). Sv. Pavel uporablja izraz epifanija, ko govori o tem, kako bo Kristus ob koncu sveta »s sijajem svojega prihoda« uničil »skrivnost hudobije« (2 Tes 2, 7. 82 Tes 2, 7. 8
Slovenian: Ekumenski prevod (1974) - EKU

7 Zakaj skrivnost hudobije je že na delu; samo ta, ki zdaj zadržuje, mora biti umaknjen. 8 In takrat se razkrije tisti hudobnež, ki ga bo Gospod Jezus končal z dihom svojih ust in uničil s sijajem svojega prihoda. Ekumenska izdaja, © 1974

WP-Bible plugin
). V pastoralnih listih nanaša epifanijo zdaj na dovršitev Kristusovega kraljestva (1 Tim 6, 141 Tim 6, 14
Slovenian: Ekumenski prevod (1974) - EKU

14 da ohraniš zapoved brez madeža in brez graje do prihoda Gospoda našega Jezusa Kristusa, Ekumenska izdaja, © 1974

WP-Bible plugin
; Tit 2, 13Tit 2, 13
Slovenian: Ekumenski prevod (1974) - EKU

13 pričakujoč blaženega upanja in veličastnega prihoda vélikega Boga in Zveličarja, našega Jezusa Kristusa, Ekumenska izdaja, © 1974

WP-Bible plugin
), zdaj na bolj nedoločen način na paruzijo, to je na drugi prihod Kristusov (2 Tim 4, 1. 82 Tim 4, 1. 8
Slovenian: Ekumenski prevod (1974) - EKU

Oznanjuj, prepričuj, opominjaj! 4 1 Rotim te pri Bogu in Kristusu Jezusu, ki bo sodil žive in mrtve, pri njegovem prihodu in njegovem kraljestvu: 8 Odslej mi je pripravljen venec pravice, ki mi ga bo dal oni dan Gospod, pravični sodnik; pa ne le meni, ampak tudi vsem, ki v ljubezni pričakujejo njegov prihod. Ekumenska izdaja, © 1974

WP-Bible plugin
). Besedi epifanija in paruzija po smislu pomenita isto in zato ima slovenski prevod teh Pavlovih mest za obe izraz »prihod«. Prvi in drugi »prihod« sta kakor dva stebra, med katerima je razpeto krščansko življenje kot vmesni čas in od koder to življenje dobiva hkrati moč in smer (1 Tim 6, 121 Tim 6, 12
Slovenian: Ekumenski prevod (1974) - EKU

12 Bojuj dobri boj vere, sezi po večnem življenju, za katero si bil poklican in si to lepo izpovedal pred mnogimi pričami. Ekumenska izdaja, © 1974

WP-Bible plugin
sl; 2 Tim 1, 92 Tim 1, 9
Slovenian: Ekumenski prevod (1974) - EKU

9 On nas je odrešil in nas poklical s svetim klicem, ne po naših delih, temveč po lastnem sklepu in milosti. Ta nam je bila podeljena v Kristusu Jezusu pred večnimi časi, Ekumenska izdaja, © 1974

WP-Bible plugin
sl; 4, 1 sl; Tit 2, 11Tit 2, 11
Slovenian: Ekumenski prevod (1974) - EKU

Temelj teh zahtev 11 Zakaj razodela se je božja milost, ki prinaša zveličanje vsem ljudem; Ekumenska izdaja, © 1974

WP-Bible plugin
sl). Pri tem ima epifanija vlogo vzgojnega dejavnika. Zdaj moremo globlje in bolje razumeti skrivnost, ki jo obhajamo na praznik Gospodove epifanije ali razglašenja. Ob Kristusovem rojstvu se božja »epifanija« v ožjem in polnejšem pomenu še ni izvršila – Kristus se v svojem polnem mesijanskem veličastvu še ni razodel. V nekem odsevu pa se je Jezus spričo dogodkov, ki so njegovo rojstvo spremljali, Mariji in Jožefu ter nekaterim betlehemskim pastirjem vendarle dal spoznati kot obljubljeni Mesija. Zato more Cerkev že na ta dogodek odrešitvene zgodovine obračati besede sv. Pavla: »Razodela (grški izvirnik ima: »Epephane«; v prejšnjem slov. prevodu je bilo »Prikazala«) se je milost božja, ki prinaša zveličanje (bolje bi bilo prevesti z besedo »odrešenje«) vsem ljudem …Ko šo v začetku 4. stol. poleg praznika 25. decembra tudi na Zahodu uvedli še praznik 6. januarja, uveljavljen najprej na Vzhodu (bogojavljenje), so z besedo »epifanija« začeli označevati predvsem prihod modrih z Jutrovega.Stik z judovskimi izseljenci in njihovimi svetimi knjigami (v 4 Mojz 24, 174 Mojz 24, 17
Slovenian: Ekumenski prevod (1974) - EKU

17 Vidim ga, pa ne zdaj, gledam ga, pa ne blizu. Zvezda vzhaja iz Jakoba in žezlo se dviga iz Izraela; in stre obe strani Moabovi in uniči vse Setove sinove. Ekumenska izdaja, © 1974

WP-Bible plugin
govori Balaam o prihodnjem odrešeniku: »Vidim ga, pa ne zdaj, gledam ga, pa ne blizu. Zvezda vzhaja iz Jakoba…«), tedanje zelo razširjeno živo pričakovanje skorajšnjega obljubljenega Mesija, nastop nenavadne zvezde in v zvezi s tem delovanje notranje milosti – vse to skupaj je nagnilo zelo izobražene opazovavce zvezd, bivajoče v Mezopotamiji, Arabiji ali v Perziji, da so se odpravili na dolgo in zelo naporno pot. V Jeruzalemu so vprašali: »Kje je judovski kralj, ki je rojen?« (Mt 2, 2Mt 2, 2
Slovenian: Ekumenski prevod (1974) - EKU

2 in govorijo: »Kje je judovski kralj, ki se je rodil? Videli smo namreč, da je vzšla njegova zvezda na Vzhodu in smo se mu prišli poklonit.« Ekumenska izdaja, © 1974

WP-Bible plugin
). In Kristus se je kljub svojemu uboštvu in nebogljenosti, katerima se je kot pravi človek podvrgel, prvikrat razodel zastopnikom poganskih narodov kot mesijanski kralj.Modri so že v prvi Cerkvi veljali za »prvence poganskega sveta«; v njih so bili na neki način h Kristusu pritegnjeni vsi narodi zemlje. To izraža sv. Leon Veliki ( † 461) v svojem govoru na ta praznik: »Veselite se v Gospodu, preljubi… Zakaj malo dni po slovesnosti Kristusovega rojstva nam je zasijal praznik njegovega razglašenja. Njega, ki ga je oni dan Devica rodila, je ta dan svet spoznal. Učlovečena Beseda je začetek našega zveličanja tako modro uredila, da je bil Jezus ob rojstvu vernim razodet, preganjavcem pa je ostal zakrit. Že takrat so nebesa božjo slavo oznanjala in se je glas resnice razlegal po vseh deželah, ko se je pastirjem prikazala vojska angelov in naznanila Zveličarjevo rojstvo. Pred Modrimi je šla zvezda in jih je privedla k njemu, da so ga molili. Tako se je rojstvo pravega Kralja zasvetilo od sončnega vzhoda do zahoda.V modrih, ki molijo Kristusa, torej, preljubi, spoznajmo prvence našega poklica v veri. Z radostjo v srcu obhajajmo začetek blaženega upanja; odtlej imamo namreč dostop do večne dediščine; odtlej so namreč razkrite skrivnosti sv. pisma, ki govori o Kristusu; in je resnica, ki je judovska zaslepljenost ne sprejme, nad vse narode razlila svojo luč« (Sermo 2 de Epiph.).Modri so tedaj Kristusa priznali za mesijanskega kralja in ga »razglasili« med svojimi rojaki. Zato posebno zahodna liturgija na ta praznik slavi predvsem Kristusovo kraljestvo. To vidimo že iz slovesno-mogočnega vstopnega speva mašnega formularja za ta praznik: »Glejte, prišel je vladar, Gospod; v njegovi roki je kraljestvo in oblast in vladarstvo«. V liturgičnih tekstih so psalmi, ki živo podčrtavajo isto misel, zlasti »kraljevski« psalm 71. Isto velja o drugih besedilih. Reči smemo, da je praznik Gospodovega razglašenja stari praznik Kristusa Kralja. Le zato je moglo biti potrebno, da je bil v našem stoletju postavljen nov praznik Kristusa Kralja, ker v primeri z božičnim praznikom praznik razglašenja Gospodovega vernikov še daleč ni tako življenjsko pritegnil, pač tudi zaradi nezadostnega oznanjevanja v tej smeri. Razen tega je ponekod, npr. v Franciji, praznik že zdavnaj postal delavnik. Rimske liturgične knjige razvijajo za ta praznik zlasti motiv zvezde in darov, s katerimi so modri priznali Kristusa za kralja nad vsem stvarstvom. Kolikor je govor o Gospodovem rojstvu, gre le za razodetje tega rojstva poganskim narodom. V Rimu je v ospredju poklonitev modrih Kralju-Mesiju. To spet razberemo iz govorov Leona Velikega, ki vidi v tem edini predmet praznovanja na dan 6. januarja. V že omenjenem govoru pravi papež Leon, ko preide na nravstveno-spodbudni vidik prazniške skrivnosti: »Njega, ki so ga modri počastili, ko je kot dete ležal v jaslih, molimo mi, ko kot vsemogočni kralj vlada v nebesih. Kakor so oni iz svojih zakladov Gospodu darovali darove skrivnostnega pomena, tako še mi iz svojih src darujemo darove, ki so Boga vredni. Sicer on daje sleherni dobri dar, vendar pa hrepeni po sadovih naše gorečnosti. Zakaj nebeškega kraljestva ne bodo deležni zaspanci, marveč taki, ki bedijo in si prizadevajo božje zapovedi spolnjevati. Nikar njegovih darov ne sprejemajte brez koristi! To, kar nam je podelil, naj vas vodi k večnim dobrinam, ki jih je obljubil!« Epifanija v pomenu razodetja Kristusovega kraljevsko-mesijanskega veličastva je na neki način predmet praznovanja tudi na nedelje po Gospodovem razglašenju (razen prve, ki je posvečena sv. družini, pa to je bilo uvedeno šele v 19. stol.). Evangeliji teh nedelj postavljajo pred nas napredujoče razodevanje Odrešenikove moči: čudež v Kani; ozdravitev gobavca in stotnikovega sina; pomiritev viharja na morju; na naslednje nedelje pridejo prilike, ki ponazarjajo prihod Kristusovega kraljestva in tudi s tem razvijajo skrivnost epifanije. Skrivnost Jezusovega krsta, ki je v duhovnih dnevnicah za praznik Gospodovega razglašenja vsaj omenjen, se zdaj v zahodni liturgiji obhaja posebej na sklepni dan prazniške osmine.dr. Anton StrleIz okrožnice Mediator Dei (št. 154):Ko nam liturgija s slovesnim praznikom razglašenja Gospodovega kliče v spomin, kako so bili pogani poklicani h krščanski veri, hoče od nas, da se vsak dan zahvaljujemo večnemu Bogu za tako veliko dobroto, da z močno vero hrepenimo po živem, pravem Bogu, pobožno in globoko spoznavamo nadnaravne reči ter ljubimo molk in premišljevanje, da bi tako laže zrli in umevali nebeške darove.

2. Praznovanje Gospodovega razglašenja na Vzhodu
V vseh vzhodnih obredih praznujejo 6. januarja praznik bogojavljenja (theofaneia) Gospoda Boga in našega Odrešenika Jezusa Kristusa kot enega največjih praznikov že od najstarejše dobe. Praznik je posvečen Jezusovemu krstu v Jordanu, kjer se je razodelo njegovo božanstvo. Prihoda Modrih se namreč spominjamo že na sam božič. Le monofizitski Armenci praznujejo ta dan predvsem spomin Jezusovega rojstva, zato pa se 13. januarja še posebej spominjajo Jezusovega krsta. Nekdaj so v noči pred tem praznikom krščevali: ker Grki imenujejo krst tudi luč, imenujejo ta dan tudi praznik luči ali razsvetljenje (prosvečenie). Že 2. januarja praznujejo v bizantinskem obredu predpraznik razsvetljenja, 5. januarja pa predvečer praznika (navečerie). Na ta praznik – ponekod že na predvečer – zelo slovesno, navadno ob veliki udeležbi ljudstva blagoslavljajo vodo, če le mogoče tekočo: reko ali studenec. Marsikje se verniki v tej vodi potem okopljejo ali vsaj umijejo. V bizantinskem obredu je navada, da se po velikih praznikih obhaja nekak popraznik svetnika, ki je s skrivnostjo praznika v zvezi; tako imajo 7. januarja praznik Janeza Krstnika. V aleksandrijskem obredu imajo praznik Bogojavljenja 11. januarja (18. januarja po našem koledarju); še posebej pa se spominjajo čudeža v Kani galilejski 13. januarja.

3. Odkod ime praznika: sv. trije kralji?
Pri nas in po vseh deželah sveta, kjer so vero sprejeli iz Rima, se današnji praznik v ljudskem govoru ne imenuje »razglašenje Gospodovo«, ampak praznik sv. treh kraljev. Odkod to ime? Najprej je treba reči, da si izraza »razglašenje« in »trije kralji« vsebinsko nista nasprotna, ampak, da se med seboj dopolnjujeta. Izraz »trije kralji« nam daje bolj nazorno in živo predstavo o daljnih častivcih iz poganskih krajev, ki so prišli molit novorojenega Boga-človeka. Ljudje so preprosto hoteli več vedeti o »modrih z Vzhoda ali z Jutrovega«, o njihovih imenih in poklicih, njihovem številu, rodni zemlji in njihovi usodi po vrnitvi v domovino. Najprej so natančno preučili, kaj vsebuje edino poročilo, ki ga daje sv. pismo, in sicer pri Mateju (2, 1-12). Njegova pripoved je kaj preprosta in splošna, ne imenuje ne osebnih ne krajevnih imen. Opira se samo na drugo mesto v sv. pismu, to je na preroka Miheja (5, 1), kjer je določneje napovedano samo glede kraja Mesijevega rojstva: A ti, Betlehem, majhen si med Judovimi tisočnijami, iz tebe mi izide on, ki naj vlada v Izraelu: njegov izhod je od nekdaj, iz dni starodavnosti. (S tem je rečeno, da bo novi kralj prišel iz Betlehema kakor kralj David, njegov prednik.) Matej imenuje te popotnike modre ali mage. Izraz magi je dotlej v sv. pismu pomenil isto kakor astrologi ali vedeževavci, vedno v slabem pomenu. Matej prvi govori o njih spoštljivo, zanj so to častitljivi možje. Tak ugled so imeli magi na babilonskem in perzijskem dvoru, kjer so jih častili enako kakor kneze (to izpričuje zgodba preroka Daniela, glej Dan 5, 16Dan 5, 16
Slovenian: Ekumenski prevod (1974) - EKU

16 O tebi pa sem slišal, da moreš dajati razlage in reševati težka vprašanja. Ako torej moreš prebrati pisanje in mi njega pomen razložiti, boš oblečen v škrlat, nosil boš zlato verižico na vratu in vladal boš kot tretji v kraljestvu.« Ekumenska izdaja, © 1974

WP-Bible plugin
: vladal boš kot tretji v kraljestvu). Judje so bili v stalnem stiku z Babilonci in Perzijci in so lahko vedeli, da je perzijska (Zoroastrova) vera učila nauk, da bo »dekle rodila brez moža rešitelja (saushyanta)«, ki bo obnovil kraljestvo dobrote in ga bo naznanila svetla zvezda. Magi so tudi na splošno trdili, da rojstvo velikih oseb naznanja posebna zvezda. Razlagavci sv. pisma omenjajo vrh tega še možnost, da so »modri« – magi dobili o tem poseben navdih neposredno od Boga. Nekateri računajo tudi z možnostjo, da se je v vzhodnih krajih dedno ohranjalo izročilo preroka Balaama, ki je bil od tam doma in je napovedal: Vidim ga, pa ne zdaj, gledam ga, pa ne blizu. Zvezda izhaja iz Jakoba in žezlo se dviga iz Izraela in stre obe strani Moabove in uniči vse Setove sinove (4 Mojz 24, 174 Mojz 24, 17
Slovenian: Ekumenski prevod (1974) - EKU

17 Vidim ga, pa ne zdaj, gledam ga, pa ne blizu. Zvezda vzhaja iz Jakoba in žezlo se dviga iz Izraela; in stre obe strani Moabovi in uniči vse Setove sinove. Ekumenska izdaja, © 1974

WP-Bible plugin
). Judje so si torej predstavljali dovolj razločno, kaj je povedal sv. Matej z besedo modri ali magi. Evangelij pravi, da so modri prišli »z Vzhoda« (Jutrovega). S tem je opisal domovino magov. Navadno so si pod besedo Vzhod predstavljali Perzijo in Babilonijo, pa tudi Arabijo. Sicer ni poročil, da bi bili magi tudi v Arabiji, vendar se po mašnem obredu, ki uporablja Izaijevo prerokbo: Vsi pridejo iz Sabe (to je arabska zemlja), zlata in kadila neso in veselo oznanjajo slavna dela Gospodova – v predstavo Vzhoda nujno povezuje tudi arabska pokrajina.Zakaj so začeli »modre« imenovati »kralje«? Nam se to zdi kar naravno, saj darovanjski spev na ta praznik uporablja besedilo iz 71. psalma, verz 10 in 11: Kralji iz Tarsa in z otokov bodo dajali darila, kralji Arabcev in iz Sabe bodo prinašali darove. Vsi kralji se mu bodo klanjali, vsi narodi mu bodo služili. – Kljub temu je treba vedeti, da v prvih krščanskih stoletjih prevladuje samo misel na razglašenje in modri še nimajo zanje tolikšnega pomena, da bi jih enačili s kralji. Edini Tertulijan (u. po l. 220) trdi, da so bili modri skoraj tako ugledni kakor kralji (fere reges). Šele v 6. stol. po Kr. začno uporabljati izraz kralji na splošno. Tako jih imenuje med prvimi sv. Cezarij iz Arelata (u. 542). Kdor je bral sv. pismo, ki navaja na majhnem prostoru okrog Mrtvega morja kar devet kraljev (štirje kralji se tu bore proti petim, gl. 1 Mojz 14, 91 Mojz 14, 9
Slovenian: Ekumenski prevod (1974) - EKU

9 zoper elamskega kralja Kodorlahomorja, gojimskega kralja Tadala, senaarskega kralja Amrafela in elasarskega kralja Arioha: štirje kralji proti petim. Ekumenska izdaja, © 1974

WP-Bible plugin
), se mu je naslov kralj zdel povsem naraven. Ker kralje omenja tudi mašni obred, tako imenovanje ni nikogar motilo.Nekako istočasno in pod enakim vplivom se je ljudska predstava za stalno oprijela mnenja, da so kralji bili trije. Matej ne navaja nobenega števila oseb, pač pa pravi, da so prinesli trojen dar: zlato, kadilo in miro. Kaj je bolj naravno, kakor odtod sklepati, da so bili trije tudi darovavci? Tri osebe (ne še kralje!) omenja že zelo ugledni in učeni Origen (PG XII, 238), za njim sv. Maksim iz Torina in posebno še papež Leon I. (PL LIV, 235, 254 sl). Apologet Irenej (u. 202) prvi razlaga trojni dar modrih simbolično (zlato velja kralju, kadilo Bogu, mira človeku), vendar se ne govori o treh modrih. Tudi slike v katakombah upodabljajo po 2, 4 ali še več modrih, in še v 12. stol. sta upodobljena na freski v Barceloni le dva »kralja«. Vendar je sčasoma obveljala misel in z njo upodabljanje treh kraljev, ki nanjo naletimo tudi že v katakombah.Kako so se trije kralji imenovali? Imena v sv. pismu niso zapisana, tudi cerkveni očeti, ki so veliki realisti, do 6. stol. o njih molče. Vedoželjnim kristjanom so priskočile na pomoč legende. Legendam so odprli vrata ponarejeni evangeliji (apokrifi), ki so pustili veljavo domišljiji. Najstarejša, že v 6. stol. zapisana legenda izvira iz Perzije. Pripoveduje v zvezi z izročilom o devici – materi, da so magi opazili svetlo zvezdo, spoznali spolnitev prerokbe o novem kralju, na gori Nud dvignili zakopan zaklad zlata, kadila in mire ter ga nesli novorojenemu. (Zaklad naj bi v gori Nud skril že Adam in ukazal sinu Setu, naj potomcem naroči, da ga izroče odrešeniku, kadar bo tega naznanila zvezda). Zaklad so odnesli trije možje (modreci): Hormizd (iz Perzije), Jazdegard (iz Sabe) in Peroz (iz Sebe). Našli so dete in oznanili rojakom Mesijo. Pozneje jih je krstil apostol Tomaž. Iz 8. stol. je znana podobna sirska legenda, le da omenja, da so modri, dokler ni vzšla prava zvezda, vsako leto po tri dni molili na gori za razodetje. Ko jim je bilo po zvezdi dano znamenje, jih je šlo 12 do Betlehema in so nato doma pričali za Odrešenika. Tudi te je krstil apostol Tomaž. Imena teh 12 so v raznih rokopisih različno navedena, a zdaj niso več važna. Do nas so prodrla šele imena iz tretje legende, ki je nastala v Armeniji, znana pa je bila tudi v Arabiji in celo v Etiopiji. Ta legenda pravi, da so šli iskat Zveličarja trije modri: Melgon iz Perzije, Baltasar iz Indije in Gašpar iz Arabije. Jezusa so videli tri dni zapored, prvič kot dete, drugič kot odraslega, tretjič od mrtvih vstalega. Marija jim je dala v spomin dar, ki ga legenda v vsakem kraju drugače opisuje (kruh, kamen, ovoj) in po pomenu določa. Znameniti popotnik Marko Polo (u. 1323) je to legendo slišal v Armeniji, prodrla pa je že prej po drugih potih v Evropo, saj je bila že v 7. stol. zapisana v nekem pariškem rokopisu. Z njo so prišla k nam tudi imena treh kraljev, le Melgon je dobil obliko Melhior, pa tudi druga imena so ponekod nekoliko predrugačili. Na Zahodu so vsakemu od treh kraljev pobliže določili posebno vlogo, starost, obleko in rod. Po rokopisu iz Ravene nosi Baltasar kadilo in se oblači kot dostojanstvenik, Melhior daruje miro in ima na sebi oblačilo spokornikov, Gaspar nudi v dar zlato, oblečen pa je kakor ženin. Beda Častitljivi (8. stol.) je vse tri še natančneje popisal glede barve oblek in določil njihovo starost: Melhior je star, plešast, ima pa dolgo brado in poklanja zlato, Gaspar je mlad, brez brade, bogato oblečen, daruje pa kadilo, Baltasar je temnopolt, obleko ima rdečo in belo, nosi pa miro. V 9. stol. že beremo, da je Melhior predstavnik Afrike in po rodu Hamit, Baltasar kot Semit predstavlja Azijo, beli Gaspar pa Evropo. Najživahnejša je oblika evropske legende iz 13. stoletja, kakor se je razvila v Kölnu, že tedaj in pozneje prvem središču češčenja sv. treh kraljev. Ta legenda ve povedati, da je Melhior prišel iz Nubije in je zato temne polti, Gaspar iz Tarsa in je tako zastopnik Arijcev, Baltasar pa iz Sabe in tako kot Arabec zastopa Semite. Vsi trije so se sešli šele v Jeruzalemu, vse tri je posvetil pozneje sv. Tomaž za škofe in vsi trije so umrli isti mesec: Melhior 1., Baltasar 6. in Gaspar 11. januarja. T. i. »zlata legenda« je opis še dalje razpredla in s pesniško pobožnostjo okrasila. Postali so veliki priprošnjiki v nebesih zlasti za popotnike in romarje. Zaradi tega so gostilničarji radi imenovali svoja gostišča »Pri kroni« (dostaviti je treba: treh kraljev) ali »Pri zamorcu« (pač po Melhioru ali Baltasarju). Ker se zemeljska pot neha s smrtjo, so se jim priporočali za milost srečne smrti in ozdravljenja od božjasti. Dobili so svoje mesto tudi pri igralnih kartah in postali tako zavetniki papirničarjev. Zelo so jih častili tudi krznarji.Čeprav se Cerkev o tem ni nikoli uradno izjavila, so verniki radi verjeli zgodbam o relikvijah sv. treh kraljev. Legenda ve povedati, da jih je našla sv. Helena in dala hraniti v Carigrad. Cesar Mavrikij naj bi jih bil podaril milanskemu škofu sv. Evstorgiju (po l. 500). Ko je l. 1162 cesar Friderik I. Barbarosa zavzel Milan, je dal relikvije prenesti v Köln ob Renu, in tako je to mesto ob Renu zaslovelo kot romarsko središče po vsej Evropi. Sv. trem kraljem v čast so začeli zidati 1249 sedanjo veličastno gotsko stolnico, da je mogla sprejemati množice romarjev, ki so se zgrinjali v Köln. L. 1903-04 so nekaj svetinj spet vrnili nazaj v Milan. Mesto Köln, pri nas znano pod imenom Kelmorajn (Köln am Rhein), je privabljalo tudi velike množice slovenskih romarjev, častivcev sv. treh kraljev. Kakor v Aachenu, kjer so hranili »štiri velike svetinje« oblačil Jezusa in Marije (razen nekaj »malih svetinj«), so tudi v Kölnu istočasno na vsakih sedem let izpostavljali svetokraljevske relikvije v javno češčenje (druga leta so bile redno skrbno shranjene v zakladnici). V 14. stoletju se je začelo romanje Slovencev v Köln (in Aachen) in do 1775, ko ga je prepovedal cesar Jožef II., so vsakih sedem let (razen ob času vojska) odhajale velike slovenske skupine na to dolgo pot. Romanja se je udeležilo včasih do 300 naših ljudi, ki so se vrnili domov šele po treh mesecih. Prav do prve svetovne vojne se je pozneje obnovljeno romanje nadaljevalo, a v mnogo manjših skupinah. Zgodovino te božjepotne navade je l. 1903 za mohorjane opisal v knjigi V Kelmorajn dr. Andrej Karlin, ki je bil najprej škof v Trstu, nazadnje pa v Mariboru (u. 1933). Mnogo podrobnosti je o tem nedavno objavil Jože Stabej (Razprave SAZU II/VI/1965) pod naslovom Staro božjepotništvo Slovencev v Porenje. – Romarji v Kelmorajn so tudi pospeševali pobožno češčenje sv. treh kraljev, ki se je širilo gotovo še pod drugimi vplivi in je zajelo vse naše pokrajine. Do konca 14. stoletja ne poznamo na Slovenskem še nobene cerkve, posvečene v čast sv. trem kraljem, proti koncu srednjega in v začetku novega veka pa se take cerkve hitro množijo, tako jih je zdaj pri nas in v najbližjem hrvatskem sosedstvu kar 25. Po večini so to bile podružne cerkve, od katerih so nekatere pozneje postale župnijske, zakaj patrociniji za župnije so bili že prej oddani. Po starih župnijskih cerkvah in mnogih podružnicah so v času gotike, nekaj tudi pozneje, želeli imeti vsaj lepe slike (freske) sv. treh kraljev, posebno živopisni »poklon modrih« detetu Jezusu. Tako je pri nas nastalo nekaj umetnin, ki sodijo med najlepši okras naših cerkva, prvenstveno božjepotnih. Po hišah so stavili na steno slikani ali tiskani »hišni žegen« z molitvami k Jezusu in trem kraljem. 6. januar se je razvil v izrazit družinski praznik, ki so ga začenjali s kajenjem na predvečer, znan marsikje kot »tretji sveti večer« (prejšnja dva sta božični in »starega leta« dan). Po kajenju in molitvah so na podboje vrat zapisovali začetne črke treh svetnikov, povezane s križci (G + M + B). Večkrat so bili ti znaki izrezljani iz blagoslovljenega lesa. Zadnji čas se obnavlja stara krščanska navada, da družine naprošajo duhovnika, naj jim pride blagoslovit hišo ali stanovanje v osmini tega praznika.Kako prisrčno in zaupno je bilo češčenje sv. treh kraljev med Slovenci, moremo spoznati iz narodopisnega blaga, ki prinaša mnogo pripovedi o varstvu sv. treh kraljev in mnogo legend, ki so postavljene povsem v občutje slovenske domačnosti. Nekaj legend ima izrazito pesniški značaj, nekaj pa so jih tudi besedni umetniki po ljudskem izročilu prelili v sodobno umetniško obliko, tako npr. pesnik Oton Župančič: Sveti trije kralji. Pesem je nastala iz zelo razširjene vere v svete tri kralje: kdor jih namreč časti in se jim posti od zgodnje mladosti, temu se prikažejo tri dni pred smrtjo, da se lahko pripravi nanjo.
Vir=Leto svetnikov