sveti Vendelin – puščavnik in opat

Vendelin Zavetnik kmetov, pastirjev, živine, polja in proti kužnim boleznim živine
Imena: Vendelin, Vendel, Vendi, Vene, Venko, Veno, Vendelina, …

Svetnik je živel v 6. in v začetku 7. stoletja, torej v zgodnji dobi germanskega krščanstva. Zanesljivih poročil o njegovem življenju nimamo.
Šele v 15. stoletju je bil napisan življenjepis (Vita) kraljevega sina z Irskega, toda ta nima zgodovinske vrednosti. Po legendarnem izročilu naj bi bil Vendelin irsko-škotski kraljevič, ki se je kot puščavnik naselil ob reki Moselle, na meji med Nemčijo in Luksemburgom. Proti koncu
šestega stoletja so ga menihi benediktinskega samostana v Tholeyu (sedanje okrožje Ottweiler) izbrali za opata. Na njegovem grobu so sezidali kapelo, ki je kmalu privabila množice romarjev.

Sloves zavetnika zoper razne bolezni si je Vendelin ohranil do danes, zato verniki še vedno radi romajo k njemu posvečenim kapelam in cerkvam, ki jih je še vedno veliko, zlasti v alpskih in živinorejskih pokrajinah. Kot božjepotna slovi zlasti svetniku posvečena lepa gotska cerkev v St. Wendlu v Posarju (Nemčija), zgrajena nad njegovim kamnitim grobom. Kako je bilo češčenje tega svetnika v poznem srednjem veku razširjeno, sklepamo iz tega, ker je zraven njegovega groba nastalo mesto St. Wendel, ki je sprejemalo iz leta v leto več romarjev.
Upodabljajo ga kot pastirja s palico in z malho, kot meniha, romarja, zavetnika proti kugi, kot pastirja v obleki mladega kraljeviča, kot opata ali škofa; krona in ščit ob njegovih rokah pomenita njegov plemiški rod. Časte ga kot zavetnika kmetov, pastirjev in ovčarjev, zavetnika polj in živine (proti živinski kugi). Kot varuha živine so ga častili zlasti v nemških krajih, varoval jo je tudi pred volkovi, zato so njegovo podobo radi pritrjevali na hleve.

Pri pristavi brežiškega gradu, kake četrt ure od Brežic, so postavili v 18. stoletju kamnito soho sv. Vendelina z nemškim napisom:
O sveti Vendelin, veliki živinski patron, kjer varuješ ti, tam nobeno govedo ne zboli.
Goduje 20. oktobra.
Vir