sveti Vigilij – škof in mučenec

Atributi: mladosten obraz (vedno brez brade), lovorov venec, škofovska obleka, leseni cokli.
Imena: Vigilij, Vigilija, Stojan, Stojko, Stojana

Bil je tretji znani tridentinski škof. Velja za zavetnika škofije, ker je ozemlje te škofije pokristjanil. Dokler je bil Trident (Trento) v oglejskem patriarhatu, smo tudi na Slovenskem god sv. Vigilija pozorno obhajali, ker se je ohranilo izročilo, da je bil posvečen v Ogleju. Pomembnejši vzrok, da se ga spominjamo, pa je v tem, da je svetnik v časteh na Zahodu in Vzhodu.

Po rodu je bil Rimljan. Rodil naj bi se kmalu po letu 350. Ko je doraščal, je milanski škof sv. Ambrož presajal najprikupnejše vzhodne običaje na latinska tla. To je bil verjetno tudi vzrok, da so Vigilija poslali v sloveče atenske šole, ki sta jih pred njim obiskovala velika Kapadočana sv. Bazilij Veliki in sv. Gregor Nacianški. Po vrnitvi v domovino ga je sv. Ambrož poslal za škofa v Trident, da bi zatrl poganstvo v samotnih alpskih dolinah. To je bilo takrat še tako močno, da je tvegalo svoj zadnji oboroženi upor zoper cesarja Teodeozija, ki je z državnim zakonom prepovedal pogansko bogočastje. Ob reki Frigidu (v Vipavski dolini) pa je Teodozij strl njihov odpor.

Izročilo pravi, da se je Vigilij naselil v Tridentu skupaj z materjo in dvema bratoma, kjer je še zelo mlad postal škof. Ohranjen je še spis sv. Ambroža z navodili Vigiliju za to težavno pastirstvo. Mladi škof se je lotil apostolskega delovanja s pogumom in z modrostjo. S prepričevalno besedo in z zgledom svetega življenja je dosegel, da so se srca poganov odprla evangeliju. Da bi mogel vse kandidate za krst poučiti v evangeliju, mu je milanski škof Ambrož poslal tri sodelavce, ki so bili doma na Vzhodu. Delovali so med pogani v neki alpski dolini. Ko je neka spreobrnjena poganska družina pod njihovim vplivom odklonila žrtev za poganski obred, so pogani podrli novo cerkev, napravili grmado in vanjo vrgli trupla teh treh Grkov, ki so jih prej po trpinčenju pobili.

Škof Vigilij je odnesel svete ostanke mučencev v Trident. Rimske oblasti so prijele poganske krivce in jih hotele ostro kaznovati. Vigilij pa je posredoval pri cesarju, da je bila poganom kazen odpuščena. Pogani so potem radi sprejeli Kristusa za svojega Gospoda. Ohranjenih je dvoje Vigilijevih pisem, ki o tem poročata; prvo novemu škofu v Milanu, Simplicijanu, drugo sv. Janezu Krizostomu v Carigrad. Del relikvij teh mučencev je Vigilij poslal v Milano, Raveno in Carigrad, del pa jih je ohranil v Tridentu. Ko so leta 1966 tem relikvijam dali novo umetniško žaro, je čestital Tridentu tudi carigrajski patriarh Atenagora in se spominjal krščanske edinosti v delu za božje kraljestvo.
Vigilij je umrl okoli leta 405 in je bil pokopan v Tridentu. Njegov god so od najstarejših časov obhajali 26. junija, na spominski dan njegove smrti.
Ime: Vigilij izhaja iz latinske besede "vigil" in pomeni čuječ, buden t. j. tistega, ki "stoji na straži".
Vir

V Tridentu (na Beneškem), sveti Vigílij, škof, ki je prejel od svetega Ambroža Milanskega z znamenji oblasti tudi pastoralno navodilo o delu oznanjevanja in utrjevanja evangelija na svojem področju. Poskusil je popolnoma izruvati ostanke malikovalstva in poroča se, da je bil zaradi Kristusovega imena od divjih ljudi preboden in je tako dopolnil mučeništvo.
Vir