sveti Vilfrid iz Yorka – redovnik in škof

Vilfrid iz YorkaVilfrid Yorški velja za najodličnejšo osebnost v angleški cerkveni zgodovini sedmega stoletja. O njegovem otroštvu ne vemo veliko, le to, da je s štirinajstimi leti zapustil domači kraj in družino ter najprej kratek čas preživel na dvoru kralja Osviua v Northumbriji. Sledilo je šolanje v samostanski šoli v Lindisfarni. V deželi so se v tem času vnemali spori in prepiri o raznih cerkvenih običajih in liturgiji med rimsko in keltsko duhovščino. Vilfrid je bil na strani tistih, ki so trdili, da so keltske navade nepopolne, zato se je pri dvaindvajsetih letih odločil, da gre v Rim in tam spozna cerkvene in meniške navade Apostolskega sedeža. V Rimu se je lotil proučevanja cerkvene discipline pod vodstvom arhidiakona Bonifacija, papeževega osebnega svetovalca. Med drugim se je učil natančnega izračunavanja datuma velike noči pa tudi mnogih drugih stvari s področja cerkvenega reda. Po več mesecih študija se je ob vrnitvi domov za tri leta ustavil v Lyonu, kjer je prejel tonzuro. Po petih letih se je vrnil v domačo Northumbrijo in se spoprijateljil z Alkfrithom, sinom kralja Osviua. Alkfrith je prav tako zagovarjal rimsko versko prakso, zato je Vilfridu zaupal vodenje samostana Ripon, od koder je že prej pregnal keltske menihe. Na njegovo pobudo je bil Vilfrid tudi posvečen v duhovnika. Leta 664 je Vilfrid sodeloval na sinodi v Whitbyju, ki jo je sklical kralj Osviu. WilfredTu so z vso silovitostjo izbruhnili prikriti spori med keltsko in rimsko duhovščino. V ozadju sporov zaradi različnih metod preračunavanja datuma velike noči je bilo veliko pomembnejše vprašanje, kdo je zadnja avtoriteta, ki jo je treba v Cerkvi poslušati glede reda in discipline. Opat Kolman, predstavnik keltske veje, je zagovarjal stališče, da je to apostol Janez in izročilo sv. Kolumba, Vilfrid pa stališče rimske Cerkve. Kralj je sprejel Vilfridovo stališče, kar pa je povzročilo delitev northumbrijske škofije. Vilfrid je bil imenovan za škofa v Deiri s sedežem v Yorku. Da bi bil pravoverno posvečen, se je odpravil v Galijo, kjer ga je posvetilo dvanajst škofov, nato pa je tam ostal kar tri leta. Medtem pa je York že dobil novega škofa, zato se je Vilfrid po vrnitvi nastanil v svojem samostanu Ripon. Kasneje se je vrnil na svoj zakoniti škofovski sedež in devet let vodil škofijo. V tem času je sezidal več samostanov in skrbel za vzgojo plemiških sinov, ob tem pa si je pridobil tudi veliko bogastvo in močan vpliv, kar je bilo povod za zavidanje kraljice. Ta je dosegla, da je Vilfrid izgubil škofijski sedež in posestva ter bil izgnan iz države. Svojo »pravico« je Vilfrid poiskal v Rimu, kjer je sinoda v Lateranu razsodila v njegov prid, a so listino v Northumbriji razglasili za ponaredek in ga spet izgnali. Pet let je nato prebil v južni Angliji in spreobrnil njene prebivalce Susekse. Svojo pravico je še večkrat poskušal uveljaviti, a neuspešno; to mu je uspelo šele proti koncu življenja.

Ime: Vilfrid (Wilfrid) izhaja iz staroangleških besed wil »volja, želeti, hrepeneti« in frid »mir«, torej »hrepeneti, hrepeneč po miru«.
Rodil se je leta 634 v Northumbriji v Angliji, umrl pa 24. aprila 709 (710?) v Oundlu v Northhamptonshiru, prav tako v Angliji.
Družina: Bil je iz plemiške rodbine, mati mu je še mlademu umrla, z mačeho pa se nikakor ni razumel.
Zavetnik: Middlesborougha in škofije Ripon v Angliji.
Upodobitve: Na upodobitvah je večinoma upodobljen v škofovskih oblačilih in z insignijami, upodabljajo pa ga tudi z mrtvim menihom, ki ga obuja k življenju, ali pa z žensko, ki mu ponuja otroka v blagoslov.
Goduje: 24. aprila, ponekod 12. oktobra.
Vir

Lokacija:
[mappress mapid=”47″]