sveti Vilibrord – škof

VilibrordOče, ki se je sam odločil za meniško življenje, je tudi svojega sina še v otroštvu namenil za meniha, zato ga je poslal v samostan Ripon pri Yorku, kjer je Vilibrord napravil redovne zaobljube. Kasneje se je šolal še v irskem samostanu Mellifont in bil s tridesetimi leti posvečen v duhovnika. Po posvečenju je leta 690 začel svoje veliko misijonsko delo v Friziji na levem bregu Rena, nevarnem območju med divjimi poganskimi Frizi. Obrnil se je na frankovskega majordoma Pipina II., ki mu je zagotavljal varnost, obenem pa si zagotovil tudi papeževo oporo. Papež Sergej ga je prijazno sprejel, ko je prišel v Rim po relikvije za nove cerkve in ga določil za papeškega misijonarja. Dve leti kasneje ga je, ko je znova pripotoval v Rim, papež na izrecno Pipinovo željo posvetil v škofa, da bi tako utrdil položaj Cerkve na evropskem severu. Ta zveza in stik papeža s Karolingi je imela izreden pomen tudi za ves kasnejši zgodovinski razvoj. Ob posvečenju v nadškofa in prejemu palija je Vilibrord prevzel ime Klemen. Pipin mu je za škofovsko mesto določil bogato mesto Utrecht, ki je tako s samostanom in cerkvijo postalo središče misijonskega delovanja daleč naokrog. Pipinova žena in mati sta dala zgraditi samostan, kjer so menihi pod Vilibrordovim vodstvom živeli po pravilih sv. Benedikta in ga spremenili v živahno in cvetoče misijonsko središče. Vilibrord je ves čas ohranjal tesne stike z domovino, ki ga je pri njegovih misijonskih prizadevanjih podpirala tako duhovno kakor tudi gmotno. Od tam je dobival prve sodelavce, kasneje pa tudi med Frizijci. Njegovi misijonski načrti pa se niso omejevali le na Frizijo; kot misijonar se je odpravil tudi na Dansko, v vzhodne frankovske dežele in Turingijo, a je največ uspeha »požel« prav v Friziji. A tudi tu ni šlo vse gladko in po njegovih načrtih. Zlasti kralj Radbod ga razočaral in mu zadal prenekatero bolečino, saj je po Pipinovi smrti porušil marsikaj, kar je Vilibrord gradil dolga leta. VilibrordŠele po njegovi smrti je lahko nadaljeval svoje misijonsko delo in obnavljal to, kar je bilo uničeno. Uspelo pa mu je, da je za časa svojega dolgega življenja pokristjanil večji del Frizijcev. Umrl je v samostanu Echternach v Luksemburgu, ki je kasneje postal umetniško središče knjižnega (miniaturnega) slikarstva.

Ime: Kot nadškof je prevzel ime Klemen, ki izhaja iz latinskega pridevnika clemens, ki pomeni »mil, krotek, pohleven, nežen«.
Rodil se je leta 658 v Northumbriji v Angliji, umrl pa 7. novembra 739 v Echternachu v Luksemburgu.
Družina: Njegov oče je bil sveti Vilgis, saksonski plemič, ki se je po sinovem rojstvu umaknil v samoto in ustanovil samostan.
Zavetnik: Luksemburga, škofij Utrecht, Harlem in Luksemburg; proti epilepsiji, kožnim boleznim in trzavici.
Upodobitve: Upodabljajo ga kot škofa, včasih tudi kot opata, njegovi atributi pa so: knjiga, otrok, studenec, vrči, model cerkve, sod, vodnjak in palica s križem (čudežno naj bi priklical vodo iz tal). Pogosto najdemo ob njem tudi slike malikov kot njegov boj proti poganstvu. Upodabljajo ga tudi, kako pridiga poganom.
Sodobniki: Sveti Bonifacij, Pipin II., papež Sergij, Egbert, Vigbert, sveti Adalbert, Rumold in Vilfrid.
Goduje: 7. novembra.
Vir