sveti Viljem – plemič, opat in puščavnik

ViljemZavetnik kleparjev
Atributi: barvno okno sv. Viljema v Strassbourghu
Imena: Vilči, Vilhelm, Viliam, Villij, Vili,Viljko; Viljema, Viljemina, Vilma
Sv. Viljem Veliki je bil nazadnje opat v samostanu blizu Siene v Italiji. Živel je v 12. stoletju, ko je sv. Bernard pridobil plemiški stan za to, da je začel svoje viteške časti iskati v službi Cerkve v boju zoper človeške strasti. Stara pripoved ve povedati, da je sam sv. Bemard na dramatičen način pripravil nasilnega in samopašnega viteza Viljema, da zapusti grešna pota, popravi krivice, ki jih je prizadejal Cerkvi, in opravlja spokorna dela.

O Viljemovih mladih letih ne vemo nič zanesljivega. Drži le toliko, da je bil francoski plemič visokega rodu, ki je prva leta uporabil za pustolovsko viteško življenje. Milost je potrkala na njegovo srce po nekem pretresljivem dogodku tako močno, da je šel vase in obžaloval svojo krivdo. Poročila soglašajo v tem, da se je odpravil na spokorno pot v Rim, veliko molil na grobovih apostolov in si izprosil pri papežu Evgenu III. (učencu sv. Bernarda!) odvezo. Papež mu je naložil za pokoro romanje v Jeruzalem. Tam se je Viljem šele navzel pravega duha bogoljubnosti in se docela odrekel svetnim užitkom. Poslej je njegovo življenje natančneje znano.

Leta 1153 si je Viljem izbral otok Lupocavio pri Pisi za samotarsko življenje. Kmalu so se mu pridružili učenci in ga prosili, naj jih vodi. Vendar se jim je umaknil in potem še enkrat. Šele tretje bivališče si je mogel ohraniti do smrti. To je bila samotna dolina Rodis v škofiji Grossetto, ki je dobila ime Malavalle. Lastnik mu je zgradil leseno kolibo, sicer ga pa ni nadlegoval. Po štirih mesecih je potrkal na steno nov spokornik, Albert iz Siene. Ta je ostal pri Viljemu do zadnjega diha in opisal njegove spokorne vaje. Viljem je stalno nosil spokorni pas in raševino, dan je delil na tri dele: molitev, premišljevanje in ročno delo. Pokazalo se je, da je Viljem široko izobražen in izreden poznavalec globin človeške duše. Pridružil se jima je še Albertov mladostni prijatelj in nato ugleden zdravnik Rinaldo.
Cerkev je redovno ustanovo potrdila pod imenom eremiti sv. Viljema ali viljemiti.
Viljem goduje 10. februarja.
Vir

»Brezpogojno zaničujte vsako poželjivost; nikoli ne smete biti brez dela, ne služite napuhu in ne tekajte za slavo. Božji služabnik mora paziti stalno na to, kaj misli, govori ali dela, da ne bi žalil Boga … Gospodove duhovnike časti kot Kristusove namestnike, poslušaj njihove zapovedi, ne grajaj njihovih navodil in ne sodi o njihovem življenju in nikar se jim svojeglavo ne upiraj!«
Ime: Izhaja iz nemškega imena Wilhelm, ki je zloženo iz starovisokonemških besed willjo »volja« in helm »čelada, šlem, zaščita«, kar je mogoče razumeti kot »šlem, ki naj da voljo/vztrajnost«.
Rojen: v 12. stoletju.
Kraj rojstva: Italija.
Umrl: 10. februarja 1157.
Kraj smrti: dolina Malavalle v škofiji Grossetto, Italija.
Družina: Bil naj bi sin nekega francoskega plemiča visokega rodu. V mladosti je živel precej pustolovsko in brezbožno viteško življenje.
Spreobrnjenje: Po legendi naj bi ga sv. Bernard večkrat zaman opominjal, naj preneha z nasiljem. Šele ko se je nekoč pri maši s posvečeno hostijo obrnil proti njemu in ga v imenu Jezusa, ki ga je držal v roki, pozval, naj ga neha zaničevati, se je vrgel na kolena, se javno pokesal svojih grehov in začel pokoro.
Pokora: Po spreobrnitvi se je odpravil na spokorno pot v Rim, kjer si je z molitvijo na grobovih apostolov izprosil odvezo pri papežu Evgenu III. Ta mu je za pokoro naložil romanje v Jeruzalem, kjer se je dokončno odrekel posvetnim užitkom.
Samota: Po vrnitvi iz Svete dežele si je leta 1153 izbral otok Lupocavio pri Pisi, da bi tam živel samotarsko življenje. Kmalu se je pred posnemovalci moral umakniti v goščavo pod goro Pruno, pa tudi tam ni imel miru.
Malavalle: Šele v tretje mu je uspelo, da se je ustalil v mrki dolini Rodis, ki je dobila ime Malavalle (Zla dolina). Tu si je najprej izkopal globok rov, kasneje pa postavil leseno kolibo. Tudi tu se mu je kmalu pridružil Albert iz Siene, kasneje pa še nekaj učencev, ki pa jih je naposled le sprejel.
Kreposti: Stalno je nosil raševino in spokorniški pas, dan pa si je razdelil na tri dele: molitev, premišljevanje in ročno delo. Bil je široko izobražen, imel pa je tudi dar prerokovanja.
Skupnost: Po njegovi smrti se je iz naselbine v Malavallu razvila redovna skupnost eremitov sv. Viljema ali viljemiti, ki so se kmalu razširili po Italiji, Franciji, Nizozemski in Nemčiji. Stroga pravila so kasneje zamenjali z benediktinskimi. Red se je obdržal do začetka 19. stoletja, posvečali pa so se negovanju bolnikov, dušnemu pastirstvu in poučevanju.
Zadnje besede: »Pridite mi na pomoč, angeli Gospodovi!«
Zavetnik: Orožarjev, kovačev in kleparjev.
Upodobitve: Upodabljajo ga v različni opravi: kot romarja, viteza s križem v roki, v meniški obleki, oblečeni preko oklepa.
Beatifikacija: Papež Inocenc III. je 8. maja 1202 potrdil njegovo češčenje.
Goduje: 10. februarja.
Vir