sveti Vincencij Pavelski – ustanovitelj lazaristov

Kadar govorimo o dobrodelnosti in skrbi za uboge, ne moremo mimo sv. Vincencija Pavelskega, ki je osnoval prvo karitativno ustanovo, kasneje pa s svojo Misijonsko družbo ter družbo usmiljenih sester posegal na tako rekoč vsa področja družbenega in verskega življenja ter v veliki meri poskrbel za katoliško prenovo v Franciji.
Ime: izhaja iz latinske besede vincens, v rodilniku vincentis, kar pomeni »zmagujoč«; zelo blizu je imenu Viktor, iz besede victor »zmagovalec«.
Rodil se je 24. aprila 1581 v vasici Pouy (danes Saint-Vincent dePaul), nedaleč od Daxa v jugozahodni Franciji, umrl pa 27. septembra 1660 v Parizu, prav tako v Franciji.
Družina: Bil je tretji izmed šestih otrok v kmečki družini Janeza de Paula in Bertrande Demoras.
Sodobniki: Ludovika de Marillac, papež Klemen VIII., kralja Hen­rik IV. in Ludvik XIII., kraljica Ana Avstrijska, kardinal Richelieu, kardinal Peter de Berulle, Frančišek Saleški.
Službe: Po mašniškem posvečenju (23. septembra 1660) je nadaljeval študij, nato preživel dve leti kot suženj v severni Afriki med muslimani, se vrnil v Pariz in bil dvorni kaplan pri kraljici Marjeti, nato župnik v župniji Clichy pa vzgojitelj pri družini de Gondi, dokler ni začel delo v svojih ustanovah.
Skupnost: Misijonsko skupnost lazaristov je Vincencij ustanovil leta 1625, njeno glavno poslanstvo je oznanjevanje evangelija ubogim, najbolj značilna oblika njihovega delovanja pa ljudski misijoni. Ime so dobili po matičnem samostanu svetega Lazarja v Parizu. Leta 1633 pa je skupaj s sv. Ludoviko de Marillac ustanovil še Družbo hčera krščanske ljubezni, bolj poznano pod imenom usmiljenke, katerih poglavitna skrb so bolniki in ubogi.
Geslo: »Evangelizare pauperibus misit me«, »Gospod me je poslal, da oznanim blagovest ubogim.«
Zavetnik: vseh dobrodelnih ustanov, lazaristov in usmiljenk, duhovnikov, sirotišnic in bolnišnic, sirot, zapornikov, priprošnjik pri iskanju izgubljenih predmetov.
Upodobitve: Največkrat ga upodabljajo v duhovniški obleki (talarju ali koretlju), pogosto med otroki, sužnji ali jetniki. Na nekaterih slikah drži v roki goreče srce. Poznamo tudi njegov avtentični portret, na katerem je naslikan kot dobrotljiv starejši moški s čepico na glavi.
Beatifikacija: Za blaženega ga je 13. avgusta 1729 razglasil papež Benedikt XIII., za svetnika pa 16. junija 1737 papež Klemen XII.
Pri nas: Na slovensko ozemlje je lazariste leta 1852 prvi povabil bl. Anton Martin Slomšek k sv. Jožefu nad Celjem, da bi vodili ljudske misijone. Poleg Celja danes delujejo še na Mirenskem gradu, v Dobovi, Ljubljani in Šentjakobu ob Savi. Usmiljenke pa živijo v Sloveniji v devetih skupnostih, »sedež« (provincialat) je v Šentjakobu ob Savi.
Goduje: 27. septembra, prej 19. julija.
Misel: »Kristusova ljubezen nas priganja, da jo prenašamo na druge. To pa zmoremo takrat, kadar se prej ogrejemo v Bogu, molitvi.«
Vir