Imena: Zaharija
Bil je zadnji papež grškega rodu. Rimljani so si zapomnili, da je bil tako do duhovščine kakor tudi revežev zelo pozoren. Znal je spretno voditi diplomacijo z Bizantinci, Langobardi in Franki.
Rodil se je v grški družini na Kalabriji in postal papež leta 741, ne da bi iskal potrditev na bizantinskem dvoru v Carigradu. Udeležil naj bi se več sinod, ki so obsojale ikonoklazem, glavno sporno vprašanje med vzhodno in zahodno cerkvijo. Srečal se je tudi z Bonifacijem, apostolom germanskih narodov. Po izvolitvi je cesarju in carigrajskemu patriarhu sporočil, da je prevzel posest Apostolskega sedeža, kar pomeni, da je želel ohraniti s carigrajskim dvorom dobre odnose. V pismih pa je tudi potrdil katoliški nauk o češčenju svetih podob in zavrnil ikonoklazem. Njegove namene so na Vzhodu dobro ocenili.
Kot papež pa je naredil še dejanje, ki je bilo zelo velikega pomena za prihodnost Cerkve na Zahodu. Po smrti Karla Martela naj bi prevzel oblast v frankovski državi majordom Hilderik ali Pipin Mali. Ta je že dejansko izvajal oblast v državi. Leta 750 je Pipin Mali poslal poslanstvo k papežu, naj odloči, kdo naj bo pravi kralj. Papež Zaharija je stvarno presojal položaj in gledal tudi v prihodnost, zato je odločil: Tisti naj bo kralj, kdor že dejansko izvaja kraljevo oblast. Hiledrik je bil odstavljen in Pipin Mali okronan za frankovskega kralja. S tem se je začela karolinška dinastija, ki je vtisnila pečat naslednjim stoletjem. Zaharija se je že dalj časa prej zanimal za frankovska vprašanja ter vzdrževal stike s Pipinom in njegovim naslednikom Karlom Velikim, ki sta podpirala zamisel sv. Bonifacija o ureditvi cerkvene organizacije v širni frankovski državi. Papež je potrdil ustanovitev novih škofij in sv. Bonifacija imenoval za svojega legata na sinodi, ki je obsodila nekatere takratne zmote. Redno dopisovanje med Bonifacijem, Pipinom in škofi je utrjevalo papeško avtoriteto med Franki. Pomembna je bila tudi sinoda vseh frankovskih škofov, ki je slovesno izrazila zvestobo Apostolskemu sedežu.
Papež Zaharija velja tudi za zelo dobrega upravitelja. Zemljišča, last Apostolskega sedeža, je razdelil med kmečko prebivalstvo in tako poskrbel, da se je podeželje naselilo in zemlja obdelovala. Posebej je treba omeniti, da je prestavil papežev sedež v Rimu z griča Palatina na grič Lateran, kjer je sezidal rezidenco. V grščino je prevedel znane Dialoge svetega papeža Gregorija Velikega. – Umrl je v Rimu 22. marca leta 752.
Papež Zaharija goduje 15.marca.
Vir
V Rimu, sveti Zaharija, papež, ki je zadržal napad Langobardov. Pokazal je Frankom pravi red, Germanom preskrbel cerkve, z Grki nadaljeval zvezo in je z veliko pozornostjo in modrostjo vodil Cerkev.
Vir
Zaharij, papež, je bil zadnji Grk na Petrovem sedežu v Rimu. Najvišjo službo v Kristusovi Cerkvi je opravljal od decembra 741 do marca 752. Iz njegove mladosti vemo le to, da so bili njegovi starši begunci, ki so se naselili v južni Italiji v času, ko je bizantinski cesar Leon III. uničeval svete podobe in tiste, ki so jih častili, tudi moril. Družina je morala biti izobražena, saj je bil tudi Zaharija zelo učen mož.
Ko je nastopil papeško službo, je modro presodil položaj, ki mu ga je zapustil predhodnik Gregorij III., Sirec po rodu. Ta se je pred napadi langobardskega kralja Liutpranda zavaroval tako, da se je povezal s spoletskim vojvodom, za hrbtom Langobardov pa še s frankovskim majordomom Karlom Martelom. Zaharija pa je pogumno povabil samega Liutpranda na pogovor o premirju. Langobardski kralj je ponudbo hvaležno sprejel in sklenila sta premirje za dvajset let. Papež Zaharija je kot rojeni Grk znal zavarovati bizantinsko posest v Italiji, predvsem eksarhat v Raveni. Njegova svetniška osebnost je spodbudila langobardskega kralja Rathisa, da je šel v samostan na Monte Cassino. Prestol je zasedel njegov brat Ajstulf, ki je zasedel Raveno in pripravljal se je na pohod proti Rimu. Papež je dobil zanesljivega varuha v frankovskem majordomu Pipinu Malem, ki je po zaslugi prejšnjega papeža dobil dobro vzgojo in se je naučil spoštovati nadnaravno poslanstvo Cerkve. Na papeževo pobudo je Pipin pristal, da je apostol Nemčije sv. Bonifacij leta 742 sklical pokrajinski koncil za vso Nemčijo, na katerem so škofje izjavili popolno vdanost sedežu apostola Petra.
Pipin Mali se je leta 751 obrnil na papeža s prošnjo glede vladarske oblasti. Dotlej je Pipin kot majordom dejansko vodil državo, državni velikaši so mu bili pripravljeni izročiti kraljevsko Čast, če tako odloči papež. Papež Zaharija je brez oklevanja priznal Pipinu kraljevski naslov in pooblastil Bonifacija, naj ga še isto leto mazili za kralja. Papež je v kralju Pipinu dobil zaščitnika, ki ga je varoval pred nasilnim Ajstulfom.
Modrosti in dobrote papeža Zaharija so bili deležni tudi naši slovenski predniki v Karantaniji. V času, ko je vladal ta papež, se je karantanski knez Borut okoli leta 743 odločil za sprejem krščanske vere in zato dobil od Bavarcev pomoč zoper Obre. Ko je za Borutom med letoma 749752 dobil kneževsko oblast nad Slovenci v Karantaniji prvi krščanski knez Gorazd, je dosegel, da je papež Zaharija Karantanijo dodelil kot misijonsko področje irsko usmerjene škofije Salzburg. Pod Gorazdovim naslednikom Hotimir&m je prišel v Karantanijo oznanjat evangelij sv. Modest.
Svetniški papež Zaharija je umrl v marcu leta 752, dan ni soglasno potrjen. Po novem koledarju se obhaja njegov spomin 15. marca
Vir