svetih sedmih bratov Makabejcev z materjo – mučenci

svetih sedem Makabejskih bratovSpomin trpljenja svetih sedmih bratov mučencev, ki so bili v Antiohiji (v Siriji) pod kraljem Antíohom Epífanijem izročeni kruti smrti zaradi ohranjene nepremagljive vere v Gospoda, skupaj z materjo, ki je trpela z vsakim posameznim sinom, toda z vsemi ovenčana, kot se pripoveduje v drugi knjigi Makabejcev.
Vir

Mučeništvo sedmih bratov in njihove matere
7
1 Zgodilo se je tudi, da so prijeli sedem bratov z njihovo materjo vred. Kralj jih je hotel prisiliti, da bi okusili svinjsko meso, ki je bilo prepovedano, zato je ukazal, naj jih pretepajo z biči in žilavkami. 2 Eden med njimi pa je spregovoril v imenu drugih in rekel takole: »Kaj nas hočeš vprašati in izvedeti od nas? Pripravljeni smo rajši umreti kakor prekršiti postave naših očetov.«
3 Kralj je pobesnel in ukazal razbeliti ponve in kotle. 4 Ko so bile posode razžarjene, je ukazal, naj tistemu, ki je govoril za brate, odrežejo jezik, snamejo po skitskem običaju kožo z glave in mu odsekajo okončine, in to pred očmi drugih bratov in matere. 5 Ko je bil popolnoma pohabljen, a je še dihal, ga je ukazal primakniti k ognju in ga cvreti v ponvi. In medtem ko se je sopara širila okrog ponve, so se drugi skupaj z materjo medsebojno spodbujali k junaški smrti. Takole so govorili: 6 »Gospod Bog vidi vse to in v resnici čuti usmiljenje do nas, kakor je Mojzes razodel v pesmi, ki odkrito pričuje, rekoč: ›Usmilil se bo svojih služabnikov.‹«
7 Potem ko je prvi tako umrl, so privedli na mučenje drugega. Z glave so mu potegnili kožo z lasmi vred in ga vprašali: »Ali hočeš jesti, preden ti obdelamo telo kos za kosom?« 8 On pa je odgovoril v jeziku svojih očetov in rekel: »Ne!« Zato je tudi on pretrpel po vrsti iste muke kakor prvi. 9 Ko pa je prišel do zadnjega zdihljaja, je rekel: »Ti, nizkotnež, nam jemlješ sedanje življenje, toda kralj sveta nas bo obudil in nas oživil za večno oživetje življenja, ker umiramo za njegove postave.«
10 Za njim je bil mučen tretji. Takoj je pomolil jezik, kakor so ukazali, neustrašno iztegnil roke 11 in plemenito izjavil: »Te ude sem dobil od neba, zaradi njegovih postav jih
zaničujem in od njega jih upam spet dobiti.« 12 Celo kralja in njegovo spremstvo je pretresla srčnost tega mladeniča, ki je deval v nič svoje bolečine.
13 Ko je umrl tudi ta, so prav tako grozovito trpinčili četrtega. 14 Preden je izdihnil, je rekel: »Bolj se splača umreti od človeških rok v pričakovanju, da nas bo Bog spet obudil, kakor je obljubil. Zate pa vstajenja ne bo!«
15 Potem so pripeljali petega in ga mučili. 16 Ozrl se je na kralja in rekel: »Ker imaš oblast nad ljudmi, delaš, kar hočeš, čeprav si umrljiv. Toda nikar ne misli, da je Bog zapustil naš rod. 17 Kar počakaj in videl boš njegovo veličastno moč, kako bo udarila tebe in tvoj zarod!«
18 Za njim so pripeljali šestega. Umirajoč je rekel: »Nikar si ne delaj praznih utvar! Zakaj mi trpimo te muke zaradi samih sebe, ker smo grešili proti svojemu Bogu. Zato so se zgodile te stvari, vredne čudenja. 19 Ti pa nikar ne misli, da boš ostal nekaznovan, ko si se lotil vojne zoper Boga!«
20 Največjega občudovanja in najžlahtnejšega spomina pa je bila vredna mati. V enem samem dnevu je videla umreti svojih sedem sinov, a je to hrabro prenesla, ker je upala v Gospoda. 21 Bila je polna žlahtnega duha, hranila je svojo žensko nežnost z moškim pogumom in vsakega izmed njih spodbujala v jeziku očetov. Govorila jim je: 22 »Ne vem, kako ste nastali v mojem telesu. Tudi vam nisem jaz dala duha in življenja. Prav tako nisem jaz sestavila prvin, iz katerih je vsak izmed vas. 23 In tako vam bo Stvarnik sveta,
ki je izoblikoval človeka ob rojstvu in si zamislil nastanek vseh stvari, v svojem usmiljenju spet podaril duha in življenje, ker zdaj sami sebe prezirate zaradi njegovih postav.«
24 Antíoh je mislil, da ga zaničuje. V njenih besedah je slutil žalitev. Toda pri življenju je še ostajal najmlajši brat. Kralj ga ni samo spodbudno nagovoril, marveč mu je tudi s prisego zagotovil, da ga bo napravil bogatega in srečnega, ga imel za prijatelja in mu zaupal pomembne službe, če se odpove izročilu očetov. 25 Mladenič se ni prav nič zmenil za njegove besede. In tako je kralj poklical mater in ji priporočil, da naj fantu svetuje, naj se reši. 26 Po dolgem prigovarjanju je privolila v to, da bo skušala prepričati sina. 27 Sklonila se je k njemu, se norčevala iz okrutnega trinoga in takole rekla v jeziku očetov: »Sin, bodi usmiljen do mene! Devet mesecev sem te nosila v svojem telesu, tri leta sem te dojila, hranila in vzgajala, dokler nisi tako dorastel. V vsem sem skrbela zate. 28 Prosim te, otrok, ozri se po nebu in po zemlji, oglej si vse, kar je na njiju, in spoznaj, da Bog teh stvari ni ustvaril iz bivajočih stvari in da tako nastaja tudi človeški rod. 29 Nikar se ne ustraši tega rablja, ampak se pokaži vrednega svojih bratov in sprejmi smrt, da
te bom po usmiljenju spet našla skupaj s tvojimi brati!«
30 Komaj je nehala, je mladenič rekel: »Kaj čakate? Kraljevega ukaza ne bom ubogal. Pač pa bom ubogal ukaz postave, ki je bila po Mojzesu dana našim očetom. 31 Ti,
ki si si izmislil vsakršno hudobijo proti Hebrejcem, pa ne boš ubežal Božjim rokam. 32 Če trpimo mi, trpimo zaradi svojih pregreh. 33 Toda če se je naš Gospod, ki živi, za kratek čas razsrdil, da bi nas kaznoval in vzgojil, se bo spet spravil s svojimi služabniki. 34 Ti pa, brezbožnež in umazanec, da ni enakega med ljudmi, se ne napihuj v prazno in se ne predajaj negotovim upom, ko vzdiguješ roko nad nebeške otroke. 35 Nisi še namreč ubežal sodbi Vladarja vsega, vsevidnega Boga. 36 Ti moji bratje po Božji obljubi
uživajo večno življenje, potem ko so prestali kratko trpljenje. Ti pa boš za svojo objestnost po Božji sodbi dobil pravično kazen. 37 Jaz prav tako kakor moji bratje darujem
svoje telo in svojo dušo za postavo očetov in kličem Bogu, naj se čim prej izkaže milosrčnega našemu narodu, tebe pa naj s stiskami in udarci prisili k priznanju, da je edino on Bog. 38 Naj se jeza Vladarja vsega, ki je po pravici prišla nad ves naš rod, ustavi na meni in na mojih bratih!«
39 Kralj, ves iz sebe od besa, je s fantom ravnal še okrutneje kakor z drugimi, ker mu je bilo norčevanje preveč grenko. 40 Ta fant se je torej poslovil od življenja neomadeževan in s popolnim zaupanjem v Gospoda.
41 Zadnja je za svojimi sinovi umrla mati.
42 Toliko naj bo torej povedano o obrednih daritvah in pošastnih mučenjih.
2 Makabejci 7,1-422 Makabejci 7,1-42
Slovenian: Ekumenski prevod (1974) - EKU

Mučeništvo sedmih bratov 7 1 Prijetih je bilo tudi sedem bratov z materjo. Kralj jih je ukazal z biči in jermeni biti in tako prisiliti, da bi jedli prepovedano svinjsko meso. 2 Eden izmed njih, ki je zanje govoril, je takole rekel: »Kaj nas hočeš vprašati in od nas izvedeti? Pripravljeni smo namreč rajši umreti kakor prekršiti očetne postave.« 3 Kralj se je razsrdil in ukazal razbeliti ponve in kotle. 4 Brž ko so bili razbeljeni, je ukazal temu, ki je zanje govoril, odrezati jezik, potegniti po scitskem običaju z glave kožo in odsekati vnanje ude pred očmi ostalih bratov in matere. 5 Ko je bil že povsem pohabljen, ga je velel še živega spraviti k ognju in v ponvi peči. Medtem ko se je sopara močno dvigala iz ponve, so se med seboj z materjo spodbujali k junaški smrti. Govorili so takole: 6 »Gospod Bog to vidi in se nas zares usmili, kakor je Mojzes v jasno pričajoči pesmi razodel in rekel: ‚In usmilil se bo svojih hlapcev.‘« 7 Ko je prvi tako umrl, so peljali drugega k mučenju. Potegnili so mu z glave kožo z lasmi vred in ga vprašali: »Ali hočeš jesti, preden ti mučimo telo ud za udom?« 8 Odgovoril pa je v materinem jeziku: »Ne«. Zato je tudi ta trpel po vrsti muke kakor prvi. 9 Ko je bil že v zadnjih zdihih, je rekel: »Ti, hudobnež, nam jemlješ sicer časno življenje, Kralj sveta pa bo nas spet obudil k večnemu življenju, ker umiramo za njegove postave.« 10 Za tem so mučili tretjega. Na zahtevo je takoj pomolil jezik in srčno stegnil roke. [ 11 Pogumno je rekel: »Iz nebes sem jih dobil in zaradi njihovih postav jih preziram in od njih jih upam spet dobiti.«] 12 Kralj sam in tisti, ki so bili z njim, so osupnili nad mladeničevo srčnostjo, ker se prav nič ni zmenil za bolečine. 13 Ko je tudi ta umrl, so prav tako četrtega mučili in trpinčili. 14 Ko je bil že blizu smrti, je tako spregovoril: »Radi izgubljamo po ljudeh življenje, ko smemo imeti od Boga dano upanje, da bomo po njem zopet obujeni. Zate pa ne bo vstajenja v življenje.« 15 Takoj nato so pripeljali petega in ga trpinčili. 16 Ta se je ozrl nanj in rekel: »Čeprav si umrljiv, imaš oblast nad ljudmi, da delaš, kar hočeš; vendar ne misli, da je Bog naš rod zapustil! 17 Le počakaj, potem boš videl njegovo silno moč, kako bo tebe in tvoj zarod kaznoval!« 18 Za tem so pripeljali šestega. Umirajoč je rekel: »Ne vdajaj se prazni prevari! Zakaj mi to trpimo zaradi sebe, ker smo grešili zoper svojega Boga; zato so prišle te grozote. 19 Pa nikar ne misli, da boš brez kazni, ker si se drznil boriti proti Bogu!« 20 Neizmerno čudovita in slavnega spomina pa je vredna mati, ki je videla, kako ji je v času enega dne umrlo sedem sinov. Pogumno je to prenesla, ker je upala v Gospoda. 21 Vsakega izmed njih je v materinem jeziku spodbujala, polna plemenitega mišljenja. Žensko nrav je krepila z moško srčnostjo in jim govorila: 22 »Ne vem, kako ste zaživeli v mojem telesu; tudi vam nisem jaz dala duha in življenja in nobenemu prvin nisem jaz sklenila. 23 Potemtakem je Stvarnik sveta ustvaril človeka, kakor je začetnik vsega, kar je. V svojem usmiljenju vam bo zopet dal duha in življenje, ker zdaj sami sebe prezirate zaradi njegovih postav.« 24 Antioh pa je mislil, da ga zaničuje, in domneval, da govori sramotilno. Ko je ostal še najmlajši, ga je ne le z besedami pregovarjal, ampak se hkrati s prisego zavezal, da ga bo obogatil in osrečil, ako odpade od očetov postav, ter ga imel za prijatelja in mu poveril državne službe. 25 Ker se mladenič za to prav nič ni zmenil, je kralj poklical mater in ji prigovarjal, naj mladeniču svetuje, da se reši. 26 Ko ji je že dosti prigovarjal, je sprejela, da sina pregovori. 27 Sklonila se je k njemu in v zasmeh krutemu trinogu je v materinem jeziku takole rekla: »Sin, usmili se me, ki sem te devet mesecev nosila pod srcem in te tri leta dojila, te negovala, vzgajala in hranila do te dobe. 28 Prosim te, otrok, ozri se v nebo in na zemljo in poglej vse, kar je na njih, in pomisli, da jih je Bog iz nič ustvaril in da je tudi človeški rod tako nastal! 29 Ne boj se tega rablja, ampak bodi vreden svojih bratov! Sprejmi smrt, da te ob času usmiljenja s tvojimi brati zopet najdem!« 30 Ko je še tako govorila, je mladenič rekel: »Kaj čakate? Ne slušam kraljevega povelja, marveč sem pokoren povelju postave, ki jo je Mojzes dal našim očetom. 31 Ti pa, ki si povzročitelj vsega zla zoper Hebrejce, ne boš ubežal božjim rokam. 32 Mi namreč trpimo zaradi svojih grehov. 33 Če pa se naš živi Gospod za malo časa srdi, da nas pokori in kaznuje, se bo vendar spet usmilil svojih hlapcev. 34 Ti pa, brezbožnež in izmed vseh ljudi največji hudobnež, nikar se ne prevzemaj v puhli ošabnosti in praznih nadah, ko dvigaš roke proti njegovim služabnikom. 35 Nisi še namreč ubežal sodbi vsemogočnega in vsevidnega Boga. 36 Naši bratje, ki so prestali kratko trpljenje, so zdaj po božji zavezi deležni večnega življenja. Tebe pa bo po božji sodbi za ošabnost zadela pravična kazen. 37 Kakor bratje tudi jaz darujem telo in življenje za očetne postave in prosim Boga, da se kmalu usmili ljudstva, tebe pa prisili z muko in trpljenjem do priznanja, da je samo on Bog. 38 Naj se na meni in mojih bratih ustavi jeza Vsemogočnega, ki je po pravici zadela ves naš narod!« 39 Ves iz sebe je kralj zoper tega še bolj kruto nastopil kakor zoper druge, ker ga je zasmehovanje bridko zadelo. 40 Tudi ta je torej neomadeževan umrl, ker je popolnoma zaupal v Gospoda. 41 Zadnja za sinovi je umrla tudi mati. 42 S tem naj bo torej zadosti povedano o daritvenih obredih in o neizmernih mukah. Ekumenska izdaja, © 1974

WP-Bible plugin