Na veliko soboto se Cerkev mudi pri Jezusovem grobu in premišljuje njegovo trpljenje in smrt. Oltar je ta dan razkrit in maše ni. Šele po slovesni vigiliji in nočnem pričakovanju vstajenja daje Cerkev duška velikonočnemu veselju, ki nato obilno prekipeva petdeset dni.
Jutranji blagoslov ognja
1. Blagoslov ognja na veliko soboto je zelo primeren, saj je to dan, ki že kaže na zmago svetlobe nad temo, milosti nad grehom, ljubezni nad sovraštvom. Z njim prosimo Boga naj nas popolnoma prenovi in v nas vžge ogenj ljubezni, da bi tako velikonočni prazniki obrodili obilo sadov.
2. Blagoslov ognja je v soboto zjutraj, opravimo pa ga kot samostojno bogoslužno opravilo. Opravi ga duhovnik ali diakon.
3. Jutranjemu obredu blagoslova ognja, (obrednik Blagoslovi, str. 75-79), ki ga opravi voditelj, sledijo ure češčenja Najsvetejšega pri Božjem grobu, in sicer po krajevni navadi.
4. Kjer je še navada, otroci ali odrasli ogenj domov in z njim zakurijo peč, kamin ali štedilnik.
Blagoslov velikonočnih jedil
Velikonočna jedila v domu in družini ustvarjajo »božje okolje« in so podoba velikonočne večerje, ki jo je Jezus obhajal s svojimi učenci, in hkrati podoba daritve sv. maše – velikonočne gostije, na katero smo vsi povabljeni. Blagoslovljena jedila uživamo v miru, medsebojnem razumevanju – in to po krajevnih navadah. Delimo jih z ostarelimi, bolnimi in zapuščenimi.
5. Velikonočna jedila blagoslavljamo na veliko soboto v povezanosti s češčenjem pri Božjem grobu ali pa pri samostojnem bogoslužnem opravilu (npr. v kapelah, pri križih ipd.). Blagoslov velikonočnih jedil opravi duhovnik ali diakon.
6. Blagoslov velikonočnih jedil (obrednik Blagoslovi, str. 79-104) voditelj opravi v beli barvi (pri opravilih izven maše je duhovnikovo ali diakonovo oblačilo: talar, roket (korok), štola in za slovesnejša opravila pluvial.
7. Pripraviti je potrebno blagoslovljeno vodo, lahko tudi kadilnico.
Vir
Velika sobota: Jezus mrtev leži v zapečatenem grobu. To je dan spoštljive tihote.
Zjutraj je po cerkvah v »božjem grobu« izpostavljeno Sveto Rešnje Telo v tiho češčenje, nato pa jo blagoslov ognja. Blagoslovi velikonočnih jedil se vrstijo večkrat čez dan.
Zvečer se prične velikonočna vigilija – najbolj slovesno bogoslužje celotnega cerkvenega leta. Z njim se začne praznovanje Kristusove zmage nad smrtjo. V prvem delu – slavju luči verniki doživijo zmagovito moč Vstalega. On je »Luč od luči«, ki prežene sleherno temo.
Velikonočna vigilija, je mati vseh vigilij. To je noč, ko v molitvi, premišljevanju Božje besede in ob petju verniki pričakujejo Kristusov prihod iz smrti v življenje.
Ko bedijo, naj bi bili podobni ljudem s prižganimi svetilkami, ki čakajo Gospodarja, da jih, ko se vrne, posadi za mizo in jih sam postreže, če jih najde čuječe.
Obredje velike sobote sestavljajo štirje deli:
– slavje luči,
– besedno bogoslužje,
– krstno in birmansko bogoslužje,
– evharistično bogoslužje, prva velikonočna maša, ki je po besedah sv. Hipolita Rimskega za vse kristjane velika radost, čast, jed in sladkost.
Pred cerkvijo duhovnik blagoslovi nov ogenj in z njim prižge velikonočno svečo, ki predstavlja vstalega Kristusa. Svečo slovesno prinese v sprevodu v cerkev in trikrat zapoje: ‘Kristusova luč’. Verniki odgovarjajo: ‘Bogu hvala’. Nato prižgejo od velikonočne sveče svoje sveče najprej bogoslužni sodelavci, potem si ogenj vstalega Kristusa podelijo vsi verniki med seboj.
Sledi petje velikonočne hvalnice. To je vsebinsko in glasbeno eden najlepših liturgičnih spevov. Verniki jo s prižganimi svečami stoje poslušajo.
V bogoslužju Božje besede verniki podoživijo zgodovino svojega odrešenja.
Branje Božje besede je bistvena sestavina velikonočne vigilije. Posluša se tri odlomke iz stare zaveze. Tedaj se spet oglasijo orgle in zvonovi, ki so te dni molčali. Po berilu iz nove zaveze zadoni aleluja.
Sledi tretji del velikonočne vigilije – krstno in birmansko bogoslužje. Prva Cerkev je samo v tej presveti noči delila zakrament svetega krsta. Tisti, ki so se pripravljali, prejmejo sveti krst in sveto birmo in tako postanejo Kristusovi pričevalci v današnjem svetu. Verniki jih s tiho molitvijo podpirajo.
Vsi verniki obnovijo krstne obljube. V rokah imajo prižgane sveče.
Sledi slovesno evharistično bogoslužje.Novokrščenci prinesejo na oltar darove za mašo, pri kateri so posebne molitve za praznik in novokrščene. Tudi vsi verniki položijo na oltar svoja postna premagovanja in sploh vse svoje življenje, da bo Bogu ta daritev prijetna, njim in vsemu svetu pa v zveličanje.
Vir
Cvetna nedelja
Veliki četrtek
Veliki petek
Velika sobota
Velika noč Gospodovega vstajenja
Velikonočni ponedeljek
Bela nedelja – nedelja Božjega usmiljenja
Obhajanje »svete noči« od velike sobote na veliko nedeljo je višek vsega liturgičnega leta. Obsega tri bistvene dele. Najprej je blagoslov velikonočne sveče. To je ostanek »lucernarija« (od »lux« = luč), posebne molitve, ki so jo kristjani prvih časov običajno molili ob uri, ko so zvečer prižigali svetilke. Pri vigiliji na veliko soboto pa ta molitev postane slavospev v počeščenje Kristusovega vstajenja in vstalega Kristusa samega, čigar simbol je velikonočna sveča. To je poveličevanje tiste Luči, ki je zasijala v razsvetljenje vsega sveta tedaj, ko je Kristus vstal od mrtvih. Blagoslovu sveče je pridružena znamenita hvalnica »Exultet« (= Veseli se). Eden največjih pesnikov zadnjega časa Paul Claudel pravi o tej liturgiji, ki je odločilno vplivala na njegovo vrnitev k izgubljeni veri: »To je bila najgloblja in največja poezija… Obredi velikega tedna, vzvišena pesem ,Exultet“ pred katero so se mi najbolj opojni glasovi Sofoklesa in Pindarja zdeli plehki – vse to me je navdajalo s spoštovanjem, z veseljem, s hvaležnostjo, kesanjem, češčenjem.« Nato pride vigilija (= bedenje) v ožjem pomenu. Za Tertulijana, v prvi polovici 3. stoletja, je ta »velikonočna« vigilija veljala za tako slovesno in pomembno, da so se je bili dolžni udeležiti vsi kristjani. Posvečena je zadnji pripravi katehumenov na krst – obenem pa tudi pripravi že krščenih na obnovitev krstnih milosti in krstnih obljub. Berila iz stare zaveze razgrnejo pred nami v povzetku celotno, na Kristusa in na skrivnost krstnega prerojenja usmerjeno oznanilo stare zaveze. V himnični obliki sestavljena pripoved o stvarjenju sveta kaže na skrivnost »novega stvarjenja«, na tisto »delo silne moči, ki ga je Bog storil v Kristusu, ko ga je obudil od mrtvih« (Ef 1, 19. 20), in na tem sloneče novo stvarjenje v zakramentu sv. krsta in v izlitju Svetega Duha na Cerkev. Pomembno je berilo o čudežni rešitvi Izraelcev iz egiptovske sužnosti. S to rešitvijo je Bog Izraelce napravil za svoje izvoljeno ljudstvo, za nosivce velikih mesijanskih obljub v odrešenje vseh narodov. Tudi to je bilo predpodoba in daljna priprava na nekaj globljega in odločilnejšega: rešilni izhod Izraelcev iz Egipta nas nazorno spominja, da se je s Kristusovim vstajenjskim prehodom skozi smrt v poveličano življenje pri Očetu uresničil novi izhod, izhod in rešitev iz sužnosti greha in smrti, začetek novozaveznega božjega ljudstva, ki, okrepljeno z novo mano (sv. evharistijo) in z novo vodo (Svetim Duhom) – iz skale Kristusa – potuje proti obljubljeni deželi nebes.
Vigilija z berili vsebuje resnobo zadnjega pouka za krst in za obnovitev krstnih milosti in krstnih obljub pri tistih, ki so bili že krščeni. Toda kako sijajna obzorja odpira pred našimi očmi! »Obred velikonočne luči in obred blagoslovitve krstne vode, ki ta pouk obdajata, sta eno samo radovanje nad veličastvom odrešenja. Tu najde odmev tisto nadčloveško veselje, ki mora biti trajno ozračje odrešene duše in odrešene Cerkve«. Sv. Janez je pečat tega veselja znal vtisniti vsaki strani ravno tiste knjige (Razodetja), v kateri je naslikal bridkost in stiske duš in Cerkve prav do Kristusovega prihoda v slavi.
Tretji, vrhunski del vigilije je sv. maša z evharističnim obedom, katerega se novokrščenci skupaj z drugimi verniki prvikrat udeležijo. Zdaj je – po novi uredbi – v začetni del sv. maše preložena tudi slovesna podelitev krsta novim kandidatom evharističnega občestva Cerkve, če jih je bilo za to priložnost kaj priglašenih in pripravljenih. Mašna liturgija božje besede, ki naj jo notranje poslušajo, jim daje novo luč in hrano, da morejo s čim globljo vero obhajati zakramenta uvedbe v krščanstvo (krst in obhajilo). Tudi se tako krst, v katerem deluje moč Kristusove smrti in vstajenja, obhaja ravno po slovesnem evangeljskem oznanilu Kristusovega vstajenja samega. Tik pred tem veselim oznanilom – evangelijem – se prvikrat spet oglasi aleluja, ki je bila v začetku postnega časa utihnila: zdaj se dvigne radostno v trikratnem zaletu, vselej više, vselej močneje – kakor zarja velikonočnega jutra, zmagujoča nad temo neodrešenosti. Odslej naprej se bo v liturgiji ta pesem Kristusovega in našega vstajenja neprestano oglašala. V kratki besedi »aleluja« je povzeto vse odrešenjsko veselje velikonočne vigilije, »kraljice vseh vigilij«, in vsa njena vsebina. Ta vsebina je kakor luč, ki prepaja nato ves velikonočni čas, s svojim odsevom pa tudi vse cerkveno leto in vse krščansko življenje, ki naj bo oblikovano iz vere v Kristusovo velikonočno skrivnost, življenje iz poveličanega Kristusa samega, v katerega se pri krstu prvikrat vcepimo kakor mladike v trto.
Po končanem krščevanju obnovi krstno veroizpoved in krstne obljube tudi vse navzoče občestvo. Zdaj se s pripravo darov začne tisto, na kar je naravnano vse drugo, tudi krst in obnovitev krstnih milosti: najtesnejše in najprisrčnejše srečanje s poveličanim Gospodom. »Exultet«, ki je prej radostno odmeval ob velikonočni sveči, se zdaj tako rekoč preseli v naše srce. Ob skupnem velikonočnem evharističnem obedu, ki je predpodoba in predokus večne gostije v blaženosti nebes, lahko najbolj spoznamo in občutimo, kako krščanski prazniki, posebno še velika noč, nikakor niso le spominjanje davnih dogodkov, marveč hkrati in predvsem živi, neposredni življenjski stik in srečanje s poveličanim Kristusom. »To je noč, ki nocoj po vesoljnem svetu v Kristusa verujoče in svetnih napak in teme grehov očiščene vrača milosti in druži s svetostjo. To je noč, v kateri je Kristus verige smrti zdrobil in zmagovavec od mrtvih vstal. Zakaj nič bi nam ne koristilo, da smo se rodili, ko bi ne imeli sreče, da smo odrešeni. O kako čudovito nas tvoje usmiljenje ceni! O neprecenljiva izbira ljubezni: da rešiš sužnja, si daroval Sina… O zares presrečna noč, v kateri se zemeljsko druži z nebeškim, človeško z božanskim…«
»O blaženi aleluja!«
»Kraljica vseh vigilij« nam v resnici odpira čisto nove poglede, nova veličastna obzorja prihodnosti, ki nam jih je s svojo vstajenjsko zmago nad grehom in smrtjo odprl Kristus. Vsebina vsega tega je povzeta v kratki besedi »aleluja«. Ta vzklik odrešenjskega veselja in prekipevajoče hvaležnosti Bogu za njegov »neizrekljivi dar« (prim. 2 Kor 9, 15) prepaja nato ves velikonočni čas, s svojim odmevom pa tudi vse cerkveno leto in celotno krščansko življenje, če ga le živimo res iz vere v Kristusovo velikonočno skrivnost, iz poveličanega Kristusa samega. Aleluja je kristjanova nova pesem. Vsako leto se je z ustnic svoje duhovne matere Cerkve znova nauči. In to v noči Kristusovega vstajenja, v kateri je zasijalo jutro našega odrešenja.
Kakšna radost ob prvi aleluji v velikonočni vigiliji! Kakor za poskušnjo se spev najprej dvigne v mali terci; potem se pozibava kakor z večkratnim zamahom perutnic na tleh dominante, kakor da bi hotel najprej šele preskusiti perutnice; in končno se v zaletu radostne kvarte povzpne do polnega zmagoslavja.
Ta vriskajoči spev je kakor prvi klic Svetega Duha iz srca v sv. krstu novorojenih otrok – prvi dih v njih prebivajočega troedinega božjega življenja. Kako pomenljivo je, ko predstavnik matere Cerkve trikrat zapoje naprej; in potem za njim vse navzoče božje ljudstvo, prerojeno v zakramentu vstajenja v novemu življenju: Cerkev uči svoje otroke govoriti to prvo besedo, od katere bodo vekomaj odmevale ceste nebeškega Jeruzalema (Raz 21, 21).
To je pesem veselja, ki se je rodilo iz križa. To je luč, ki priteka iz noči trpljenja. To je pesem vstajenja, ki nosi kakor skrit pečat posvečenje križa. Ni torej resnično, da križ in trpljenje zapirata dostop k aleluji. Gospodova pesem ne pripada srečnikom tega sveta, marveč tistim, ki nosijo križ. Kajti nihče ne more peti prave aleluje, kdor ni z Gospodom visel na križu in nosil svojega deleža pri trpljenju božjega Pevca, ki je s svojo smrtjo premagal našo smrt in s svojim vstajenjem obnovil življenje.
Kaj je »aleluja«? Iz hebrejščine prihaja in pomeni dobesedno: Hallelu Jah = hvalite Jahveta (Gospoda, Boga). Vendar je aleluja že v stari zavezi izgubila dobesedni pomen in postala klic radosti. Že v Tobijevi knjigi je rečeno: »Po ulicah (nebeškega Jeruzalema) se bo pela aleluja« (13, 22). V tem pomenu so prvi kristjani alelujo sprejeli kot spev najčistejše radosti, zmagoslavni spev nebes in vstajenja. Aleluja se oglaša že v najbolj zgodnjem krščanskem bogoslužju. Od tedaj doni skozi vsa stoletja do konca časov in se bo onstran vekomaj razlegala v nebeškem Jeruzalemu »kakor šumenje mnogih voda in kakor bobnenje silnih gromov« (Raz 19, 6).
V prvih krščanskih časih so kristjani uporabljali alelujo tudi v zasebnem življenju: peli so jo doma, kmetje za plugom, obrtniki v delavnicah. Mornarji so peli: »Zapojmo svojo mornarsko pesem: aleluja!« »Aleluja, Gospod je vstal!« je bil pozdrav prvih kristjanov na velikonočno jutro. Ruski kristjani se na velikonočno jutro še danes pozdravljajo: »Hristos voskrese!« Odgovor je: »Vo istine voskrese!« (Kristus je vstal! V resnici je vstal!). Da, prvi kristjani so celo svoje mrtve pokopavali ob prepevanju aleluje. Kakšna vera kipi iz te aleluje nad mrtvaškim odrom, kakšno upanje v zmago božjega življenja nad smrtjo! Svoje prvo mesto ima aleluja v bogoslužju. V začetku je bilo to le na veliko noč – kot prvi in pravi spev vstajenja; zdaj pa spremlja vernega kristjana skozi vse leto – razen v času priprave na veliko noč – in daje krščanskemu življenju pečat vstajenjske radosti in zaupanja v zmago nad grehom in smrtjo in slehernim zlom.
Aleluja nas stalno spominja na našo krščansko poklicanost: vstali ljudje smo, v globini svojega bitja smo kljub vsemu vendarle napolnjeni z veseljem! Vstali smo s krstom, smrt greha se naj nam ne približa; in odstranimo jo, če se je kdaj približala! Domačini nebes smo; z nogami se dotikamo zemlje, ko v luči in moči vstalega Kristusa vestno izvršujemo svoje zemeljske naloge – toda naše srce je v nebesih. Pečat pravega krščanskega življenja je veselje; resnični kristjan je kljub križu, ki ga nosi za Kristusom, vendarle otrok sonca, ki izžareva v okolje toplino, življenje in veselje. Vzgajati moramo sami sebe v vedre, vesele ljudi – čeprav z vso resnobo in čutom odgovornosti izpolnjujemo svoje dolžnosti, ki gredo morda v nedogled. Nikoli se ne spodobi, da bi se kristjan – brez odpora – vdajal mrkosti in čemernosti. Tudi v navidezno najbolj temnih urah mora v krščanskem srcu žareti svetla in živa luč vere in nepremagljivega zaupanja v vstalega Kristusa, ki nam govori: »Na svetu boste imeli stisko; ali zaupajte, jaz sem svet premagal« (Jan 16, 33). »Trpljenje sedanjega časa se ne da primerjati s slavo, ki se bo razodela nad nami« (Rimlj 8, 18). Naša sedanja lahka stiska nam pripravlja nad vso mero veliko, večno bogastvo slave« (2 Kor 4, 17).
Dolžni smo to neusahljivo veselje prinašati tudi drugim – kot »priče tiste skrivnostne ljubezni, ki jo je Gospod s svojo smrtjo in vstajenjem razodel svetu« (CS 52, 7). To nam stalno naroča aleluja svetega bogoslužja.
O čudoviti hvalnici velikonočni sveči – vstalemu Kristusu, hvalnici, ki jo Cerkev poje v velikonočni vigiliji in se začenja z »Exultet« (»Veseli se«), pravijo, da jo je spesnil sv. Avguštin (u. 430), drugi se bolj nagibljejo k mnenju, da je delo sv. Ambrozija, ki je bil Avguštinov krstitelj in učitelj v krščanskem mišljenju in življenju. Vsekakor pa velja, da je velikonočna skrivnost Avguštinovo dušo pretresla do globin. To vidimo zlasti iz njegovih številnih govorov, v katerih razlaga prav alelujo (zlasti govor 254, 256, 362). V enem od njih vzklika: »O blaženi aleluja v nebesih! Tam hvalijo Boga in tu ga hvalimo. A tu še stiskani, tam zavarovani. Tu še umirajoči, tam vedno pojoči. Tu v upanju, tam v resnici; tu na poti, tam v domovini. Sedaj, bratje, pojmo, ne za razveseljevanje v miru, marveč za tolažbo v trudu. Tako kakor imajo navado peti popotniki; tako poj, a korakaj naprej. Napravi si s petjem trud lahek, sovraži bridkost: poj in hodi dalje! Hodi, to pomeni: napreduj v dobrem, v pravi veri, v lepem življenju. Poj in hodi naprej! Ne umakni se s poti, ne obračaj se, ne obstani!«
Vir = Leto svetnikov