Veliki četrtek

Kruh in vinoVeliki četrtek uvaja v sveto tridnevje. Je spominski dan dveh zakramentov. Verniki se zberejo, da se zahvalijo Bogu za dar svete evharistije, to je spomin zadnje večerje in zakramenta mašniškega posvečenja.
Jutranje maše v župnijah ponavadi ni, saj se duhovniki zberejo v stolnici k slovesnemu somaševanju z nadškofom – ordinarijem. Ker je veliki četrtek dan postavitve zakramenta mašniškega posvečenja, duhovniki ta dan obnovijo svoje duhovniške obljube. Pri tej tako imenovani krizmeni maši škof posveti oz. blagoslovi sveta olja (krstno olje, bolniško olje in sv. krizmo), ki se uporabljajo pri podeljevanju različnih zakramentov.
Zvečer je v cerkvah slovesna sv. maša, pri kateri verniki podoživijo Gospodovo velikonočno večerjo. To je rojstni dan evharistije in izročitev Jezusove duhovne oporoke v zgledu ponižnega služenja.

Kakor je Jezus pri zadnji večerji svojim apostolom umil noge, tako duhovnik umije noge dvanajstim možem, predstavnikom različnih stanov župnije.
Jezus ni prišel, da bi mu stregli, ampak, da bi on stregel. Ta obred je zunanje znamenje ponižnosti, služenja, odpuščanja in ljubezni, katere nas Jezus s svojim zgledom uči. Obred je spodbuda za vse, da bi v iskrenem prijateljstvu in skrbi za bližnjega služili drug drugemu.
Medtem zbor poje pesem, ki povzema vsebino tega obreda.
Jezus se je po zadnji večerji umaknil na vrt Getsemani. V spomin na ta dogodek duhovnik prenese ob koncu maše Najsvetejše v ječo.
Slovesnemu bogoslužju sledi dramatično razkrivanje oltarja. Oltar bo gol do velikonočne vigilije, saj se do tedaj na njem ne bo več opravljala Kristusova nekrvava daritev. Jezus se namreč sam daruje v krvavo žrtev na križu za odrešenje ljudi.
Verniki se nato zadržijo v družbi Trpečega, ki so ga v Getsemaniju zvezali in odvlekli v ječo: »Čujte in molite!«
Z molitvijo in češčenjem Najsvetejšega zakramenta se zahvalijo za neprecenljiv dar svete evharistije.
Vir

Veliki četrtek je dan evharistije in postavitve duhovniške službe. Na ta dan se spominjamo obhajanja Jezusove zadnje večerje z apostoli,(2) ki predstavlja ustanovitev zakramenta evharistije.

Krizmena maša

Na veliki četrtek dopoldne škofje ordinariji skupaj z zbranimi duhovniki in ljudstvom v stolnih cerkvah darujejo krizmene maše, ki so ime dobile po sveti krizmi – oljčnem olju, obogatenem z balzamom ali dišavnicami, nad katerim škof zmoli posvetilno molitev. Dejanje posvetitve olja je pridržano škofu in ga opravlja samo enkrat na leto.

Sveto krizmo duhovniki in škofje uporabljajo pri podeljevanju zakramentov (pri krstu, birmi ter diakonskem, mašniškem in škofovskem posvečenju) in pri posvetitvi oltarja ali cerkve. Pri krizmeni maši škof blagoslovi tudi krstno in bolniško olje, ki se uporabljata pri podeljevanju zakramenta krsta oziroma bolniškega maziljenja. Duhovniki pri tej maši obnovijo duhovniške obljube in s tem pokažejo medsebojno povezanost ter povezanost s škofom in stolno cerkvijo.

Olje

Olje se uporablja v prehrani, kozmetiki in zdravilstvu. Zaradi širokega spektra uporabnosti je že v antičnih kulturah postalo znamenje zdravja, blagostanja in miru. Judje, ki so uporabljali oljčno olje, so menili, da ima posebno versko ali nadnaravno moč. Besedi Kristus, ki izhaja iz grščine, in Mesija, ki izhaja iz hebrejščine, imata isti pomen in pomenita maziljeni. Kristjana, ki prav tako pomeni maziljeni, škof ali duhovnik pri nekaterih zakramentih mazili z oljem.

Spomin Jezusove zadnje večerje z učenci

Umivanje nogNa veliki četrtek zvečer praznujemo postavitev dveh zakramentov: evharistije in mašniškega posvečenja. Jezus je pri zadnji večerji, ko je s svojimi učenci obhajal velikonočno (pashalno) večerjo, blagoslovil kruh in vino ter ju dal jesti in piti učencem. Katoličani in številni drugi kristjani, verujemo, da je Jezus kruh spremenil v svoje telo in vino v svojo kri. Zato nam ti dve prvini pomenita Jezusovo realno navzočnost med nami in ju častimo z vsem spoštovanjem. Veliki četrtek zato velja za ustanovitveni dan evharistije, ko je Jezus daroval prvo evharistično daritev ali maša.(3) Obenem je postavil zapoved medsebojne ljubezni, kar je simbolično udejanjil z umivanjem nog učencem.

Po koncu maše duhovnik s spremstvom prenese monštranco s posvečeno hostijo in posvečene hostije, ki simbolizirajo Jezusovo navzočnost, iz tabernaklja na posebno mesto oz. v t. i. ječo, ki predstavlja Jezusovo trpljenje v vrtu Getsemani.

Na veliki četrtek se v Cerkvi zahvaljujemo tudi za zakrament mašniškega posvečenja, ki ga škofje v Cerkvi na Slovenskem diakonom podeljujejo na praznik sv. Petra in Pavla, 29. junija.

Kruh in vino

Pri vsaki maši se spominjamo Jezusove zadnje večerje z učenci, pri kateri je Jezus kruh posvetil v svoje telo in vino v svojo kri ter učencem naročil, naj tudi sami obnavljajo dejanje posvetitve v njegov spomin. Dejanje posvetitve ali lomljenja kruha je postalo razpoznavno znamenje po Jezusovem vstajenju, po čemer sta ga učenca na poti v Emavs tudi prepoznala.(4)

Simbola kruha in vina sta nerazdružljiva. Hrana in pijača sta človeški potrebi, zato kruh predstavlja osnovno hrano, ki je nujna za preživetje. Jezus je kruh in vino zaradi njune sporočilnosti pri zadnji večerji izbral za znamenji njegovega telesa in krvi.

Kruh in vino poleg posebnega pomena v okviru posvetitve pri maši simbolizirata tudi cerkveno skupnost in njeno edinost. Kruh je pripravljen iz moke, ki se pridobiva iz številnih zmletih žitnih zrn, vino pa iz mnogih grozdnih jagod. Prve krščanske skupnosti so v teh prvinah videle znamenje edinosti Cerkve, saj je tudi Cerkev sestavljena iz številnih posameznikov, ki sobivajo v duhu edinosti.

Kakšen kruh so uporabljali prvi kristjani pri evharistiji? Najprej običajen kruh, ki so ga spekli doma v obliki nizke plošče (nekakšne lepinje), ki je imela na sredini vrezan križ. Po 9. stoletju pa je bil predpisan opresen oz. nekvašen kruh. Tak kruh so Judje uporabljali pri svoji obredni velikonočni večerji in ga je uporabljal tudi Jezus pri zadnji večerji. Nekvašen kruh je bil prav tako okrogle oblike in so ga imenovali hostija, kar v latinščini pomeni ‘žrtev’. Hostije se uporabljajo pri maši še danes.

Poimenovanje evharistije – maše

Za poimenovanje in označevanje zakramenta svete evharistije, ki ga je Jezus ustanovil pri zadnji večerji, so prvi kristjani uporabljali izraz lomljenje kruha, prav po značilnem dejanju, ko so pri evharistiji lomili kruh. Pozneje se je uveljavil izraz evharistija, ki v grškem jeziku pomeni ‘(za)hvala’. Nekateri tudi danes upravičeno govorijo o zahvalni daritvi. Šele v poznejši dobi se je uveljavil izraz maša. Izhaja iz latinske besede mittere (poslati, odposlati), saj so verniki pri maši poslani, da jo uresničujejo v svojem življenju. V starokrščanskih časih so v Rimu po evharistični molitvi razlomili posvečeni kruh in ga po diakonih ‘poslali’ drugim cerkvam v mestu. Tam so jih dali v kelih, da bi tako pokazali, kako so ena sama Cerkev, ker obhajajo eno evharistijo. Posvečeni kruh pa so ‘poslali’ tudi bolnikom, ki se niso mogli udeležiti evharistije, in mučencem, ki so bili zaprti v ječah.

Umivanje nog

Pri obredu umivanja nog(5) škof ali duhovnik vzame posodo z vodo ter izbranim vernikom ali predstavnikom vernikov umije in obriše noge, s čimer posnema Jezusovo umivanje nog apostolom pri zadnji večerji. Tako simbolično pokaže, da je kljub dostojanstvu duhovniške službe služabnik zaupanim ljudem.

Pri Judih je bilo umivanje nog znamenje gostoljubnosti in dobrodošlice gostu. Noge so gostom navadno umivali sužnji. Jezus je učence s tem dejanjem učil služenja in ponižnosti, zato so tudi škofje in duhovniki poklicani, da škofiji, župniji ali skupnosti, ki jim je zaupana, služijo v bratski ljubezni. Umivanje nog ima dva pomena: nekateri v njem bolj izpostavljajo spomin na krst, drugi pa povabilo k dejavni ljubezni do bližnjega v nesebičnem služenju.
Vir

Cvetna nedelja
Veliki četrtek
Veliki petek
Velika sobota
Velika noč Gospodovega vstajenja
Velikonočni ponedeljek
Bela nedelja – nedelja Božjega usmiljenja

 

Veliki četrtek je v liturgiji Cerkve dan vnaprejšnjega veselja – pred radostjo velikonočne vigilije z njenim obhajanjem Kristusovega in našega vstajenja. Zato pri maši slava, zato belina mašnih oblačil. Nekdaj so na veliki četrtek škofje v slovesnem obredu znova sprejemali v naročje cerkvenega občestva javne spokornike, ki so bili zaradi velikih pregreh – večkrat s posebnim obredom na pepelnično sredo – za dalj časa (tudi več let) izključeni (»izobčeni«) od udeležbe pri evharistični daritvi in posebej pri evharističnem obedu, a so s trdo in javno pokoro popravili pohujšanje. Pozneje je bilo to nadomeščeno z bolj skromno obliko, ki pa ima v bistvu isto vsebino: kristjan, ki je z grehom ranil Cerkev, zasenčil sijaj njene svetosti in oslabil njeno notranjo nadnaravno moč (in se sam izključil od prejemanja sv. Evharistije, ki je srce Cerkve), prizna svoje grehe na tihem pred duhovnikom kot zastopnikom Kristusa in Cerkve. Spovednik mu po Kristusovi določitvi in v moči njegovega Duha (prim. Mt 18, 18Mt 18, 18
Slovenian: Ekumenski prevod (1974) - EKU

18 Resnično, povem vam: Kar koli boste zavezali na zemlji, bo zavezano v nebesih, in kar koli boste razvezali na zemlji, bo razvezano v nebesih. Ekumenska izdaja, © 1974

WP-Bible plugin
; Jan 20, 22. 23Jan 20, 22. 23
Slovenian: Ekumenski prevod (1974) - EKU

22 In po teh besedah je dihnil vanje in jim govoril: »Prejmite Svetega Duha; 23 katerim grehe odpustite, so jim odpuščeni; katerim jih zadržite, so jim zadržani.« Ekumenska izdaja, © 1974

WP-Bible plugin
) podeli odvezo, s katero se obnovi grešnikova sprava s Cerkvijo in z Bogom. Tako postane grešnik spet deležen življenja božjega otroštva; in spet mu je odprta pot do evharistične mize, ki je podoba in predokus večne svatovske gostije v nebeškem Jeruzalemu (prim. Raz 19, 7-10Raz 19, 7-10
Slovenian: Ekumenski prevod (1974) - EKU

7 Veselimo in radujmo se in dajmo mu čast, zakaj prišla je svatba Jagnjetova in njegova zaročnica se je pripravila 8 in ji je bilo dano, da se je oblekla v svetlo čisto tančico.« Tančica so namreč pravična dela svetnikov. 9 In reče mi: »Zapiši: Blagor njim, ki so povabljeni na Jagnjetovo svatbeno gostijo!« Dalje mi reče: »To so resnične besede božje.« 10 In padel sem mu pred noge, da bi ga molil, a reče mi: »Nikar! Služabnik sem kakor ti in tvoji bratje, ki pričujejo za Jezusa; Boga moli. Kajti Jezusovo pričevanje je preroški duh.« Ekumenska izdaja, © 1974

WP-Bible plugin
). Tako so pri evharistični daritvi velikega četrtka nekdaj sploh vsi verniki prejeli velikonočno obhajilo. In to naj bi bilo, če le mogoče, še danes.

V stolnicah je dopoldne tudi še danes »krizmena maša«. Pri njej škof, obdan od zbora svojih sodelavcev v duhovništvu, blagoslovi krstno in bolniško olje in posveti sv. krizmo. Zastopniki župnij nato še isti dan razneso sv. olja po vsej škofiji – za uporabljanje pri delitvi zakramentov in zakramentalov. S tem je nazorno pokazano, da vse zakramentalne milosti pritekajo iz velikonočne skrivnosti, tj. iz Kristusove z vstajenjem končane kalvarijske žrtve, katero je Kristus pri zadnji večerji že vnaprej daroval in naročil apostolom, naj jo sami in po svojih naslednikih obnavljajo do konca sveta. Sv. olja so nekdaj rabila za krst in birmo pri velikonočni vigiliji; zato jih je bilo treba posvetiti že na veliki četrtek, ko je bila zadnja maša pred veliko nočjo.

Veliki četrtek spada že deloma k »velikonočnemu tridnevju Gospodovega trpljenja in vstajenja«. Ta se začne šele z večerno »mašo Gospodove večerje«. Pri njej slovesno obhajamo spomin na postavitev sv. Rešnjega telesa, sv. Evharistije pod trojnim vidikom: daritve, obhajila, duhovništva. Staro ime za veliki četrtek je »rojstni dan keliha«. Lahko pa bi tudi rekli: »rojstni dan mašniškega posvečenja«. Sv. maša je redno samo ena. Med njo drugi duhovniki skupaj z verniki prejmejo sv. obhajilo iz mašnikovih rok, kakor so ga pri zadnji večerji apostoli prejeli iz Gospodovih rok.

Evangelij tega dneva govori o tem, kako je Jezus pri zadnji večerji, preden je postavil sv. Evharistijo, umil apostolom noge in jim dal »novo«, »svojo« zapoved, zapoved medsebojne ljubezni: »Zgled sem vam dal, da bi tudi vi delali, kakor sem jaz vam storil« (Jan 13, 15Jan 13, 15
Slovenian: Ekumenski prevod (1974) - EKU

15 Zgled sem vam namreč dal, da bi tudi vi delali, kakor sem vam jaz storil. Ekumenska izdaja, © 1974

WP-Bible plugin
). Kjer se zdi primerno, je na veliki četrtek v spomin na to Jezusovo dejanje ne le v stolnicah, marveč tudi v drugih svetiščih obred umivanja nog (navadno dvanajsterim možem). Medtem pevci pojo osmero antifon in prav toliko »vrstic«, ki so odgovor nanje. Zadnja antifona pravi: »Kjer je dobrota in ljubezen, tam je Bog«, in se trikrat ponovi. Trije zelo lepi odgovori njeno globoko misel še naprej razvijajo. Kakšen silen vtis je moralo napraviti na apostole, ko jim je začel umivati noge, tega si danes skoraj ne moremo več pravilno predstavljati. Iz evangelistovega poročila samega zvemo, kako je Peter ves osupel in nekako ogorčen hotel Kristusa odvrniti od tega dejanja: »Gospod, ti mi hočeš noge umiti?« »Ne boš mi nog umival, nikoli ne!« Umivanje nog je bilo delo sužnjev, in sicer tako nizke vrste, da judovskemu sužnju tega svojemu gospodarju nikoli ni bilo treba storiti. Za to opravilo je bil le kak poganski suženj.

Dogajalo se je, da so kdaj pri Judih učenci umivali noge svojemu spoštovanemu učitelju. A da bi učitelj kaj takega storil svojim učencem, to bi bilo nekaj popolnoma nezaslišanega. Tukaj pa hoče to svojim učencem napraviti Kristus, ki je pred nekaj meseci sprejel iz njihovih ust izpoved vere v njegovo resnično božje sinovstvo! Toda ravno za to gre! Ker je Gospod in Učenik, ker je pravi božji Sin, prav zato hoče Kristus to storiti. Kajti potreben je zgled, ki naj deluje skozi stoletja in tisočletja.

To je skrivnost ljubezni, ki služi. To je pohujšanje za Jude in nespamet v očeh poganov. »Samega sebe je izničil, podobo hlapca nase vzel…. ponižal se je in je bil pokoren do smrti« (Flp 2, 7. 8Flp 2, 7. 8
Slovenian: Ekumenski prevod (1974) - EKU

7 ampak je sam sebe izničil, podobo hlapca vzel nase, postal podoben ljudem in bil po zunanjosti kakor človek. 8 Ponižal se je in je bil pokoren do smrti, smrti na križu. Ekumenska izdaja, © 1974

WP-Bible plugin
; prim. 1 Kor 1, 23-311 Kor 1, 23-31
Slovenian: Ekumenski prevod (1974) - EKU

23 mi pa oznanjamo Kristusa, križanega, Judom pohujšanje, a poganom nespamet, 24 njim pa, kateri so poklicani, Judom in Grkom, Kristusa, božjo moč in božjo modrost. 25 Kar je namreč pri Bogu nespametno, je modrejše od ljudi, in kar je pri Bogu slabotno, je močnejše od ljudi. 26 Zakaj, glejte, bratje, kakšni ste poklicani: ni veliko modrih po mesu, ne veliko mogočnih, ne veliko imenitnih; 27 marveč, kar je nespametnega na svetu, si je Bog izvolil, da bi osramotil modre, in kar je slabotnega na svetu, si je Bog izvolil, da bi osramotil, kar je močnega; 28 in izvolil si je Bog, kar je na svetu preprostega in zaničevanega, to, kar ni nič, da uniči to, kar je, 29 da se noben človek ne bo hvalil pred njim. 30 Od njega pa ste vi v Kristusu Jezusu, ki nam je postal modrost od Boga in pravičnost in posvečenje in odrešenje, 31 da, kakor je pisano: »Kdor se hvali, naj se hvali v Gospodu.« Ekumenska izdaja, © 1974

WP-Bible plugin
). Sin božji umiva noge ubogim ribičem, umiva noge izdajavcu Judežu. Kje še more zdaj priti kdo med nas in reči, da njemu tega in tega ni treba napraviti, ko gre za to, da bi drugim izkazal kako uslugo? Potem ko je Sin božji ne le vzel nase »podobo«, to se pravi naravo »hlapca« (izvirnik ima celo »sužnja«), marveč tudi izvrševal službo sužnja – kdo bi odslej naprej smel postavljati meje svoji ljubezni do bližnjega?

Umivanje nog pri zadnji večerji je bilo uvod v glavni dogodek velikega četrtka: v postavitev sv. Evharistije, najdragocenejšega Jezusovega daru svoji Cerkvi.

Kristusova ljubezen je res šla do konca (prim. Jan 13, 1Jan 13, 1
Slovenian: Ekumenski prevod (1974) - EKU

B. Zadnja večerja Umivanje nog 13 1 Pred velikonočnim praznikom je Jezus, ker je vedel, da je prišla njegova ura, ko pojde s tega sveta k Očetu, in ker je vzljubil svoje, ki so bili na svetu, skazal svojim ljubezen do konca. Ekumenska izdaja, © 1974

WP-Bible plugin
). »Večje ljubezni nima nihče, kakor je ta, da kdo da svoje življenje za svoje prijatelje« (Jan 15, 13Jan 15, 13
Slovenian: Ekumenski prevod (1974) - EKU

13 Nihče nima večje ljubezni, kakor je ta, da kdo za svoje prijatelje dá svoje življenje. Ekumenska izdaja, © 1974

WP-Bible plugin
). »Bog pa skazuje svojo ljubezen do nas s tem, da je Kristus za nas umrl, ko smo bili še grešniki« (Rimlj 5, 8Rimlj 5, 8
Slovenian: Ekumenski prevod (1974) - EKU

8 Bog pa skazuje svojo ljubezen do nas s tem, da je Kristus za nas umrl, ko smo bili še grešniki. Ekumenska izdaja, © 1974

WP-Bible plugin
). S postavitvijo sv. Evharistije in mašniškega posvečenja je Kristus pred svojim odhodom k Očetu v poveličanje poskrbel za to, da bo njegova smrt neprestani izvir nadnaravnega življenja za človeštvo tudi na viden, človeški telesno-duhovni naravi resnično primeren način. »To, kar je bilo v Kristusu vidnega, je prešlo v zakramente« (Leon Veliki). Predvsem v zakrament vseh zakramentov, v Evharistijo. Z občestvenim obhajanjem evharistije, posebno še s skupnim svetim evharističnim obedom – ki nam je na veliki četrtek pač še posebno globoko doživetje – postanemo in vedno bolj postajamo res eno telo: mi udje, Kristus Glava. Ob sv. obhajilu najbolj zaslutimo, kaj pomeni trditev, da je Cerkev Kristusovo skrivnostno telo. Kristus je življenjska moč tega telesa, njegov Duh, Sveti Duh je duša tega telesa. »Kakor je mene poslal živi Oče in živim jaz po Očetu, tako bo tudi tisti, ki mene uživa, živel po meni« (Jan 6, 57Jan 6, 57
Slovenian: Ekumenski prevod (1974) - EKU

57 Kakor je mene poslal živi Oče in jaz živim po Očetu, tako bo tudi tisti, ki uživa mene, živel po meni. Ekumenska izdaja, © 1974

WP-Bible plugin
). Kako globoko stvarnost nam odkrivajo te Jezusove besede! Navzočnost, ki se tukaj daje, je živa navzočnost Gospoda samega v svojih učencih; je osebnostna povezanost med Kristusom in učenci, življenje drugega v drugem, Kristusa in kristjanov. Kristjani se ravno zaradi tega imenujejo kristjani, ker so ljudje, ki žive v Kristusu in v katerih živi Kristus. Za to navzočnost, živo in osebnostno dojeto, gre v »zakramentu sv. evharistije«, ki celotno človekovo bitje odpira za življenje, kateremu je ta kruh namenjen.

Na »rojstni dan keliha« naj bi nas vsako leto z novo, globljo močjo prevzela zavest o pomenu sv. Evharistije za Cerkev in za ves svet. Sv. Evharistija je studenec in središče krščanskega življenja. Sv. Evharistija vsebuje »ves duhovni zaklad Cerkve, Kristusa samega, naše velikonočno jagnje in živi kruh, ki s svojim mesom, po Svetem Duhu oživljenim in oživljajočim, daje ljudem življenje; tako jih vabi in navaja, naj obenem z njim darujejo sami sebe, svoja dela in vse stvarstvo« (D 5, 2). Po sv. Evharistiji se na najbolj oprijemljiv način spolnjuje Jezusova obljuba: »Glejte, jaz sem z vami vse dni do konca sveta« (Mt 28, 20Mt 28, 20
Slovenian: Ekumenski prevod (1974) - EKU

20 in učite jih spolnjevati vse, karkoli sem vam zapovedal; in glejte, jaz sem z vami vse dni do konca sveta.« Ekumenska izdaja, © 1974

WP-Bible plugin
). V stari liturgiji sv. Marka, ki jo uporabljajo v Egiptu, vzklikajo verniki pred sv. obhajilom: »Verujem, verujem, verujem in priznavam do zadnjega diha, da je to samo oživljajoče meso Tvojega edinorojenega Sina… Verujem, da je res prav to!« Iz te vere so kristjani živeli in živijo že dva tisoč let; ne le iz vere v Kristusovo evharistično navzočnost, marveč iz Kristusa samega, ki je pod evharističnima podobama kruha in vina pričujoč »tako resnično, kakor obstojimo mi sami« (kardinal Newman). Sv. Evharistija bo za vedno ostala srce Cerkve in v nekem globokem smislu tudi srce sveta skozi vso človeško zgodovino. To so pred nedavnim poudarili npr. tudi belgijski škofje v svojem pastirskem pismu o Kristusu: »… Jezus ne živi samo v našem ganjenem in občudujočem spominjanju. V svoji poveličani človeški naravi je za nas postal naša pravičnost, naše posvečenje, naše odrešenje (1 Kor 1, 301 Kor 1, 30
Slovenian: Ekumenski prevod (1974) - EKU

30 Od njega pa ste vi v Kristusu Jezusu, ki nam je postal modrost od Boga in pravičnost in posvečenje in odrešenje, Ekumenska izdaja, © 1974

WP-Bible plugin
)… In Evharistija je tista, ki zagotavlja našo enoto s poveličanim Kristusom in ohranja v verniku pričakovanje Gospoda, dokler ne pride (1 Kor 11, 261 Kor 11, 26
Slovenian: Ekumenski prevod (1974) - EKU

26 Zakaj kolikorkrat jeste ta kruh in pijete kelih, oznanjate Gospodovo smrt, dokler ne pride. Ekumenska izdaja, © 1974

WP-Bible plugin
). To je temelj in smisel vse liturgije. Naša vera v evharistijo se torej ni spremenila. Vsakokrat, ko obhajamo kalvarijsko daritev na oltarju, se izvršuje delo našega odrešenja (2 Vat. C 3).

Evharistija je realna in stalna navzočnost Gospodovega telesa in Gospodove krvi, spomin njegove smrti in njegovega vstajenja, hrana večnega življenja in poroštvo naše prihodnje slave.«

Evharistija je obnavljanje Jezusove zadnje večerje, ravno s tem pa tudi obhajanje velikonočne skrivnosti, ponavzočevanje Gospodove smrti in vstajenja. Po obhajanju Evharistije posega enkratno Kristusovo odrešenjsko dejanje v življenje ljudi vsakokratne zgodovinske ure. S tem nam je dana resnična možnost, da se na življenjski način srečamo z velikonočnim odrešenjskim dejanjem. Kristusova velikonočna skrivnost postane z obhajanjem Evharistije kos naše lastne življenjske zgodovine; še posebej postane nekaj našega z uživanjem Gospodovega na križu darovanega telesa in krvi. Tako smo pritegnjeni v ogromno moč tistega Kristusovega prehoda skozi smrt v poveličanje pri Očetu, s katerim se je začelo preoblikovanje vsega stvarstva v Svetem Duhu. Kristusova smrt in vstajenje postaneta v Evharistiji naša smrt in naše vstajenje, naša daritev in naše zedinjenje z Očetom.

»Brez Gospodove večerje bi bilo krščanstvo zgolj nauk o Kristusovem odrešenju; priključitev na Kristusa bi ostala omejena na duhovno dojemanje v veri« (J. Betz). Krščanstvo pa niti od daleč ni le verski in moralni pouk, svojevrsten »svetovni nazor« – čeprav je tudi to – marveč je predvsem neprestano odrešenjsko dogajanje. Evharistija je čudovito sredstvo za neprenehno prodiranje Kristusove velikonočne skrivnosti v človeštvo in v vse stvarstvo.

Na veliki četrtek naj bi nas z novo močjo prepojil občutek hvaležnosti za ta najdragocenejši dar božje ljubezni. Cerkev v ta namen tudi želi, naj bi verniki še po končani daritvi, ko se prenese Najsvetejše na stranski oltar k »božjemu grobu«, ostali tam in skupno javno častili Gospoda pod evharističnimi podobami. Obenem naj bi se tedaj živo spominjali prebridkih ur, ki jih je naš Gospod po končani zadnji večerji prestajal v smrtnem boju na Oljski gori, preden je bil po Judeževem izdajstvu prijet in odveden v sramotno smrt, ki je uničila našo smrt in nam odprla pot v poveličano življenje pri Očetu.
Vir = Leto svetnikov