Viljem Teoderiški – teolog

Viljem Teoderiški - teologPapež Benedikt XVI. je v sredo, 2. decembra, na splošni avdienci v sklopu katehez o velikih cerkvenih učiteljih in teologih predstavil Viljema Teodoriškega. V eni izmed prejšnjih katehez je papež predstavil »milega doktorja« Bernarda iz Clairvauxa. Njegov življenjepisec, prijatelj in občudovalec je bil prav Viljem Teoderiški.

Viljem se je rodil v Liegeu med letoma 1075 in 1080 v plemeniti družini. Ker je bil obdarjen z živahnim umom in prirojeno ljubeznijo do študija, je obiskoval znamenite šole tistega časa. Na skrivnostni in neubranljivi božji klic v posvečeno življenje je Viljem odgovoril tako, da je vstopil v benediktinski samostan sv. Nikazija (Saint-Nicaise) v Reimsu leta 1113, nekaj let pozneje pa je postal opat samostana sv. Teoderika (Saint-Thierry) v škofiji Reims. V tistem času je bila zelo razširjena zahteva po očiščenju in obnovi meniškega življenja. Viljem je deloval v tem duhu znotraj svojega samostana in na splošno v benediktinskem redu. Kljub temu pa se je srečeval z nemalo odpora zaradi svojih poskusov reforme in tako je kljub nasprotnemu nasvetu prijatelja Bernarda leta 1135 zapustil benediktinsko opatijo, odložil črni habit in si nadel belega, ko se je pridružil cistercijanom v Signyju. Od tega trenutka dalje pa do smrti, ki ga je doletela leta 1148, se je posvečal molitveni kontemplaciji božjih skrivnosti, kar si je vselej najbolj želel, in pisanju del duhovne književnosti, ki so postala zelo pomembna v zgodovini meniške teologije.

Eden njegovih prvih spisov nosi naslov De natura et dignitate amorisO naravi in dostojanstvu ljubezni. V njem je izražena ena temeljnih Viljemovih misli, ki ima veljavo tudi za nas. Prvenstvena energija, ki giblje človekovega duha, je ljubezen. Človeška narava v svojem najglobljem bistvu obstaja v ljubezni. Konec koncev je vsakemu človeškemu bitju zaupana ena sama naloga: naučiti se imeti rad, ljubiti iskreno, pristno, zastonj. Toda samo v božji šoli je mogoče opraviti to nalogo in tako človek lahko dospe do cilja, za katerega je bil ustvarjen. Viljem piše takole: »Veščina vseh veščin je veščina ljubezni /…/ Ljubezen je zbudil Stvarnik narave. Ljubezen je sila duše, ki le-to vodi z nekakšnim naravnim teženjem na kraj in cilj, ki ji je lasten« (De natura et dignitate amoris 1, PL 184,379). Naučiti se ljubiti zahteva dolgo in predano pot, ki jo Viljem razdeli na štiri odseke, ki ustrezajo dobam človekovega življenja: otroštvu, mladosti, zrelosti in starosti. Na tej poti se mora človek podvreči učinkoviti askezi, močnemu samonadzoru, da izključi vsako neurejeno čustvo, vsako popuščanje sebičnosti in poenoti svoje življenje v Bogu, ki je izvir, cilj in moč ljubezni, dokler ne dospe do vrhunca duhovnega življenja, ki ga Viljem opredeli kot »modrost«. Ob sklepu tega asketskega popotovanja človek okusi veliko vedrino in milino. Vse človekove sposobnosti – razum, volja, čustva – se odpočijejo v Bogu, ki ga spozna in ljubi v Kristusu.

Tudi v drugih delih piše Viljem o tej koreniti poklicanosti k ljubezni do Boga, ki predstavlja skrivnost uspešnega in srečnega življenja in ki ga opisuje kot nenehno in rastoče hrepenenje, ki ga človekovemu srcu navdihuje sam Bog. V nekem premišljevanju pravi, da je predmet te ljubezni Ljubezen, to je Bog sam. »On se vliva v srce tistega, ki ljubi in ga usposablja, da ljubezen tudi sprejema. Daruje se do zadostnosti in tako, da nikoli ne ugasne hrepenenje po tej zadostnosti. Ta vzgon ljubezni je dovršitev človeka« (De contemplando Deo 6, passim, SC 61 bis, str. 79–83). Preseneča nas dejstvo, da Viljem, ko govori o ljubezni do Boga, pripisuje precejšen pomen čustveni razsežnosti. Pravzaprav pa, dragi prijatelji, je naše srce meseno; in ko ljubimo Boga, ki je Ljubezen sama, kako naj ne bi izrazili tega odnosa z Gospodom tudi s svojimi povsem človeškimi občutji, kot so nežnost, občutljivost, milina? Ko je Gospod sam postal človek, nas je hotel ljubiti z mesenim srcem!

Po Viljemu ima ljubezen še eno pomembno lastnost: razsvetljuje um in omogoča bolje in globlje spoznati Boga in v Bogu ljudi in dogodke. Spoznanje, ki izhaja iz čutov in uma, sicer zmanjša, vendar ne izniči razdalje med subjektom in objektom, med jazom in ti-jem. Ljubezen pa proizvede privlačnost in občestvo, tako da pride celo do preobrazbe in podobnosti med subjektom, ki ljubi, in ljubljenim objektom. Ta vzajemnost čutenja in naklonjenosti torej omogoča dosti globlje spoznanje od tistega, ki ga izvaja zgolj razum. Tako razložimo slaven Viljemov izrek: »Amor ipse intellectus est – že sama v sebi je ljubezen počelo spoznavanja.« Dragi prijatelji, sprašujemo se: kaj ni prav tako tudi v našem življenju? Mar ni res, da resnično spoznavamo samo tistega in tisto, kar ljubimo? Brez neke naklonjenosti se ne spozna nikogar in ničesar! In to velja zlasti za spoznavanje Boga in njegovih skrivnosti, ki presegajo sposobnosti našega uma za razumevanje. Boga spoznamo, če ga ljubimo!

V Epistola aurea (Zlatem pismu) Viljem predloži pot v treh odsekih. Pravi, da je treba priti od »čutenjskega« človeka do »razumskega« in nazadnje dospeti do »duhovnega«. Kaj hoče naš avtor povedati s temi tremi izrazi? Sprva človek sprejema pogled na življenje, ki ga navdihuje vera, z dejanjem pokorščine in zaupanja. Potem v postopku ponotranjenja, ko razum in volja igrata veliko vlogo, sprejme vero v Kristusa z globokim prepričanjem in izkusi skladnost ujemanja med tem, kar veruje in upa, in najskrivnostnejšimi hrepenenji svoje duše, razumom in čustvi. Tako dospemo do popolnosti duhovnega življenja, ko je resničnost vere vir notranjega veselja in resničnega občestva in poplačana z Bogom. Človek tedaj živi samo v ljubezni in za ljubezen.

Dragi bratje in sestre, ta avtor, ki ga lahko označimo kot »pevca ljubezni«, nas uči, kako naj v svojem življenju opravimo temeljno odločitev, ki daje smisel in veljavo vsem drugim odločitvam: ljubiti Boga in z njegovo ljubeznijo ljubiti bližnjega; samo tako bomo lahko srečali pravo veselje, predokus večne blaženosti. Stopimo torej v šolo svetnikov, da se bomo naučili ljubiti pristno in popolno, da bomo stopili na to pot svojega bitja. Z mlado svetnico, cerkveno učiteljico, Terezijo Deteta Jezusa, tudi mi recimo Gospodu, da hočemo živeti od ljubezni. In zaključujem prav z molitvijo te svetnice: »Ljubim te in ti to veš, božanski Jezus! Duh ljubezni me vžiga s svojim plamenom. Ko ljubim tebe, pritegujem Očeta, ki ga moje šibko srce vedno zadržuje. Nimaš kam uiti, o Trojica! Ti si ujetnica moje ljubezni. Živeti tu doli od ljubezni je brezmejno darovanje, ne da bi iskali plačilo /…/. Kdor ljubi, ne računa. Jaz sem dala vse božjemu Srcu, ki prekipeva od nežnosti! In zložno tečem. Ničesar več nimam, moje edino bogastvo je, da živim od ljubezni.«

Prevedel br. Miran Špelič
Vir

Blaženi Viljem Teoderiški spada med najpomembnejše zastopnike meniške teologije, teologije duha in srca. Ko je spoznal sv. Bernarda, je to srečanje za vse življenje zaznamovalo njegovo nadaljnjo duhovno pot. Leta 1135 je iz benediktinskega reda prestopil v cistercijanski red, v opatijo Signy, nedaleč od kartuzije Mont-Dieu (Božja Gora) pri Reimsu. Ko je leta 1143 ali 1144 nekaj mesecev prebil v tej kartuziji, je dobil navdih, da bratom kartuzijanom v zahvalo napiše posebno pismo, ki je v zgodovini dobilo naziv ‘Zlato pismo’. Ta naziv zasluži zato, ker je v dolgih stoletjih mnogim pomagalo, da so po različnih stopnjah duhovnega življenja prišli do združenja z Bogom.
Vir