V nedeljo 17. junija 2012 je bila v Italiji za blaženo razglašena Cecilia Eusepi. Cecilia je bila rojena leta 1910, umrla pa je pri komaj osemnajstih letih. Kardinal Angelo Amato, prefekt Kongregacije za zadeve svetnikov, je v pogovoru za Radio Vatikan dejal, da je kljub svoji mladosti »pokazala junaško zrelost, ko se je v svojem kratkem življenju z globoko vero spopadala z mnogimi ovirami«. Ob tem je spomnil na podobno zgodbo prav tako osemnajstletne Chiare Luce Badano, ki je bila beatificirana 25. septembra 2010.
Cecilia Eusepi se je rodila v kraju Monte Romano. Kmalu po rojstvu je izgubila očeta in z mamo sta se preselili na kmetijo k sorodnikom v Nepi, kraj blizu Rima, kjer bo tudi potekala beatifikacija. Nekaj časa je hodila v šolo k sestram, a se je morala pri dvanajstih letih zaradi bolezni vrniti na kmetijo. Kasneje je še nekaj časa preživela v samostanski šoli, dokler se njeno zdravje ni tako zelo poslabšalo, da je morala oditi v bolnico.
Preizkušnje je sprejemala »z izjemno močjo in vedrino, ne da bi izgubila pogum«. Vpisala se je v tretji red Marijinih služabnikov in v Katoliško akcijo. Želela si je postati redovnica in pri trinajstih letih je vstopila v samostan. A tudi od tam jo je pregnala bolezen. Po treh letih se je morala vrniti v Nepi. Kljub veliki bolečini, ker ni mogla slediti svoji želji po posvečenem življenju, ni obupala. Povsem se je predala molitvi in z izjemno ljubeznijo je svoje fizično trpljenje darovala Gospodu. Umrla je 1. oktobra 1928. »Cecilia je bila zvesta Jezusovim besedam, ki pravijo: ‘Če hoče kdo iti za menoj, naj se odpove sebi in vzame svoj križ ter hodi za menoj.’ (Mt 16,24) Vse do smrti je bila zvesta tudi obljubi, ki jo je dala na dan svojega prvega obhajila: ‘Jezus, tvoja bom, vedno bom tvoja – to ti obljubim.’«
Kardinal Amato je nadaljeval, da je sporočilo nove blažene za mlade današnjega časa dvojno: sporočilo moči in sporočilo upanja. »Tudi mladi so sposobni pogumno prehoditi križev pot življenja v družbi Jezusa, da bi z njim vstali v sijaju svetosti. Poleg tega blažena Cecilia Eusepi svoje vrstnike vabi k upanju v Gospoda, k povzdigovanju pogleda v nebo in k odpiranju razuma ter srca za obzorje večnega življenja in raj. Leta življenja se ne ocenjujejo s številkami, temveč z intenzivnostjo ljubezni.«
Vir
»Včasih se začudena sprašujem, kaj neki bi lahko Jezus našel v meni tako privlačnega, da bi ga to pritegnilo k mojemu niču in bi me napolnil z najbolj ljubečo skrbjo. Moja skrajna šibkost, to je edini odgovor.«
»Nekega dne sem po naključju prebrala zgodbo o Tereziji Deteta Jezusa. Prebrala sem jo v enem dihu in bila ganjena do solz. V resnici nisem razumela veliko, nekaj pa mi je bilo takoj jasno: svetost ni samo v pogostem mrtvičenju, v velikih in izrednih delih in dejanjih – ta način svetosti ni za vsakogar. In v srcu sem začutila, da je to pot, ki jo moram prehoditi … Jezusu se bom pridružila po majhni, kratki, zelo kratki poti, ki mi jo je pokazala mala Terezija Deteta Jezusa.«
Ime: Latinsko ime Caecilia je ženska oblika starorimskega rodbinskega imena Caecilius in izhaja iz latinskega pridevnika caecus, »slep«.
Vzdevek: »Napol neumni klovn, ki nikomur ne koristi«, »mali klovn«.
Rojena: 17. februarja 1910.
Kraj rojstva: Mestece Monte Romano jugozahodno od Viterba v Italiji.
Umrla: 1. oktobra 1928.
Kraj smrti: Mesto Nepi, prav tako blizu Viterba.
Družina: Rodila se je v preprosti, revni kmečki družini očetu Antonu in materi Pavlini, roj. Mannucci. Komaj dva meseca po njenem rojstvu je oče umrl, tako da se je vsa družina leta 1915 preselila na majhno kmetijo »La Massa« tik ob Nepiju k materinemu bratu Filipu, ki ji je postal drugi oče. Bila je živahen in občutljiv otrok, a zelo dobra in ubogljiva.
Mladost: S šestimi leti je začela obiskovati samostansko šolo cistercijank v Nepiju. Po končani osnovni šoli je že jasno začutila svoj klic in komaj dvanajstletna zaprosila za vstop v tretji red Marijinih služabnic. Leto kasneje je kljub nasprotovanju domačih dobila spregled in 19. novembra 1923 vstopila v samostan v Pistoji ter si izbrala ime Marija Angela. Postala je tudi članica Katoliške akcije.
Tretji red: Servitski red izvira iz Firenc. Tam se je leta 1233 združilo sedem meščanov in začelo skupno življenje. Sredi sveta so živeli spokorno in v uboštvu, poudarjali so ljubezen do Boga, medsebojno ljubezen in ljubezen do bližnjega, krepitev duha z zatajevanjem, s premišljevanjem in molitvijo. Poimenovali so se Marijini služabniki – serviti. Središče njihovega življenja je bila maša, molitev, duhovno branje in dela usmiljenja za revne.
Bolezen: V samostanu je preživela samo tri leta in ta čas skrbela za otroke v nekem zavetišču. Leta 1926 pa je morala zaradi hude tuberkuloze samostan zapustiti in se vrniti k svoji družini. Bolezen je kljub temu prenašala z neomajno vero in povezanostjo s Kristusovim žrtvovanjem.
Pričevanje: Zadnji dve leti so k njej prihajali po nasvete številni člani Katoliške akcije, duhovniki, v raznih zadevah in pripravah na poklic pa je svetovala tudi bogoslovcem.
Dnevnik: Po nasvetu svojega spovednika in duhovnega voditelja Gabriela Roschinija je napisala dnevnik o svojem življenju, ki ga je poimenovala Zgodba o klovnu.
»Mala pot«: »ponižnost, zapuščenost, ljubezen«.
Zavetnica: Tretjega reda služabnikov Device Marije (servitov).
Beatifikacija: Papež Benedikt XVI. jo je 17. junija 2012 razglasil za blaženo.
Goduje: 1. oktobra.
Vir