»Zaupajte v Boga in čudeži se bodo dogajali! Vtisni si v srce, da je le Bog tvoje edino bogastvo in tvoje edino pribežališče.«
»Božansko Jezusovo srce je bilo luč njenega življenja. Ubogi, zatirani, nesrečni so bili njena najbolj nežna skrb. Živela je v čistosti, preprostosti in dobrodelnosti.« (napis na njenem grobu)
Ime: Krščena je bila kot Clelia Kleopatra Marija. Clelia je ženska oblika rimskega imena Cloelius brez posebnega pomena. Po legendi je bila Cloelia deklica, ki so jo Rimljani ponudili kot talko etruščanskim napadalcem, a jim je uspela pobegniti, tako da je preplavala Tibero.
Rojena: 10. marca 1861.
Kraj rojstva: Mesto Forli na severu Italije.
Umrla: 21. novembra 1930.
Kraj smrti: Mesto Rim.
Družina: Bila je edinka, saj ji je mati Marija Terezija, roj. Brandinelli, umrla, ko je imela komaj tri leta. Oče Joahim (Gioacchino), uspešen in bogat industrialec, se je nato poročil z Marijo Ivano Boeri.
Mladost: Po materini smrti sta zanjo skrbeli babica in mačeha, ki sta ji uspeli privzgojiti verske vrednote in ljubezen do Boga, kar pa njenemu očetu ni bilo všeč, saj se je zaradi bogastva in statusa odpovedal veri in postal prostozidar. Hčeri je omogočil najboljšo mogočo izobrazbo: učila se je francoščine in angleščine, imela zasebne ure klavirja in vezenja z zlatom. Snubcev ji ni manjkalo, oče pa je želel, da bi prevzela njegov posel.
Redovništvo: Že kot otrok je v sebi čutila željo, da bi ljubila Jezusa z vsem srcem in z vso dušo v redovnem poklicu. Zato je tudi prostovoljno delala pokoro (v čevlju je nosila kamenček, da bi Bogu ponudila svoje trpljenje) in molila za očetovo spreobrnjenje.
Skupnost: Kljub očetovemu nasprotovanju se je leta 1892 najprej pridružila Marijinim hčeram Božje previdnosti, nato pa 30. maja 1894 ustanovila kongregacijo apostolk Presvetega Srca Jezusovega. Z denarno pomočjo njenega očeta, ki se je na smrtni postelji spreobrnil, so kmalu odprle šolo, vrtec, sirotišnico in dom za ostarele, saj je bilo to njihovo osnovno poslanstvo: skrb za revne, neizobražene, bolne in zapuščena dekleta in žene.
Moto: »Kristusova ljubezen nas žene.«
Preizkušnje: Že leta 1900 je v skupnosti prišlo do notranjih sporov in nastali sta dve skupini: ena, ki je želela ostati zvesta karizmi ustanoviteljice, ter druga, ki je sledila karizmi skalabrincev, s katerimi so sodelovale. Obenem pa je Clelia postala žrtev obrekovanja in zavisti zaradi bankrota, ker ni želela javno obdolžiti krivca. V Rimu so jo leta 1911 celo izključili iz vodstva skupnosti in šele zadnji dve leti pred smrtjo se je smela zopet vrniti v materno hišo.
Danes: Okoli 1200 sester danes deluje v številnih državah: Italiji, Švici, Braziliji, Argentini, Čilu, Urugvaju, ZDA, Mozambiku, Albaniji, na Tajvanu in Filipinih.
Zavetnica: Svoje kongregacije.
Beatifikacija: 3. novembra 2018 jo je papež Frančišek razglasil za blaženo.
Goduje: 21. novembra.
Splet: www.madreclelia.org
Vir
Bila je redovnica, ki je vedno gledala samo Boga. Njeno geslo je bilo »le Bog«. Pred vsem in nad vsem. Vredno ga je bilo izbrati kot edini življenjski ideal ter zaupati le Vanj, posebej v luči izkušnje mnogih nasprotovanj, ki jih je doživela. Tudi svojim sosestram je priporočala: »Vtisni si v srce, da je le Bog tvoje edino bogastvo in tvoje edino pribežališče.«
Njeno življenje je postalo molitev
Življenje blažene Clelie je bilo zaznamovano z intenzivno in stanovitno kontemplativno molitvijo. Pričevanja so soglasna v trditvah, da je neprenehoma molila ter imela svoj pogled usmerjen v Boga in v njegovo Besedo. Vsako svoje dejanje je prepletala z molitvijo, tako da je njeno življenje postalo molitev. Zaradi tako globoke notranje povezanosti z Bogom je včasih tudi izpuščala obroke.
Na sovraštvo in prezir odgovarjala z dejavno ljubeznijo
S pogledom, uprtim v rano Jezusovega Srca, je tudi ona na sovraštvo in prezir odgovarjala z dejavno ljubeznijo. Ob vznožje tabernaklja je polagala vsakršno nasprotovanje. Pred Jezusovim Srcem je prepoznavala, da je njegova volja sprava z vsemi ter našla moč, da je odpustila tistim, ki so jo preganjali.
Podaritev Jezusovemu Srcu, biti znamenje Božje ljubezni
Preko svoje popolne podaritve življenja je bila ustanoviteljica apostolk Presvetega Srca Jezusovega in je utelešala karizmo inštituta. Gre za karizmo, ki je aktualna in privlačna: podariti se popolnoma in z veseljem Jezusovemu Srcu, da bi bili živo in verodostojno znamenje ljubezni Boga do človeštva.
Svetniki in blaženi so živa in živeta sporočila Boga
Dragi bratje in sestre, svetniki in blaženi so za nas živa in živeta sporočila Boga. Zato nam jih Cerkev daje kot zglede, katere naj častimo in posnemamo.
Preberi tudi
Vrhovna predstojnica apostolk Presvetega Srca Jezusovega o ustanoviteljici, novi blaženi
04/11/2018
Vrhovna predstojnica apostolk Presvetega Srca Jezusovega o ustanoviteljici, novi blaženi
Odprimo se torej za sporočilo, ki nam ga blažena Clelia Merloni prinaša na tako jasen način preko svojega življenja in delovanja. Moralno trpljenje jo je utrdilo, da je postala močna in pogumna žena, ki je znala pričevati o Jezusovi ljubezni v vseh okoliščinah. Združiti se z Jezusovim prebodenim Srcem in želeti živeti Kristusovo trpljenje pomeni zavedati se, da je objem križa temeljni pogoj za to, da bi okrog nas izviralo življenje ter ne bi dopustili, da bi nad njim prevladala smrt, da bi prevladalo sovraštvo nad ljubeznijo, razdeljenost nad občestvom.
Pozornost do najšibkejših in revnih, verska vzgoja mladih
Blažena se namreč ni nikoli uklonila pred žalitvami in obrekovanji vseh vrst. Nanje je odgovarjala tako, da je povsod širila ljubezen, posebej do najšibkejših in najrevnejših. Prizadevala si je za pomoč in versko vzgojo mladih generacij. S prijateljicami je pričela z novo obliko redovnega življenja, posvečenega Srcu Jezusovemu, katerega poglavitni značilnosti karizme sta molitev in trpljenje.
»Kristusova ljubezen nas žene«
Drage apostolke Presvetega Srca Jezusovega, danes se veselimo z vami, da je mati Clelia prišteta med blažene. Prosimo vas, da ohranjate živo njeno karizmo in predvsem njeno duhovnost darovanja, katerega središče je ljubezen, ki vse prenaša in odpušča. Poslanstvo, za katero je bila ustanovljena vaša redovna družina, je vedno aktualno. Geslo vaše skupnosti – »Kristusova ljubezen nas žene« – vas zavezuje, da naredite te besede sv. Pavla za svoje, in sicer tako, da izžarevate ljubezen brez prestanka in brez meja.
Prosimo Gospoda, da bi mogla pot svetosti, ki nam jo je z življenjem, oprtim na ljubezen do križa, pokazala mati Clelia Merloni, postajati vsak dan svetla in zanesljiva smer naše poti ljubezni do Boga in do bratov. Ponovimo skupaj: blažena Clelia Merloni, prosi za nas!
Vir
Nova blažena je imela posebno skrb za revne in neizobražene žene, saj je vedela, da so predstavljale najbolj krhek, ranljiv in izkoriščan del takratne družbe. To je bil razlog za to, da so bile prve dobrodelne ustanove namenjene skrbi za sirote, revna dekleta, ostarele, bolne in zapuščene žene.
Največja želja: posvečeno življenje
Clelia Cleopatra Maria Merloni se je rodila 10. marca 1861 v kraju Forlì na severu Italije, kjer je bila še isti dan tudi krščena. Starša Gioacchino Merloni in Maria Teresa Brandinelli sta bila preprosta človeka, živela pa sta v središču mesta. Oče je bil zaposlen kot delavec pri gradnji železnice Ancona-Bologna, s katero je pričel papež Pij IX. leta 1860. Julija 1864 je Clelina mama umrla, zato je odraščala pri stari mami, saj se je oče preselil v Sanremo, da bi našel boljšo službo. Ko se je tja preselila tudi Clelia, si je na vse načine prizadevala, da bi uresničila svojo največjo željo – da bi sledila Kristusu na poti posvečenega življenja.
Imela je vse za izgubo zaradi Kristusove ljubezni
Ker je bila edinka, je oče zanjo želel izbrano intelektualno izobrazbo. Učila se je francoščino in angleščino ter imela zasebne ure klavirja in vezenja z zlatom. Oče ji je pogosto prinašal dragocena oblačila in ji podarjal potovanja, okoli nje pa ni manjkalo snubcev, ki so se želeli poročiti z njo. Vendar pa je imela ona vse to za izgubo zaradi Kristusove ljubezni.
Začetki kongregacije in težave
Vsemu se je odpovedala zato, da bi ljubila Jezusa z vsem srcem in z vso dušo. Kljub očetovemu nasprotovanju je uspela uresničiti svojo željo, čeprav ne brez težav. V popolnem zaupanju v Božjo previdnost se je odpravila v Viareggio, da bi začela z ustanovo, posvečeno Srcu Jezusovemu. 30. maja 1894 so frančiškani Clelio in dve prijateljici predstavili kot apostolke Presvetega Srca Jezusovega. Kmalu so odprli šolo, vrtec, sirotišnico in dom za ostarele, in sicer s pomočjo velikodušne denarne pomoči njenega očeta. Njegovo spreobrnjenje na smrtni postelji – bil je namreč ateist in prostozidar – je bilo sad molitve in žrtev hčerke. Clelia je podedovala veliko imetje, vendar je bilo zaupano v roke nekega duhovnika, ki je denar zapravil in pobegnil. Posledično so propadle tudi mnoge dobrodelne ustanove v Viareggiu. Škof Piacenze, Giovanni Battista Scalabrini, ustanovitelj ene izmed misijonarskih kongregacij, je sprejel skupino sester v svoji škofiji in jim pomagal.
Notranji spori, zavist
Leta 1900 jih je poslal v misijone med italijanske migrante v Brazilijo in v ZDA, vendar pa je med sodelovanjem s skalabrinci prišlo do notranjih sporov. Tako sta znotraj kongregacije nastali dve skupini: tista, ki je želela ostati zvesta karizmi ustanoviteljice in tista, ki je sledila skalabrinski karizmi. Poleg tega je Clelia postala žrtev obrekovanja in zavisti zaradi bankrota in sodnih procesov. Ker ni želela javno obdolžiti duhovnika, ki je ukradel denar, je nase vzela krivdo za vso situacijo.
Izključena iz vodstva skupnosti
Obrekovanje je doseglo tudi Rim, tako da je bila izključena iz vodstva skupnosti, katere ime je bilo spremenjeno. Prav tako so bile objavljene nove konstitucije. Med letoma 1916 in 1928 se ni smela približati kongregaciji, ki jo je ustanovila. Tudi po tem, ko ji je bilo dovoljeno, da je ponovno vstopila v generalno hišo v Rimu, je zadnji dve leti življenja živela v sobi, daleč stran od skupnosti. Umrla je 21. novembra 1930.
Dostojanstvo žene, oblikovanje močnih in nežnih osebnosti
Kljub prisilnem odmiku je vse življenje ljubila svojo skupnost, odsev njene ljubezni do Srca Jezusovega. Pri svojem delovanju je izkazovala to posebno ljubezen. S svojim življenjem je v tedanji družbi želela pokazati na dostojanstvo žene. Zato je sosestre vabila, naj se dobro formirajo, da bi mogle nato tudi same formirati svobodne in samostojne žene, ki bi bile sposobne ustvariti dobro družino in najti delovno mesto v družbi. Izobraževanje je videla kot delo usmiljenja. Sestram, ki so bile učiteljice, je naročala, naj bodo do vseh blage in odločne, da bi oblikovale močne ter hkrati nežne osebnosti.