Za Gizelo, pobožno bavarsko princeso, pravijo, da je sicer želela vstopiti v samostan, a so jo starši že kot desetletno dekle (po tedanji navadi) poročili s kraljem Štefanom I. Madžarskim. Na praznik Marijinega vnebovzetja leta 1000 je bila kronana kot prva krščanska ogrska kraljica. Po vsej verjetnosti je prav ona dokončno spreobrnila h krščanstvu tudi svojega moža in imela tudi kasneje velik delež pri spreobračanju Ogrov. Kot kraljica se je namreč z vso vnemo lotila širjenja krščanstva med ljudstvom, ki dotlej svojim krščanskim sosedom ni prav nič prizanašalo s svojimi osvajalnimi pohodi. Gizela je začela graditi cerkve in samostane, v deželo je poklicala vrhunske umetnike in začela uvajati zahodno kulturo. Imela je velik vpliv, saj je njenemu zgledu sledil tudi kralj Štefan, tako da se je Ogrska počasi odtrgala od vpliva Vzhoda in Bizanca in se začela naslanjati na Rim in krščanstvo. Kljub temu, da je žela uspehe in jo je ljudstvo spoštovalo, pa ni imela lahkega življenja: umirali so ji otroci, za njimi pa je kmalu umrl še mož, ki ga je Cerkev, skupaj s sinom Emerikom, razglasila za svetnika. Gizela je po moževi smrti kljub prisegi deželnih velikašev postala žrtev vedno hujših napadov poganske narodne stranke. Njeni pripadniki so ji vzeli posestva, ji onemogočali stike z zunanjim svetom, grdo ravnali z njo in jo na koncu celo zaprli v ječo. Iz ječe, v kateri je preživela kar nekaj let, jo je rešil Henrik III. in jo odpeljal v Passau, kjer je v Niedernburgu kot redovnica vstopila v benediktinski samostan. Zaradi njenih bogatih življenjskih izkušenj ter spokornega in pobožnega življenja so jo sestre izvolile za opatinjo. Samostan je vodila vse do smrti. Pokopali so jo v samostanski cerkvi, kamor so na njen grob kmalu začeli romati ljudje iz bližnjih in daljnih krajev in jo častili kot svetnico. Na začetku 20. stoletja so njen grob natanko preiskali in znanstveno potrdili pristnost njenih posmrtnih ostankov.
Ime: Natančne razlage njenega imena nimamo. Obstajata dve: ena ga razlaga s staronordijsko besedo gisli »puščica, strelica, palica«, druga pa s starovisokonemško besedo gisal »otrok, dekle plemenitega rodu«.
Rodila se je ok. l. 985 na gradu Abbach pri Regensburgu, umrla pa 7. maja okoli l. 1060 v Passauu v Nemčiji.
Družina: Bila je hči bavarskega vojvode Henrika II. in Gisele Burgundske, najmlajša sestra sv. Henrika II. Njen brat je bil še Bruno, sestra pa Brigida. Bila je pravnukinja nemškega cesarja Henrika I. in sv. Matilde. Poročila se je z ogrskim kraljem sv. Štefanom I. in imela z njim več otrok, znan je sv. Emerik.
Zavetnica: Posebnega patronata nima, je pa gotovo med posebnimi zavetniki Madžarske.
Upodobitve: Večinoma jo upodabljajo v kraljevski obleki; včasih deli miloščino, pogosto ima pri sebi model cerkve in rožni venec.
Beatifikacija: Uradno ni bilo njeno češčenje nikoli razglašeno, vsi benediktinski martirologi pa jo označujejo kot blaženo, saj so jo ljudje že ob njeni smrti začeli častiti kot svetnico in romati na njen grob.
Goduje: 7. maja.
Vir
Atributi: kraljica z modelom cerkve in rožnim vencem.
Imena: Gizela, Gisela, Gizi, Seli, Zela.
Rodila se je okoli leta 985 blizu Regensburga kot hči bavarskega vojvoda Henrika II. Po očetovi strani je bila pravnukinja nemškega cesarja Henrika I. in njegove žene sv. Matilde. Častijo jo zlasti na Bavarskem in na Madžarskem. Imela je velik delež pri spreobračanju Ogrov. Poročila se je namreč s prvim ogrskim kraljem Štefanom. Na praznik Marijinega vnebovzetja leta 1000 je bila kronana kot prva krščanska ogrska kraljica. Tega leta je kralju Štefanu sv. Vojteh podelil zakrament birme. H krščanstvu ga je torej dokončno spreobrnila njegova žena Gizela.
Kot kraljica se je na vso moč trudila za širjenje krščanstva med ljudstvom, ki je bilo skoraj sto let strah in trepet sosednjih krščanskih narodov. Pod njenim vplivom je tudi kralj Štefan sprejel za najpomembnejšo vladarsko nalogo, da bi se njegovo ljudstvo spreobrnilo h krščanski veri. Kot kraljica je podpirala graditev cerkva. Na njeno pobudo so postavili imenitno stolnico v Veszprimu. Njena poroka z ogrskim kraljem Štefanom je imela daljnosežne posledice: pridobila je Ogrsko za rimsko Cerkev in jo tako odtrgala od Vzhoda in Carigrada in deželo vključila v krščansko kulturo.
Doživela pa je tudi marsikatero bridkost. Izgubila je prvega sina in nato kmalu tudi eno izmed hčera. Dve hčeri sta se poročili v druge dežele in ju ni nikoli več videla. Naposled ji je smrt iztrgala tudi sina Emerika, ki naj bi po očetu zasedel prestol. Emerik je bil leta 1083 razglašen za svetnika. Mož ji je umrl 15. avgusta 1038. Tudi ta je bil hkrati s sinom Emerikom razglašen za svetnika. Po moževi smrti se ji je hudo godilo. Vzeli so ji posestvo in jo celo vrgli v ječo, kjer so z njo grdo ravnali. Iz večletne ječe jo je rešil nemški cesar Henrik III. Vrnila se je na Bavarsko in stopila v samostan benediktink blizu Passaua. Zaradi bogatih življenjskih izkušenj, spokornega in pobožnega življenja so jo sosestre izvolile za opatinjo. Samostan je vodila do smrti v letu 1060. Pokopali so jo v samostanski cerkvi, kjer je nagrobna plošča še ohranjena.
Goduje 7. maja.
Vir
V srednjeveški Evropi so se vezi med deželami spletale in utrjevale s porokami med člani vladarskih oziroma plemiških družin. Včasih so takšne poroke imele daljnosežne posledice za zgodovino naroda. Tako je bilo tudi v primeru svete žene Gizele, ki se je danes spominjamo. Bila je hčerka bavarskega vojvoda, poročila pa se je na madžarski ali ogrski kraljevski dvor. Gizela je imela velik delež pri pokristjanjenju Madžarov, bojevitega ljudstva, ki je v srednjo Evropo prodrlo iz Azije in je bilo dolgo časa strah in trepet sosedov. S svojim vzornim življenjem je do svetniške slave pripomogla tudi svojemu možu Štefanu (njegov spomin se obhaja 16. avgusta) in sinu Emeriku (goduje 5. novembra). Gizelina poroka z ogrskim kraljem Štefanom je imela daljnosežne posledice: pridobila je Ogrsko za rimsko Cerkev in jo tako odtrgala od Vzhoda in Bizanca ter deželo vključila v zahodno kulturo.
Izšla je iz družine, ki je rodila več svetnikov: njena prababica po očetovi strani je bila sv. Matilda, žena nemškega cesarja Henrika I.; Cerkev časti kot svetnika tudi njenega brata cesarja Henrika II. Gizela se je rodila okoli leta 985 kot hči bavarskega vojvoda Henrika II. in njegove žene Gizele Burgundske. Od staršev je prejela trdno krščansko vzgojo in želela je postati redovnica. Ko je bila še deklica, so prišli v Regensburg poslanci ogrskega kralja Geza s prošnjo, da bi se poročila z njegovim sinom Štefanom. Gizela je privolila in leta 1000 je bila kronana kot prva krščanska ogrska kraljica. Njen mož kralj Štefan I. je kraljevsko krono prejel od papeža Silvestra II. Istega leta, ko se je Štefan poročil, mu je škof sv. Vojteh podelil tudi zakrament svete birme. H krščanstvu ga je dokončno spreobrnila njegova žena Gizela, ki se je kot kraljica z vso vnemo lotila širjenja krščanstva med ljudstvom. Pod njenim vplivom je tudi kralj Štefan imel spreobrnjenje ljudstva, kateremu je vladal, za eno svojih najpomembnejših nalog. Ogrom so evangelij oznanjali nemški misijonarji. Kralj Štefan je dal zgraditi številne cerkve, pri tem ga je podpirala tudi kraljica Gizela. Na njeno pobudo so zgradili čudovito stolnico v Veszpremu.
Pobožna kraljica je doživela tudi veliko bridkega. Izgubila je prvega sina in kmalu nato tudi eno izmed hčera; dve hčerki sta se poročili v druge dežele in ju ni nikoli več videla. Smrt ji je iztrgala še sina Emerika, ki naj bi zasedel prestol za očetom Štefanom. Na praznik Marijinega vnebovzetja, 15. avgusta 1038, ko je bila Madžarska posvečena Materi božji, ji je umrl še mož Štefan: tako njega kot sina Emerika je Cerkev prištela med svetnike.
Po moževi smrti je bila kraljica vdova kljub prisegi deželnih velikašev, da njene pravice ostanejo nedotaknjene, žrtev čedalje hujših napadov s strani poganske narodne stranke. Vzeli so ji posestva, ji prepovedali stike s sorodniki zunaj ogrskih meja in jo naposled vrgli celo v ječo, iz katere jo je po več letih rešil Henrik III. leta 1042. Gizela se je vrnila domov na Bavarsko in zdaj je mogla uresničiti svoje mladostne želje: šla je v benediktinski samostan blizu mesta Passau. Že po treh letih so jo redovnice zaradi njenih bogatih življenjskih izkušenj, spokornega in pobožnega življenja izvolile za opatinjo. Samostan je vodila vse do svoje smrti 7. maja 1065. Letnica smrti ni povsem zanesljiva. Pokopali so jo v samostanski cerkvi, kjer počiva še danes. Kmalu po njeni smrti so ljudje iz bližnjih in daljnih krajev začeli romati na njen grob in jo častiti kot svetnico. Upodabljajo jo kot kraljico z modelom cerkve in rožnim vencem.
Danes godujejo tiste žene in dekleta, ki jim je ime Gizela. Po Janez Kebru jih je bilo pred dvajsetimi leti blizu 2000.
Vir
V niedernburškem samostanu na Bavarskem (v Nemčiji), blažena Gizéla, ki je kot soproga svetega madžarskega kralja Štefana pomagala možu pri razširjanju vere, ter se po njegovi smrti, oropana celotnega premoženja in izgnana iz kraljestva, podala v ta samostan, kjer je bila pozneje opatinja.
Vir
Iz knjige Svetnik za vsak dan Silvestra Čuka se vsak dan na Radiu Ognjišče prebira o svetniku dneva.