Blažena Liharda (Hildegard), kneginja, mati sv. Albuina, je pokopana na Kamnu v Podjuni († 985). Bila je velika dobrotnica ljudstva. Dobrodelna ustanova, ki jo je zapustila, je preživela dolga stoletja in ugasnila šele po prvi svetovni vojni. Na predvečer njenega godu še danes simbolično mečejo iz kmenskega župnišča med množico štruceje (kruhke). Cerkev jo priznava kot blaženo. Zgodovinar Josip Gruden poroča, da so Slovenci nekoč pogosto romali na njen grob. V zgodovinskem gradivu o njej še posebej izstopa študija, objavljena v celovškem letniku Carinthia I (K. Dinklage, 1972).
Vir
Pokopana je cerkvi na Kamnu (Stein), v Juni (Jauntal) na Koroškem. Njen grob je skrinja pod oltarjem, vrh katerega je napis Sv. Liharda prosi za nas. Njen grob so Slovenci vsa stoletja obiskovali v velikem številu. Danes pa zanj, razen tamkajšnjih faranov, komaj kdo ve. Uradna Cerkev jo ima samo za blaženo, v izročilu ljudi pa velja za svetnico. Razglašena je bila nedvomno že pred letom 1171, v katerem je papež svetniška razglašanja pridržal izključno Rimu. Prej so to pravico imeli domači škofje. In pristojen domači škof je za svetnico gotovo razglasil tudi Lihardo, dasi o tem ni ohranjena ustrezna listina.
Njeno izvirno ime je bilo Hildegarda. Rodila se je v letih okoli 905 in umrla najverjetneje leta 985. Njen soprog je bil grof Albuina (Albin). V njunem zakonu se je rodilo 5 otrok. Najstarejši je bil Albuin, škof v Brixenu na Tirolskem. Razen legende o njej in o soprogu, v kateri je zgodovinsko jedro, je malo podatkov o njenem življenju. Legenda navaja, da sta s soprogom bivala najprej na gradu Škrbina nad Dravo, nasproti vasi Mehlice. Grof Albuin, ki je umrl pred letom 975, je pokopan v cerkvi te vasi.
Pobožna Liharda je zapustila dobrodelno ustanovo. Na predvečer njenega godu, dne 5. februarja, so iz dohodkov te ustanove gostili množice ubogih in številno duhovščino. Pravila te ustanove določajo med drugim, da se za njen god opravijo maše po Lihardinem obredu v cerkvi na Kamnu, in sicer v kripti, na glavnem in na Marijinem oltarju. Po starem običaju pa mečejo ta dan med množico tudi kruhke, po koroško krušeje ali štruceje. Ljudje jih hranijo, in če štrucej ne splesni, pomeni, da je v hiši blagoslov vse leto.
Na oltarju bl. Liharde se nahaja njen pozlačen kip, v čigar roki je štrucej, ki ga nudi siromaku – simboličen prikaz njene dobrote. V 18. stol. je bil njen kip odet po takratni navadi v bogato obleko, kar je motilo oblast, ki se je ravnala po smernicah cesarja Jožefa II. Vsled tega ga je moral župnik odstraniti. Tedaj pa se je zbrala velika množica ljudstva, predvsem žensk, ki so župnika prisilile, da je kip priljubljene svetnice postavil nazaj.
Dobrodelna ustanova bl. Liharde je zamrla v letih po prvi svetovni vojni, ko je silna draginja (inflacija) povsem spodjedla njeno premoženje.
Vir