16. junija je v venezuelski prestolnici Caracas potekala beatifikacija Carmen Rendiles. Rodila se je 11. avgusta 1903, kot tretja izmed devetih otrok v globoko verni družini. Popolnoma se je posvečala služenju revnim in pomoči potrebnim ter je ustanovila kongregacijo Jezusovih dekel, katere vrhovna predstojnica je bila vse do smrti 9. maja 1977. Več o njenem življenju je v pogovoru za Vatican News povedal kardinal Angelo Amato, prefekt Kongregacije za zadeve svetnikov.
Carmen Rendiles dopolnjuje dragoceno zbirko venezuelske svetosti
»Najprej povejmo, da je Venezuela blagoslovljena zemlja, ki je neprenehoma videla cveteti svetost svojih sinov in hčera. Naj spomnimo, da je maja leta 1995 papež Janez Pavel II. za blaženo razglasil s. Mario de San José (1875-1967), ustanoviteljico sester avguštink rekolekt Srca Jezusovega. Nekaj let zatem je 27. aprila 2008, prav tako v Caracasu, potekala beatifikacija matere Candelarije de San José, ustanoviteljice venezuelskih sester karmeličank. Poleg njiju je še veliko drugih vzornih Venezuelcev, kot npr. častitljivi José Gregorio Hernandez (1864-1919) – zdravnik, znanstvenik in univerzitetni profesor, mož globoke duhovne modrosti, čigar junaške kreposti je Cerkev priznala leta 1986 – ter Božja služabnika, zakonca Arístides Calvani in Adela Abbo Fontana, ki sta si prizadevala pričevati evangelij v tej deželi, ki je tako bogata z zgodovino in darovi narave ter z milostjo.
Želim biti sveta
S svojo beatifikacijo mati Carmen Rendiles bogati to dragoceno zbirko venezuelske svetosti. Vse svoje življenje je ljubila in spoštovala svoj poklic ter ohranjala vero, z namenom, da bi postala svetnica. Pogosto je ponavljala: “Želim biti sveta. Želim reči kot sv. Pavel: ne živim več jaz, ampak Kristus živi v meni.” Zaupala je v Boga in je odpirala svoje srce vsem, posebej revnim. Za dekleta je poleg kolegija sv. Ane v Caracasu ustanovila tudi kolegije v Méridi, Valenciji in Belénu. Naklonjena in pozorna je bila tudi do duhovnikov, za mnoge je postala modra in materinska svetovalka. Do svojih duhovnih hčera je bila dobra in velikodušna. Posebej pozorna je bila do bolnih, katere je obiskovala, jim služila in pomagala na različne načine. Njena posebnost je bila tenkočutnost, spoštovanje in odpuščanje do tistih, zaradi katerih je trpela.
Kot vrhovna predstojnica vsak mesec pisala svojim sestram
Mati Carmen je kot vrhovna predstojnica za svoje sestre vsak mesec napisala pismo, ohranjenih je 117 in predstavljajo pravi razpravo o pedagogiki redovništva. V aprilskem zapisu iz leta 1969 beremo: “Drage hčere … v vsakem trenutku obnavljajmo svoje posvečenje, svoje zaobljube, bodimo vedno pripravljene izpolniti Božjo voljo z veseljem in tako bomo srečne.” V zadnjem pismu, aprila 1977. leta, pa sestre vabi, naj molijo, da bi se grešniki vrnili k evharistični mizi ter za to, da bi mogle tudi one “umreti in vstati s Kristusom, ki je naše življenje in vstajenje”. Zaključi z besedami: “Preko Marije k nam prihajajo vse milosti.” Gre za pravo duhovno oporoko za njene sestre, hkrati pa tudi za povabilo, namenjeno vsem – duhovnikom, posvečenim in laikom – da bi naredili kvalitetni skok v svojem krščanskem življenju ter dali spodbudo svetosti našemu vsakodnevnemu bivanju.«
Vir
»… delamo, kar lahko, saj je nemogoče-nemogoče in ničesar ne pridobimo, če izgubimo mir in povezanost z Bogom. Za to si prizadevajte, bodite vedno mirni in ne preveč vznemirjeni …
Vsi si prizadevajmo sejati ljubezen, sejati edinost in ljubezen, izogibajmo se vsega, kar bi lahko razdvajalo, in ljubimo drug drugega, kakor je Bog ljubil nas.«
Ime: Špansko ime Carmen (v povezanosti s karmelsko Materjo Božjo) pomeni »pesem«. Helena pa v starogrščini pomeni »nosilka luči«.
Redovno ime: V samostanu si je prevzela ime Marija Karmen.
Rojena: 11. avgusta 1903.
Kraj rojstva: Caracas, glavno mesto Venezuele.
Umrla: 9. maja 1977.
Kraj smrti: Rojstno mesto Caracas.
Družina: Bila je tretji od devetih otrok v ugledni, bogati in globoko verni družini očeta Ramira Antona, bančnika, in matere Ane Antonije. Bila je brez leve roke, tako da je vse življenje uporabljala protezo.
Mladost: Pri 15 letih, ko je v sebi že čutila duhovni poklic, je najprej začela poučevati verouk v domači župniji ter sodelovati na misijonih po različnih župnijah.
Zaobljube: Potem, ko jo je kar nekaj skupnosti zavrnilo zaradi invalidnosti, je bila 25. februarja 1927 sprejeta v samostan Služabnic Jezusa v Najsvetejšem zakramentu in 8. septembra 1932 naredila večne zaobljube.
Skupnost: Kongregacijo Služabnic Jezusa v Najsvetejšem zakramentu je 31. maja 1857 v Toulousu v Franciji ustanovila Jeanne-Onésime Guibret. Njihovo osnovno poslanstvo je bilo češčenje Najsvetejšega, molitev ter pomoč duhovnikom. Na pobudo nadškofa v Caracasu Felipeja Gonzaleza so leta 1926 prišle v Venezuelo.
Poslanstvo: Po krajšem študiju v Toulousu je bila Karmen imenovana za magistro novink, leta 1945 pa je postala provincialna predstojnica, odgovorna za hiše v Venezueli in Kolumbiji. Ustanovila je več samostanov in šol: v Caracasu, Méridi, Valenciji in Belénu. Posebej pozorna je bila do bolnih, jih obiskovala in zanje skrbela.
»Ločitev«: Iz praktičnih razlogov, med drugim zaradi oddaljenosti od matične hiše v Franciji, se je kongregacija 25. marca 1965 razdelila. Karmen je, zvesta prvotni karizmi, ustanovila Kongregacijo Jezusovih služabnic iz Venezuele in bila do konca življenja njena predstojnica.
Danes: Sestre tudi danes pomagajo in podpirajo duhovnike ter skrbijo za duhovne poklice. Do leta 2015 je bilo v 19 skupnostih 94 redovnic in redovnikov.
Zavetnica: Svoje skupnosti.
Beatifikacija: 16. junija 2018 jo je papež Frančišek razglasil za blaženo.
Goduje: 9. maja.
Splet: https://madrecarmendevenezuela.com
Vir