V Genovi (v Italiji), blažena Marija Repetto, devica iz Kongregacije sester Naše Gospe (iz pribežališča na Gori Kalvariji), ki je bila skrita svetu in je pomagala potrte zaradi dvomov opogumljati in jih dvigati v upanju na odrešenje. Rodila se je 31. oktobra leta 1807 v Voltaggiu, umrla pa 5. januarja leta 1890 v Genovi. Za blaženo jo je 4. oktobra leta 1981 razglasil sveti papež Janez Pavel II.
Vir
Maria Repetto se je rodila 31. oktobra 1809 v kraju Voltaggio v pokrajini Alessandria in škofiji Genova. Bila je najstarejša hči notarja Janeza Krstnika Repetta in Terezije Gazzale, ki sta imela nato še deset otrok. Istega dne je bila krščena z imenom Blažene Device. Ker je bila najstarejša, je morala kmalu pomagati materi pri vzgoji številnih sorojencev in gospodinjskih opravilih. To je bila globoko verna družina, tako zelo, da so štiri sestre in brat naredili zaobljube in se posvetili Gospodu. Na dan prvega obhajila, ki ga je opravila pri desetih letih, je v njej ostala želja, da bi do konca življenja živela v povezanosti z Jezusom. Nekaj let je obiskovala šolo in ohranjala zanimanje za branje, zlasti knjig o hagiografiji. Verjetno se je veliko naučila od očeta, ki je imel določeno kulturo, medtem ko jo je mati naučila vezenja. Družinski mir je pri trinajstih letih Marije zmotila prezgodnja smrt dveh bratov.
Socialni položaj Repettovih je bil nedvomno boljši od večine prebivalcev Voltaggia, povsem kmetijske vasi. Marija in njena sestra Jožefina sta pod vodstvom matere „obiskovali“ najbolj potrebne družine v vasi in dajali miloščino ali opravljali hišna dela. Včasih sta domov prinašali oblačila, ki sta jih prali ali popravljali (kar za dve mladi dekleti vsekakor ni bila lahka naloga). Resnično je vera razsvetljevala vsak njen korak in v njenem srcu je počasi zorela želja po verski posvetitvi. To je staršem pokazala pri dvaindvajsetih letih, ko so lahko shajali brez njene pomoči doma.
Dne 7. maja 1829 je vstopila v konservatorij Marijinega zavetišča v Monte Calvariu v Genovi. Ta zavod je dve stoletji prej v Genovi ustanovila sveta Virginija Centurione Bracelli. Te nune se imenujejo „Brignoline“ po imenu plemiča Emanuela Brigoleja, ki jim je podaril prostor za prvo materinsko hišo (danes na njenem mestu stoji ena od železniških postaj v ligurski prestolnici). Dota, ki ji jo je dal oče, je zadostovala za preživetje do konca življenja, poleg tega pa je imela še znesek, ki ga je z dovoljenjem predstojnika lahko namenila za dobrodelna dela. Glede na njeno nadarjenost in izobrazbo je bila sprejeta kot redovnica in ne kot pomožna služkinja. Svoj poklic je živela v popolni tajnosti. Na dan Marijinega vnebovzetja leta 1831 je naredila zasebne zaobljube uboštva, čistosti in pokorščine. Preprostega in veselega duha, njena umirjenost je bila spodbudna. V vezeninski delavnici je dneve preživljala ob delu in molitvi. Delavnica je hiši zagotavljala pomemben dohodek, za s. Marijo pa je pomenila posnemanje njenega zavetnika in gospodarja življenja sv. Jožefa, ki je s svojim delom tesarja poskrbel za preživetje Svete družine. Do njega je imela brezmejno zaupanje.
Leta 1835 je v Genovi izbruhnila epidemija kolere: Marijina želja, da bi služila Kristusu med trpečimi bolniki, je premagala njeno zadržanost. Z drugimi sestrami se je temu posvetila s samoodrekanjem in ljubeznijo. Njena predanost je naredila tak vtis, da so jo ljudje začeli imenovati ‘sveta nuna’. In dodali, da jo je bilo zaradi njene drobne postave in ponižnosti zelo težko opaziti. Ko je bilo izrednih razmer konec, se je vrnila v delavnico.
Dvajset let pozneje je mesto prizadela še ena epidemija kolere (bilo je poleti 1854) in Marija se je spet v celoti posvetila prostovoljstvu. Ljudje so jo zdaj imeli za izbrano bitje. Kasneje, ko se ji je poslabšal vid, je dobila službo vratarke. Na videz preprosto opravilo, a za skupnost ključnega pomena, saj je to glavni stik z zunanjim svetom. Veliko ljudi je potrkalo na vrata samostana, da bi prosili za miloščino ali dobili besedo tolažbe, sestra Marija pa je bila pozorna in skrbna do potreb vseh; za vsakogar je imela besedo. S to nalogo je njena predanost svetemu Jožefu postala pregovorna. K njemu je priporočala vse bolnike. Na hodniku ob vratarnici je bil kip svetnika, in ko so jo prosili za posebne milosti, je odšla k njemu in ga prosila. Nekatere epizode so pristne „fioretti“ (rožice): nekega dne jo je neka ženska prosila, naj moli za njenega moža, ki je izgubil vid. Sestra Marija je stopila pred svetnikovo sliko in jo obrnila proti steni ter na glas rekla, da bo razumel, kako je v temi, če ne bo uslišal njene prošnje. Pravočasna milost je prišla. Morda se to sliši kot naivna predanost, vendar vsekakor pomeni sinovsko svobodo. Razdelila je medaljone in slike svetnika, imenovane jožefinke, in bolniki so si jih polagali neposredno na svoje bolne dele. Njen način molitve je bil zelo intenziven; rada je vsak dan premišljevala križev pot.
Njena vedrina in nasmeh sta očarala; imela je tudi veliko občutljivost za poklice. Nekega dne jo je sestra Emanuela vprašala, kdaj bo njihova častitljiva ustanoviteljica Virginia Centurione Bracelli povzdignjena na čast oltarja. Sestra Marija ji je odkrito odgovorila, da se bo to zgodilo, vendar pred njo ena od njenih ‘hčera’. Ni vedela, da namiguje nase: sveta Virginia naj bi bila beatificirana štiri leta pozneje kot sestra Marija (pozneje je bila tudi kanonizirana).
Leta 1868 je morala skupnost zapustiti samostan, da so lahko zgradili novo železniško postajo Brignole. Novo hišo so zgradili v Marassi in tudi tu je blažena Marija dobila mesto vratarke. V tistih letih je v Genovi pomagal ljudem v stiski še en božji mož: kapucin Frančišek Marija iz Camporossa (1804-1866). Nikoli se nista srečala, vendar sta bila „skrivnostno“ v stiku prek svojih pomočnikov. Marija je vse življenje živela v taki revščini, da je imela raje rabljena oblačila svojih sosester kot nova, ki jih je prilagodila svoji vitki rasti. Kljub temu je šlo skozi njene roke veliko denarja: od bogatih je prejemala in z veseljem dajala revnim.
Pri svojih osemdesetih letih se je umaknila v bolnišnico. Zadnji mirni dih je izdihnila 5. januarja 1890 z besedami „Regina Coeli, laetare alleluja“ na ustnicah. Njen sloves svetosti je bil velik, sestre pa so ohranjale spomin nanjo z intenzivno dobrodelno dejavnostjo v njenem imenu. Marijo Repetto je papež Janez Pavel II. razglasil za blaženo 4. oktobra 1981. Njene relikvije se častijo v cerkvi matične hiše v Genovi.
IT
Marija se je rodila novembra 1807 v Voltaggiu (Alessandrija, takrat v genovski škofiji) notarju Giovanniju Battisti Repettu in Teresi Gazzale. Bila je prva od devetih otrok in je že od zgodnjega otroštva pomagala materi pri gospodinjskih opravilih ter skrbela za svojih sedem sester – od katerih so štiri pozneje postale nune – in brata, ki je postal duhovnik.
Pri dvaindvajsetih letih se je odločila, da bo zapustila očetovo hišo in sledila svojemu poklicu, ter odšla v Konservatorij Marije Zavetnice v Genovi, posvetno ustanovo, kjer so skupaj živele ženske, ki so se posvečale dobrodelnim delom. Začela je živeti strogo odmaknjeno življenje in ni sprejemala nobenega dela zunaj ustanove, temveč se je posvečala strežbi gostom, šivanju, pranju ter služenju kot vratarka in negovalka.
Čeprav je storila vse, da bi se skrila pred zunanjim svetom, so njene vrline kmalu postale znane: imenovali so jo sveta nuna. Revni in bolni ljudje so vedno pogosteje prihajali v konservatorij po njeno pomoč. Zavod je zapustila le dvakrat, in sicer zaradi oskrbe bolnikov med epidemijami kolere leta 1835 in 1854.
Nazadnje je začelo zdravje pešati, bolj zaradi starosti kot bolezni: umrla je 5. januarja 1890. Njegovi posmrtni ostanki so bili shranjeni v konservatoriju, ki je zdaj verski inštitut. Njen primer je bil uveden leta 1949, beatificirana pa je bila 4. oktobra 1991.
IT