Štefanija Quinzani se je rodila je leta 1457 v kraju Orzinuovi v Brescii v Italiji, umrla pa leta 1530 v kraju Soncino pri Cremi.
Bila je tretjerednica dominikanka. Leta 1475 je ustanovila samostan Tretjega reda sv. Dominika. Vsak petek je doživljala Kristusovo trpljenje, štirideset let je imela rane na rokah in nogah (stigme). Bila je mistikinja in spokornica.
Vir
Blažena Štefanija Quinzani, devica, sestra Tretjega reda svetega Dominika, se je z vnemo posvetila premišljevanju Gospodovega trpljenja in krščanski vzgoji deklic. († 1530)
Vir
Blažena Štefana se je rodila v Orzinuovi, po daljšem bivanju v Cremi pa je pozneje živela v Soncinu, kjer je bila v dominikanskem samostanu vsem luč občudovanja vredne svetosti. Dominikanec blaženi Matteo Carreri ji je, ko je bila še majhna deklica, napovedal rano božje ljubezni. Pri sedmih letih je Štefana naredila zaobljubo čistosti in Jezus, ki se ji je prikazal, ji je na prst nataknil dragocen prstan. Pri petnajstih letih je prevzela habit dominikanskega tretjega reda, vendar jo je vanj že prej oblekel slavni oče Dominik v nebeškem videnju. Angeli so jo opasali s pasom svetega Tomaža in tako je za vedno ostala potrjena v popolni čistosti. Blažena Štefana je del tiste izbrane množice dominikanskih devic, ki so v telesu in duhu nosile vse Odrešenikove bolečine. Štirideset let je namreč vsak petek doživljala celotno Jezusovo trpljenje in v svojem telesu nosila vtisnjene svete stigme. Tako kot pri sveti Katarini Sienski je bilo njeno srce čudežno spremenjeno in imela je dar spoznanja najbolj skrivnih misli in prihodnjih stvari. Toliko nebeških karizem je obrodilo sadove v intenzivnem apostolatu, ki se je razširil na vse razrede ljudi. Nekega dne se ji je prikazal Jezus in ji rekel: „Otrok moj, dala si mi dar, dopolnjen s svojo voljo, kakšno nagrado si želiš?“; „Nočem druge nagrade kot tebe samega,“ je odgovorila Stefana. Umrla je svete smrti, ko je na križu izgovarjala Jezusove besede: „In manus tuas Domine, commendo spiritum meum!“ Papež Benedikt XIV. je češčenje potrdil 14. decembra 1740. Njene relikvije so bile leta 1988 prenesene nazaj v Soncino.
Dominikanski red se je spominja 3. januarja, v škofijah Brescia in Crema pa se njen spomin praznuje 16. junija.
IT
Štefana Quinzani je kot tretjerednica vstopila v dominikanski samostan – danes gledališče – v Cremi in leta 1485 v bližnjem Soncinu ustanovila samostan tretjega reda – danes Oratorij San Paolo, središče Karitas -, ki ga je nato vodila. Od takrat je štiri desetletja vsak petek trpela agonijo Kristusovega trpljenja, imela stigme na rokah in nogah ter se čutila poklicano za spokornico.
Kanonizacija: Papež je leta 1740 priznal Štefanino čaščenje.
DE
Blažena Štefana Quinzani [de Quinzanis] se je rodila 5. februarja 1457 v majhni vasi Orzinuovi (Orcinuovi) blizu Brescie v regiji Lombardija v severni Italiji. Izhajala je iz pobožne kmečke družine srednjega razreda in je pomagala pri delu na polju.
Ko je bila še zelo majhna, je njen oče postal dominikanski terciar (Tertius Ordo Sancti Dominici – TOSD). Ko je z njim obiskovala dominikanski samostan, je spoznala blaženega Matteusa Carrerija, ki je bil obdarjen s Kristusovimi stigmami. Njegov vpliv je trajal vse njeno dolgo življenje. Naučil jo je katekizma in veliko svojega duha svetosti. Dejansko ji je rekel, da bo nekega dne postala njegova duhovna dedinja. To je spoznala šele mnogo let pozneje.
Že zelo mlada je začela sveto življenje s postom in pokoro. Videnja, ki so obogatila njeno mistično življenje, so se začela, ko je bila stara sedem let, in takrat je naredila tudi zasebne zaobljube uboštva, čistosti in poslušnosti. Bila je deležna čudovitih videnj našega Gospoda in več dominikanskih svetnikov, kot znamenje svoje mistične poroke s Kristusom pa je dobila veličasten prstan. Od takrat sta bila njeno srce in um osredotočena na Boga in nobena posvetna privlačnost je ni mogla odvrniti.
Ko je bila Štefana stara 14 let, je umrl Matteus Carreri. Takrat je doživela ogromno bolečino in spoznala, da je prejela stigme. To je bila dediščina, ki ji jo je Matteus obljubil. Nato je okrepila svoje spokorne vaje in skoraj neprekinjeno premišljevala o Kristusovem trpljenju. Poleg telesne udeležbe pri Kristusovem trpljenju je morala prestati tudi duhovno zapuščenost in izsušenost, kar je trajalo štirideset let.
Pri petnajstih letih se je pridružila laiškim dominikancem ali terciarjem v sosednjem mestu Crema. Dolga leta je živela doma in delala med bolniki in ubogimi, dokler ji okoli leta 1485 ni uspelo ustanoviti samostana San Paulo za dominikanske terciarije v Soncinu, ki je bil nekaj kilometrov vzhodneje in je danes živahno mestece. Tam je postala prva opatinja. Kot tretjerednica je lahko odšla in služila drugim, kot članica regulirane skupnosti pa je služenje nadaljevala s pomočjo materialnega in duhovnega bogastva. Ljudje vseh slojev so se prihajali k njej posvetovat in jo prosit za molitve. Med njimi so bili tudi sveta Angela Merici ter blažena dominikanca Avguštin iz Bielle in Hozana iz Mantove.
Približno od svoje ustanovitve v Soncinu je vsak petek štirideset let v ekstazi doživljala Kristusovo trpljenje in prejela znamenja Kristusovih ran (stigme). Sodobno poročilo iz leta 1497, ki ga je podpisalo 21 prič, podrobno opisuje eno od ekstaz, v kateri je Štefana v svoji osebi predstavljala različne faze Kristusovega trpljenja. Izkušnje so bile boleče, vendar je Štefana prenašala bolečine in muke v trdnem prepričanju, da jo je Bog podvrgel temu trpljenju.
Skoraj neprestano se je postila in kaznovala svoje telo z orodji pokore. Njena pobožnost do Najsvetejšega zakramenta in Kristusovega trpljenja je bila močna. Imela je sposobnost branja srca in misli ljudi okoli sebe ter napovedovanja prihodnjih dogodkov. Pripisujejo ji nešteto čudežnih ozdravitev. Med svetniki v redu, ki jim je bila posebej predana, jo je še posebej privlačil sveti Tomaž Akvinski. Nekoč se je vrgla v trnjevo grmovje, da bi premagala skušnjavo nečistih misli. Ko je vstala, je goreče molila k svetemu Tomažu in kot velikega svetnika so jo obkrožili angeli z vrvjo, ki so ji jo tako močno zavezali okoli pasu, da je zavpila od bolečine.
Umrla je 2. januarja 1530 v Soncinu, saj je napovedala dan in kraj, kjer bo pokopana. Njen grob je skoraj takoj postal romarski cilj. Njeno priprošnjo so pogosto opazili v samostanu, ki ga je ustanovila, kjer so sestre z njeno priprošnjo prejemale tako materialno kot duhovno pomoč. Beatificirana je bila 14. decembra 1740, ko je njeno češčenje potrdil papež Benedikt XIV (1740-58). Njen spominski dan je 2. januar. Še vedno jo častijo v cerkvi San Giacomo v Soncinu, kjer si lahko v eni od desnih stranskih kapel ogledate dve njeni čudoviti sliki.
NOR