Sestre Hčere božje ljubezni je na povabilo nadškofa dr. Josipa Stadlerja, leta 1882 v Sarajevo osebno pripeljala ustanoviteljica Družbe Franciska Lechner. Leta 1911. so na Palah, nedaleč od Sarajeva, odprle samostan Marijin dom. Prvotno je bil zamišljen kot oaza za počitek bolnikov in sester učiteljic iz Zavodov sv. Jožefa. Vendar je Marijin dom kmalu postal znan zaradi dobrih del do ubogih, ki so trkali na vrata, posebno pa do pravoslavnih sosedov. Zaradi tega so ga imenovali “Gostišče ubogih”.
Od izbruhu vojne leta 1941. so bile v samostanu na Palah s. M. Jula Ivanišević (Hrvatica, r. 1893.), kot predstojnica, s. M. Berchmana Leidenix (Avstrijka, r. 1865.), s. M. Krizina Bojanc (Slovenka, r. 1885.), s. M. Antonija Fabjan (Slovenka, r. 1907.) in s. M. Bernadeta Banja (Mađarka, r. 1912.). Z dejavno ljubeznijo so v duhu svoje družbe pričale za kršćansko ljubezen. Požrtvovalno so negovale bolnike in velikodušno delile kruh otrokom državnega Otroškega doma. Med njimi niso delale razlik ne po veri in ne po narodnosti. Podpirale so uboge in berače, ki so prihajali z Romanije. Kljub temu so četniki 11. decembra 1941. vseh pet sester odvlekli na pot proti Goraždu, hišo pa izropali in zažgali. Križev pot je sestre vodil po mrazu in snegu, brez potrebne obleke, med zasliševanjem, grožnjami in poniževanji, najprej do Carevih Voda in Sjetline. Tam so četniki 75 letno s. M. Berchmano, izčpano od potovanja in oslabljeno zaradi dogodkov, ločili od drugih sester in jo nekje zadržali. Sestre Julo, Krizino, Antonijo in Bernadeto so odvedli naprej do Goražda.
Potovanje sester od Pal preko Romanije do Goražda, je trajalo štiri dni in štiri noči. V Goražde so prispele 15. decembra 1941. popoldne. Namestili so jih v drugo nadstropje vojašnice. Še tisti večer so podivljani in pijani četniki vdrli v njihovo sobo in ih hoteli onečastiti. V obrambi svojega človeškega dostojanstva in obljube čistosti so se sestre iztrgale iz rok napadalčev in druga za drugo poskakale skozi okno. Četniki so medtem zdrveli pred vojašnico in težko ranjene sestre z noži usmrtili. Odvekli so jih do reke Drine, ki je nekaj dni za tem odnesla njihova trupla.
S. M. Berchmana je deset dni ostala v Sjetlini, kjer si je kar dobro opomogla. Nato naj bi odšla v Goražde, k drugim sestram, ki pa so bile medtem že mrtve. Dva četnika sta jo odpeljala na saneh. Kočijaž je potem, ko se je vrnil, povedal, da je srečno prispela k svojim sestram. Spremljevalec pa je imel njen rožni venec obešen okoli vratu. Zapisano je, da je bila ubita 23. decembra 1941.
Sestre Jula, Berchmana. Krizina, Antonija in Bernadeta, znane kot „Drinske mučenke“, so velikodušno in z nesebično ljubeznijo, kot misijonarke v “trpinčeni Bosni”, služile Bogu predvsem s pomočjo ubogim. Zvestobo Bogu so potrdile s prelitjem svoje krvi. Glas o njihovi mučeniški smrti se je razširil daleč naokoli. Zato je kardinal Vinko Puljić, vrhbosanski nadškof, potem, ko je dobil potrebno dovoljenje od Kongregacije za razglasitev za svetnike, 4. decembra 1999. izdal odlok o začetku škofijskega postopka za njihovo beatifikacijo. Razglasitev božjih služabnic M. Jule Ivanišević in štirih sester za blažene ne bo samo službeno priznanje njihovega mučeništva, ampak tudi visoko priznanje duhovnih vrednot, za katere so sestre živele in žrtvovale svoja življenja. Za uspeh postopka pa moramo moliti.
Božje služabnice Jula Ivanišević, Berchmana Leidenix, Krizina Bojanc, Antonija Fabjan in Bernadeta Banja so priče izjemne zvestobe Bogu in dejavne ljubezni do ubogih. V veri upravičeno upamo, da bo njihova prelita kri seme novih osveščenih in odgovornih kristjanov in novih duhovnih poklicev za nove čase. Mučenke so močne zagovornice v vseh potrebah, posebno v težkih življenjskih preizkušnjah in nevarnostih. Mnogi so se o tem že prepričali.
Molitev
Gospod Bog, ti si svoje služabnice Julo, Berchmano, Krizino, Antonijo in Bernadeto
obdaril z milostjo redovniškega poklica in z močjo,
da so zvestobo in ljubezen do Tebe potrdile s prelitjem svoje krvi.
Podeli tudi nam stanovitnost v veri,
da se tudi za ceno trpljenja ne ločimo od Tebe.
Daj, da sveta Cerkev te tvoje služabnice dvigne na čast oltarja,
da nam bosta njihov zgled in priprošnja pomagala v življenjskih bojih
in da bomo tako dosegli večno zveličanje.
Po Kristusu, našem Gospodu. Amen.
S. Krizina (Jožefa) Bojanc je bila rojena 14. maja 1885 v vasi Zbure (župnija Šmarjeta) kot drugi od šestih otrok očeta Mihaela in matere Marije. Doma so imeli gostilno, dokler ni leta 1891 oče odšel v Ameriko, od koder se ni vrnil. Mama Marija je ostala sama s petimi otroki, šesti je bil na poti. Pobožna žena je vse svoje otroke je posvetila nebeški Materi v varstvo. Prav po Marijinem zgledu sta dve hčeri izrekli “zgodi se” in se odločili za redovniško pot med Hčerami božje ljubezni. Te redovnice so namreč iz Sarajeva prihajale v različne kraje tedanje države in zbirale darove za vzdrževanje svojih šol in sirotišnic. Pogosto so prihajale prav v Slovenijo, kjer so imele dobrotljivega zaščitnika – škofa Antona B. Jegliča, ki je z njimi zgledno sodeloval že v Sarajevu kot pomožni škof ob nadškofu Stadlerju. Hčere božje ljubezni so prišle tudi v šmarješko župnijo in tu dobile darova posebne vrste – sestri Angelina in Jožefa sta ob srečanju z njimi začutili božji klic. Leto dni starejša Jožefa je v Družbo vstopila decembra 1921, stara 36 let, mlajša Angelina pa tri leta pozneje (dočakala je častitljivih 95 let). Jožefa je julija 1922 vstopila v noviciat in prevzela ime Krizina. Večne zaobljube je izrekla 5. avgusta 1925, tik pred tem pa je bila premeščena v samostan na Pale. V naslednjih letih je služila v mnogih ustanovah družbe, predvsem na področju Tuzle. Aprila 1939 je bila na lastno prošnjo spet premeščena na Pale in čez poldrugo leto se je zgodilo to, kar je sicer po naravi plaha Krizina po pripovedovanju sosester večkrat govorila: “Tako si želim umreti mučeniške smrti.” Njena molitev je bila uslišana.
S. Antonija (Jožefa) Fabjan se je v vasi Malo Lipje, nekdaj župnija Hinje, danes Žužemberk, očetu Janezu in materi Jožefi rodila 23. januarja 1907. Očeta je izgubila pri štirih letih, le dva meseca potem, ko se je rodila najmlajša sestra Angela (oče je imel iz prvega zakona tri otroke, po smrti prve žene se je poročil vdrugo in imel še pet otrok). Jožefa je tako ostala sama z osmimi nepreskrbljenimi otroci, nekaj let pozneje pa je tudi ona zbolela in kmalu umrla. Otroke so v rejo vzele družine sorodnikov, takrat enajstletno Jožefo je v dobrotljivo varstvo vzela teta. Ko je v Jožefi pozneje dozorela odločitev za redovniško pot, jo je teta navdušeno podprla in ji ves čas stala ob strani. K Hčeram božje ljubezni je Jožefa prišla po posredovanju sorodnice s. Margarete Jarc, ki je že bila v tej družbi. Jožefa je prišla v Sarajevo 9. aprila 1929 in se pridružila 46 Slovenkam, kolikor jih je bilo tega leta med Hčerami božje ljubezni. V noviciat je stopila na svoj god, 19. marca 1930, in prevzela ime Antonija. V drugem letu noviciata je bila njena učieljica tudi s. Berchmana, s katero sta deset let kasneje skupaj stopili tudi na pot mučeništva. Po začasnih zaobljubah je služila predvsem v Sarajevu, leta 1936 pa je bila premeščena na Pale. Tudi po večnih zaobljubah (28. avgusta 1937) se je vrnila v samostan na Pale – nepolna štiri leta pozneje pa je te zaobljube podpisala tudi z mučeniško krvjo.
Jožefa Fabjan, s. Antonija, je bila rojena 23. januarja 1907 v vasi Malo Lipje pri Novem mestu. Vas je tedaj spadala pod župnijo Hinje, danes pa je v župniji Žužemberk. Bila je tretja izmed petih otrok očeta Janeza in mame Jožefe, rojene Kralj, ki je po smrti prve žene sprejela tri starejše Janezove otroke. Leta 1911 je oče Janez resno zbolel in umrl, ona pa je ostala sama z osmimi otroki. Imeli so veliko kmetijo. Vdova si je prizadevala za vzdrževanje družine in vzgojno otrok. Jožefina dve leti mlajša sestra Amalija, poročena Pružan, pripoveduje: „Mama ni skrbela zgolj za naše gmotne potrebe, ampak tudi za to, da nas je duhovno vzgojila. V družini smo vsak dan molili, ob nedeljah pa šli k maši.“
Mama se je glede prihodnosti družine močno opirala na najstarejšo hčer, Jožefo. Ta je bila zelo nadarjena in sposobna, vendar ji družinske razmere niso dovoljevale, da bi končala več kot štiri razrede osnovne škole. Ko je mama hudo zbolela, jo je Jožefa negovala. Leta 1918 je družino zadela še ena boleča izguba – materina smrt. Tako so otroci, nekateri še nedorasli, izgubili starše. Skrb zanje so sprejeli sorodniki. Jožefa je bila tedaj stara enajst let. Njeno vzgojo je prevzela mamina sestra Marija Poznik, ki je bila zelo pobožna žena. Vzgajala jo je v krščanskem duhu in v njej utrjevala vrednote, po katerih naj bi usmerjala svoje življenje.
Nekega dne je Jožefa zaupala teti Mariji svoj namen, da se želi posvetiti Bogu v Družbi hčera Božje ljubezni. Aprila leta 1929 je odšla iz Slovenije v Bosno in v Sarajevu pričela redovniško življenje. Kot pripravnica (postulantka) se je odlikovala v ubogljivosti in vestnosti pri delu. Marca 1930 je vstopila v noviciat in sprejela ime s. Marija Antonija. V drugem letu noviciata in v času priprave na redovne obljube je bila njena vzgojiteljica s. Berchmana, modra in izkušen redovnica, s katero sta pozneje dosegli palmo mučeništva. Med odlikami, zapisanimi v osebnem dosjeju pred redovnimi obljubami, je zapisano, da je »vneta za redovno življenje, dosledna v izpolnjevanju tega, kar bo obljubila«. Začasne obljube je naredila 19. marca 1932, večne pa pet let pozneje, 28. avgusta 1937.
Sestra Antonija je delala na vrtu, v pralnici in na zemljiških posestvih v skupnostih, ki so skrbele za vzdrževanje vzgojno-izobraževalnih ustanov družbe. Ko je zbolela, se je občasno mudila na Palah, nato pa se je vrnila k vsakdanjim opravilom. Dve leti pozneje, leta 1936, je prestala ope-racijo, po njej pa je spet prišla na okrevanje na Pale in tam ostala do konca življenja.
O njenih človeških in krščanskih vrlinah so ohranjena pričevanja sester, ki so jo poznale. Sestra Ljudevita Torbašinović se spominja, da je »s. Antonija zelo resno vzela svoj poklic« že v začetku redovniškega življenja. Podobno pričuje s. Vinka, ki je imela priložnost živeti z jo in ji biti blizu: »V začetku se ji nisem mogla približati, ker se mi je zdela preveč resna. Vendar pa sva se ob tem, da sva živeli in delali skupaj, tesno zbližali. Prepričala sem se, da je bila odlična redovnica. Naše delo na pripekajočem poletnem soncu je bilo zelo težko, delale pa smo vse iz ljubezni do Boga.« Spoznala jo je kot pobožno, vestno in zelo delavno redovnico, ki je tudi njo spodbujala k doslednemu redovnemu življenju. Zlasti ji je bila vzor v tem, da ni »nikoli slišala, da bi kaj rekla proti predstojnici ali kateri izmed sestra«.
Sestro Antonijo so vsi poznali kot tiho, umirjeno in modro ženo. Govorila je le, če je bilo koristno in nujno za drugega ali pa o vprašanjih duhovnega življenja. Na sestro Valerijo je naredila močan vtis z umirjenostjo, ki je bila sad vztrajnega prizadevanja za samovzgojo: »Njena preudarnost je bila odsev njenega mirnega značaja. Bila je polna Svetega Duha.« O njeni duhovni podobi pa je zapisala: »Kot sestra je bila vzorna; s svojim svetlim zgledom in vzornim življenjem je vse do mučeniške smrti druge pritegovala k posnemanju.«
Sestra Ligorija se spominja njenega življenjskega načela, ki ga je prevzela od tete, ki jo je vzgajala. Pripoveduje: »Ko je bila s. Antonija z menoj na Betaniji, mi je pripovedovala, da ji je teta vedno govorila: ‘Če ti kdo naredi kaj hudega, mu vrni z dobrim!’ Po teh evangeljskih besedah se je ravnala tudi sama.«
V knjigi Nekrologi sester je o njej zapisano, da se je odlikovala v pokorščini in ponižnosti, kar je odsevalo v razmerju do Boga in ljudi. Skrb za vrt, delo v pralnici in opravljanje drugih hišnih del ji je pomagalo, da je odkrila vrednost in lepoto majhnih reči, zato tudi ni iskala tega, kar je na zunaj pomembno.
Nadvse je ljubila Boga ter mu v ljubezni izročala, kar je delala vsak dan. Delo je posvečevala z molitvijo. Sestra Anita Vlahović se spominja, da je pogosto odhajala v kapelo ter tam tiho in zbrano molila.
Njena ljubezen do Boga se je dopolnjevala v ljubezni do bližnjega. O tem je v Nekrologih sester zapisano: »Nikoli je ni bilo treba prositi za kako uslugo, saj je že sama videla naše potrebe in bila pripravljena pomagati.«
Sestra Antonija je umrla mučeniške smrti štiri leta po večnih obljubah, ko je bila stara 34 let.
Vir
Papež je januarja 2011 priznal mučeništvo petih redovnic, ki so bile decembra 1941 umorjene v Bosni in so znane kot »drinske mučenke«. To so redovnice Hčere božje ljubezni s. M. Jula Ivanišević, s. M. Berchmana Leidenix, s. M. Bernadeta Banja ter s. M. Krizina Bojanc in s. M. Antonija Fabjan. Slednji sta Slovenki.
Slovenki s. Marija Krizina Bojanc in s. Marija Antonija Fabjan, rodili na območju sedanje novomeške škofije, prva 14. maja 1885 v Zburah pri Šmarjeških Toplicah, druga 23. januarja 1907 v vasi Malo Lipje, ki je nekdaj spadala v župnijo Hinje, danes pa v župnijo Žužemberk. Obe sta bili krščeni za Jožefi. Skupaj s s. Marijo Julo Ivanišević in s. Marijo Bernadeto Banja sta 15. decembra 1941 umrli mučeniške smrti v Goraždu v Bosni, ko so se uprle četnikom, ki so jih hoteli onečastiti, s. Marijo Berchmano Leidenix pa so četniki ubili 23. decembra istega leta pri Sjetlini
Postopek za njihovo razglasitev za blažene se je začel 4. decembra 1999 v središču vrhbosenske nadškofije Sarajevu in je bil uspešno sklenjen 14. januarja 2011 v Rimu s papeževim podpisom odloka o mučeniški smrti drinskih mučenk in s tem dovoljenjem za njihovo prištetje k blaženim.
Vir
Med petimi drinskimi mučenkami, članicami reda Hčera božje ljubezni, ki so 15. decembra 1941 v Goraždu dale življenje za Kristusa kot žrtve četniškega nasilja in so bile 24. septembra 2011 v Sarajevu slovesno razglašene za blažene, sta tudi dve Slovenki: s. Krizina Bojanc iz župnije Šmarjeta pri Novem mestu in s. Antonija Fabjan iz župnije Žužemberk. Skupaj s s. Julo Ivanišević, Hrvatico in predstojnico samostana, s. Bernadeto Banja, Madžarko hrvaškega rodu, in s. Berhmano Leidenix, Avstrijko, sta delovali v manjšem samostanu na Palah pri Sarajevu. Po spopadih s hrvaškimi vojaki so četniki 11. decembra 1941 vdrli v samostan ter v zimo in mraz odgnali sestre brez tople obleke in obutve, skupaj s pisateljem Ksaverjem Meškom, ki je bil kot izgnanec njihov hišni duhovnik. Samostan so izropali, nato pa zažgali. Sestre so pet dni in pet noči vlačili s seboj do Goražda, kjer jih je čakala mučeniška smrt. Njihova trupla so vrgli v deroče valove reke Drine, ki je postala njihov grob, zato jim pravimo »drinske mučenke«. Škofijski postopek za njihovo razglasitev za blažene se je pričel leta 1999 in končal leta 2002. Božje služabnice, drinske mučenke, so vero in ljubezen do Kristusa izpričale z mučeniško smrtjo in si s tem sedemdeset let kasneje prislužile razglasitev za blažene mučenke. Kot je utemeljil papež Benedikt XVI. v odloku, ki ga je sprejel januarja 2011, so si to prislužile, ker so utrpele smrt zaradi sovraštva do katoliške vere (in odium fidei). Spominjamo se jih vsako leto 15. decembra, na obletnico njihove smrti.
Vir
Iz knjige Svetnik za vsak dan Silvestra Čuka se vsak dan na Radiu Ognjišče prebira o svetniku dneva.
Redovna zaobljuba
Jaz, (…), obljubljam pred Vsemogočnim Bogom, Marijo, prečisto Devico in Božjo Materjo, pred svetim očetom Avguštinom, pred vsemi svetimi in pred Vami, častita provincialna predstojnica, predstavnico naše častite matere generalne predstojnice Družbe Hčera Božje ljubezni, dosmrtno uboštvo, čistost in pokorščino v skladu s pravili svetega Avguština in v skladu z ustanovami te kongregacije. V popolnosti se jim podrejam in si bom z vsemi svojimi močmi prizadevala, da jih dosledno izvršujem po milosti Gospoda Boga. Amen.
Besede zaobljube, zapisane z lastno roko na listu papirja … Za koga morda zgolj besede brez posebne vrednosti ali pa celo znamenje nespameti, za dekleta, ki so jih podpisale s svojim imenom, pa znamenje popolne predanosti skrivnostni, odrešujoči nespameti križa. In prav v tej skrivnosti je zapisani obrazec postal nekaj veliko več kot zgolj skupek besed; postal je rdeča nit življenja mnogih redovnic, ki so stopile v red Hčera Božje ljubezni – za nekatere med njimi res dobesedno rdeča nit, saj so redovne zaobljube podpisale tudi s svojo mučeniško krvjo: sestre Berchmana Johanna Leidenix, Krizina Bojanc, Jula Ivanišević, Antonija Fabjan in Bernardeta Banja, danes znane kot Drinske mučenke (+1941).
Pogled v zgodovino
Zgodovinska prepletanja, ki so na ozemlju današnje Bosne in Hercegovine povzročila toliko gorja in trpljenja tamkajšnjih prebivalcev, so prav zaradi krute vojne ob razpadu Jugoslavije toliko bolj v ospredju.
Krščanstvo se v tem delu Evrope pojavi s pokristjanjenjem Hrvatov v 7. in 8. stoletju in od tedaj Bosna nosi neizbrisno znamenje križa. Tudi dolgo obdobje pod nasilno turško oblastjo, ki je Bosno prepojilo s krvjo kristjanov, tega znamenja, predvsem zaradi požrtvovalnega dela frančiškanov, ni moglo izbrisati.
Drugačni, boljši časi za krščanski živelj v večnarodnostni in večverski deželi so se pokazali šele v drugi polovici 19. stoletja po porazu Turčije v vojni z Rusijo in podpisu mirovne pogodbe (1878), po kateri so Turki morali BiH priznati avtonomijo. Istega leta je kongres velikih sil v Berlinu dovolil Avstro-Ogrski, da je zasedla Bosno.
Tedanji papež Leon XIII. se je kmalu odločil tam vzpostaviti cerkveno hierarhijo in tako je z odlokom 5. julija 1881 ustanovil vrhbosensko (sarajevsko) nadškofijo, za prvega nadškofa pa imenoval hrvaškega duhovnika prof. dr. Josipa Stadlerja. Novi cerkveni predstojnik si je kot eno prednostnih nalog zadal dvig izobrazbe bosenskega prebivalstva, saj je bila stopnja pismenosti zelo nizka (le okoli tri odstotke). Ker so bile prav dekleta in žene tiste, ki do izobraževalnih ustanov niso imele dostopa, jim je vrhbosenki nadškof v sodelovanju z različnimi ženskimi redovi skušal omogočiti šolanje.
Po nasvetu dunajskih jezuitov je tako v svojo deželo povabil mlado Družbo Hčera Božje ljubezni, ki jo je ustanovila Franciska Lechner. Pobudo je ustanoviteljica s pravim evangeljskim navdušenjem sprejela in v začetku leta 1882 prvič obiskala Sarajevo. Že jeseni istega leta je bila odprta šola znanega Zavoda sv. Josipa v Sarajevu, naslednje leto osnovna šola v Tuzli (kasneje znana kot Zavod Kraljice rožnega venca) in še mnoge druge izobraževalne ustanove.
Samostanska hiša sester na Palah je bila vedno odprta za vse pomoči potrebne, ne glede na narodnost in veroizpoved.
V začetku našega stoletja (1911) je družba odprla hišo tudi na Palah, v slabih dvajset kilometrov od Sarajeva oddaljenem letoviškem kraju, in sicer kot okrevališče za bolne sestre, kmalu – leto kasneje – pa so ustanovile tudi osnovno šolo, ki je bila odprta za otroke vseh treh veroizpovedi (zapis iz zadnjega šolskega leta, kot je šola še delovala, 1918/19 na primer priča, da je v tem letu šolo obiskovalo 27 pravoslavnih, 23 katoliških in dva muslimanska otroka). Tudi samostanska hiša sester je bila vedno odprta za vse pomoči potrebne, ne glede na narodnost in veroizpoved.
V vrtincu vojnega brezumja
Druga svetovna vojna, zlom Kraljevine Jugoslavije in razraščanje mednarodnostne nestrpnosti niso prizanesli nikomur, niti požrtvovalnim redovnicam, ki so desetletja izgorevale le v skrbi za bližnje in v Bogu posvečenem življenju. V vrtinec strašljivega nasilja, ki je želelo za ta ali oni blodni politični načrt »očistiti« Bosno in Hercegovino – ta se je namreč znašla v primežu četniških in ustaških interesov – je potegnilo tudi nekoč že kar idilično miren samostan Hčera Božje ljubezni na Palah.
Koncem leta 1941 so četniki v »boju za reševanje srbstva«, tudi ob podpori italijanskih okupacijskih enot, prodrli v vzhodni del Bosne. V začetku decembra so tako zavzeli Fočo in med 9. in 21. decembrom tam izvedli pokol muslimanskega in hrvaškega življa, podobno se je zgodilo v Goraždu, val nasilja pa je pljusknil tudi na Pale, kjer je tedaj v samostanu živelo pet redovnic: predstojnica s. Jula Ivanišević, Hrvatica (48), Avstrijka s. Berchmana Leidenex (76), Slovenki s. Krizina Bojanc (56) in s. Antonija Fabjan (34) ter Madžarka iz Hrvaške s. Bernardeta Banja (39). Pri njih je tedaj živel tudi iz Slovenije izgnani duhovnik in pisatelj Fran Ksaver Meško. Ta je pozneje popisal svoje videnje tistih usodnih, a z neomajno vero prežetih dni trpljenja, ki jih je preživel z mučeniškimi redovnicami (pripoved Križev pot v četrti knjigi njegovih izbranih del, Celje 1959).
V ledenem mrazu bosenske zime, tiste dni se je temperatura spustila do minus 10 stopinj, se je začel križev pot redovnic, ki v naglici niso mogle vzeti s seboj nobenega dodatnega oblačila …
Križev pot
Potem ko je bilo že več dni v okolici Pal slišati streljanje, so četniki 11. decembra 1941 vdrli v samo naselje in napadli samostan Hčera Božje ljubezni, ki tedaj ni imel nobenega varstva več (hrvaške enote so se že umaknile). Predstojnica s. Jula je bila v tem času zunaj, saj je kupovala hrano za samostan, a se je, ko je videla, kaj se dogaja, mimo četnikov – in na njihovo veliko začudenje, saj bi vsak »normalen« človek v takem položaju v želji, da bi rešil svojo glavo, bežal stran – prebila do sosester v hiši. Te so se zbrale ob duhovniku Mešku, ki jim je v očitni nevarnosti podelil odvezo. Četniki so vse stanovalce samostana izgnali iz stavbe, to oropali in kasneje, potem ko so sestre in duhovnika že odgnali, tudi zažgali (očitno je bilo kaj malo pomembno, da je le nekaj mesecev prej, aprila 1941, ta samostan za nekaj dni gostoljubno sprejel člane jugoslovanske vlade, ko so bežali iz države). V ledenem mrazu bosenske zime, tiste dni se je temperatura spustila do minus 10 stopinj, se je tako začel križev pot redovnic, ki v naglici niso mogle vzeti s seboj nobenega dodatnega oblačila. 76-letna, skoraj slepa sestra Berchmana je bila celo v natikačih …
Na poti od hiše do hiše, od te do one četniške postojanke, so, kot popisuje pisatelj Meško, skupaj s še nekaterimi zajetimi Hrvati doživljali različne sprejeme: od odkritega sovraštva, do nesebične pomoči in podpore tudi pravoslavnih ljudi. Naslednjega dne – četniška zasliševanja in izmišljene obtožbe na račun nedolžnih sester, nato nadaljevanje poti. Sestro Berchmano, ki zaradi onemoglosti ni mogla slediti, so naložili na sani. Noč v zapuščenem muslimanskem naselju Careve Vode, zjutraj – sobota, 13. decembra – naprej. Sestro Berchmano so pustili v tem naselju, saj sani, s katerimi so jo pripeljali prejšnji dan, ni bilo več nikjer. Štiri sestre in duhovnika Meška so po večurnem pešačenju privedli v Sjetlino, sedež glavnega štaba četniških enot. Znova zasliševanja v četniškem štabu (gostilna), kjer pa Ksaver Meško naleti na četnika Milka, učitelja iz Maribora, ki se potegne zanj. Slovenski duhovnik tako dobi dovolilnico za prosto gibanje do Beograda in od tam naprej v Slovenijo, kamor se je nameraval vrniti. Njegovo življenje, ki je v času četniškega ujetništva že nekajkrat viselo na nitki, je rešeno, drugačna usoda pa se zapisuje njegovih sotrpinkam, petim redovnicah Hčera Božje ljubezni.
Na pot proti Goraždu
Tretjo adventno nedelja prvega vojnega leta v nekdanji Jugoslaviji (14. december 1941) se je križev pot redovnic, Hčera Božje ljubezni iz požganega samostana na Palah nadaljeval. Četniki so sestre Julo, Krizino, Antonijo in Bernardeto posadili na voz in jih s še nekaterimi ujetniki odpeljali proti Goraždu. Na delu tega potovanja jih je še spremljal Ksaver Meško, v kraju Praća pa so se poti slovenskega duhovnika, ki se je prek Beograda in Zemuna vrnil v Slovenijo, in sester, ki jih je čakala negotova usoda, za vedno ločile. Tako Meško kot sestre so mislili, da redovnice peljejo v Goražde zato, ker naj bi bila tam četniška poljska bolnišnica, v kateri bi sestre negovale njihove ranjence. Tudi ukaz komandanta v Sjetlini vojvode Đekića, da vojaki ne smejo na poti sestram storiti nič zlega, je zbujal vsaj kanček upanja, da le niso v smrtni nevarnosti. Kasnejši dogodki so ta plamen upanja kruto ugasili. Noč s 14. na 15. december so sestre prebile v vasi Brdo Bare. Zjutraj je kolona z ujetimi nadaljevala pot in proti večeru prispela v Goražde.
Smrt
Goražde je bilo že od novembra pod četniško oblastjo in po nekaterih podatkih naj bi v tem delu Bosne (Goražde, Foča in okoliške vasi) četniki pobili okoli pet tisoč ljudi in zažgali nekaj sto hiš, mnoge na povelje majorja Jezdimirja Dangića, h kateremu so privedli tudi zajete redovnice. Zaprli so jih, same, v sobo v tretjem nadstropju tamkajšnje kasarne, kjer se je zadrževala četniška vojska.
Dogajanje tistega večera so z izjavami osvetlili nekateri očividci, med njimi tudi neki zajeti hrvaški častnik, ki je nekaj mesecev pozneje redovnicam v Sarajevu pripovedoval žalostno zgodbo o usodi njihovih sosester: »Tistega večera so se nenadoma zaslišali jok in kriki sester. Ni mogoče povedati, kaj se je dogajalo, ampak lahko preprosto domnevamo, da so četniki nedostojno in nasilno pristopili k sestram, te pa so, da bi se rešile njihovega nasilništva, skočile skozi okno. Prva je skočila s. Jula, zadnja s. Bernardeta, ki se je pri padcu tudi najbolj poškodovala in se onesvestila, čeprav višina ni bila zelo velika. Sestre so hotele pobegniti pred četniki, toda ti so jih ujeli, takoj vse štiri zaklali in vrgli v Drino.«
Podobo dogajanja dopolnjuje tudi izjava duhovnika Anteja Bakovića, takrat 10-letnega dečka, ki je z materjo in sestrami slišal, kaj se dogaja na nasprotnem bregu Drine, krike sester in vzklike »Jezus, reši nas!«. Še istega večera je k njim prišel eden od pijanih četnikov in pripovedoval, kako so »obračunali« s sestrami. Po četnikovi pripovedi so hoteli sestre posiliti in so že strgali obleko z njih, tako da so ostale le v perilu. Redovnice so se zelo upirale, nato pa so, ko so videle, da jim ni pomoči, poskakale skozi okno. Ante je takoj zjutraj odšel na breg Drine in tam videl prizor, ki se mu je neizbrisno zarisal v spomin: pobite redovnice, vsaka je, kot je preštel, dobila vsaj deset ali petnajst udarcev in ubodov z nožem.
Antejeva mati je želela redovnice pokopati na katoliškem pokopališču. Toda na prošnjo pri stražarjih je dobila odgovor, naj raje odneha, sicer se bo njej dogodilo isto. Trupla sester so še nekaj dni ležala v plitvini, potem pa jih je grobar s palico potisnil v Drino. Ta je tako postala njihov grob.
Usoda s. Berchmane Leidenix
Najstarejša od Hčera Božje ljubezni iz samostana na Palah, Avstrijka s. Berchmana Leidenix, je, potem ko so njene sosestre odpeljali naprej, zaradi onemoglosti ostala v nekdaj muslimanskem naselju Careve Vode. Tu je ostala nekaj dni, nato pa so jo s sanmi odpeljali v Sjetlino, kjer je našla zatočišče pri prijaznih ljudeh. Po nekaj dnevih sta ponjo prišla dva četnika, češ da jo bosta odpeljala proti Goraždu. Kot je kasneje pripovedovala hči hišnega gospodarja, pri katerem je s. Berchmana preživela zadnje dni, so sestro četniki kljub prigovarjanju očeta, da ni sposobna za potovanje, posadili na sani in odpeljali. Že po nepolni uri sta se vrnila, eden od njiju pa je imel okoli vratu rožni venec nesrečne redovnice … Pisal se je 23. december 1941.
Sestro so ustreljeno našli nemški vojaki in jo pokopali v gozdu. Spomladi 1942 so celo sestre same iz Sarajeva prišle na to področje in odkopavale gomile v gozdu. Našle so veliko zakopanih vojakov, trupla sestre Berchmane pa ne.
Glas o svetništvu
Vest o kruti smrti redovnic se je kmalu razširila ne le po Sarajevu, ampak med vsemi katoličani v Bosni, uprava sester Hčera Božje ljubezni je o tem obvestila glavno upravo na Dunaju, ta pa celotno družbo v Evropi ter Severni in Južni Ameriki. Po pričevanjih iz tistih časov se je med ljudmi takoj začel širiti glas, da so pobite mučenke svete vere. Že leta 1942 so sestre v Sarajevu natisnile podobice v spomin na sosestre; eno je dobil v Slovenijo tudi Ksaver Meško, ki je takrat služboval na Selah. Podobico je, globoko pretresen zaradi smrti redovnic, položil pod ciborij v tabernaklju župnijske cerkve in jih tako, na svoj način, že takrat »kanoniziral«.
Po letu 1945 in komunističnem prevzemu oblasti so bile mučeniške sestre omenjene le enkrat, na montiranem procesu proti nadškofu Alojziju Stepincu, nato pa jih je prekril molk. Šele leta 1959 je Ksaver Meško v Izbranih delih objavil zapis Križev pot, v katerem je popisal dneve, ki jih je v četniškem ujetništvu preživel skupaj s pokojnimi sestrami, vendar ta pripoved v tistih svinčenih časih še ni mogla dobiti širšega odmeva, ampak se je o njej le šepetalo po samostanih.
V šestdesetih letih je bilo skrivoma zbranih nekaj zapriseženih izjav, led javnega omenjanja pobitih sester pa je šele ob 30. obletnici njihove smrti (1971) s prispevkom v Glasu koncila prebil duhovnik Živko Kustić. Od takrat dalje sestre imenujejo Drinske mučenke.
To je tudi naslov knjige, ki jo je leta 1990 objavil že omenjeni duhovnik Ante Baković, kot otrok priča smrti redovnic. Knjiga je doživela tri izdaje in je v marsičem spodbudila prizadevanja, da bi dosegle čast oltarja. Za začetek postopka je bil pristojen predvsem Urad za Drinske mučenke, ki je zbiral dokumente o življenju, delovanju in smrti sester, sad teh prizadevanj pa je knjiga Zaobljuba, podpisana s krvjo, po kateri je nastal pričujoči zapis.
Kot je bilo mogoče slišati ob 55. obletnici smrti decembra 1996, naj bi v kratkem sprožili postopek za beatifikacijo drinskih mučenk na nadškofijski ravni, to pa je prvi korak k njihovemu priznanemu svetništvu. (Pripis: prvi korak je bil v tistem času dejansko prožen, sledili so številni drugi in tako je 24. septembra 2011 Drinske mučenke v imenu papeža Benedikta XVI. v Sarajevu za blažene razglasil kardinal Angelo Amato, prefekt Kongregacije za svetnike).
Med Drinskimi mučenkami sta dve Slovenki
S. Krizina (Jožefa) Bojanc – Rojena je bila 14. maja 1885 v vasi Zbure (župnija Šmarjeta) kot drugi od šestih otrok očeta Mihaela in matere Marije. Doma so imeli gostilno, dokler ni leta 1891 oče odšel v Ameriko, od koder se ni vrnil. Mama Marija je ostala sama s petimi otroki, šesti je bil na poti. Pobožna žena je vse svoje otroke je posvetila nebeški Materi v varstvo. Prav po Marijinem zgledu sta dve hčeri izrekli »zgodi se« in se odločili za redovniško pot med Hčerami Božje ljubezni. Te redovnice so namreč iz Sarajeva prihajale v različne kraje tedanje države in zbirale darove za vzdrževanje svojih šol in sirotišnic. Pogosto so prihajale prav v Slovenijo, kjer so imele dobrotljivega zaščitnika – škofa Antona B. Jegliča, ki je z njimi zgledno sodeloval že v Sarajevu kot pomožni škof ob nadškofu Stadlerju. Hčere božje ljubezni so prišle tudi v šmarješko župnijo in tu dobile darova posebne vrste – sestri Angelina in Jožefa sta ob srečanju z njimi začutili Božji klic. Leto dni starejša Jožefa je v Družbo vstopila decembra 1921, stara 36 let, mlajša Angelina pa tri leta kasneje (dočakala je častitljivih 95 let). Jožefa je julija 1922 vstopila v noviciat in prevzela ime Krizina. Večne zaobljube je izrekla 5. avgusta 1925, tik pred tem pa je bila premeščena v samostan na Pale. V naslednjih letih je služila v mnogih ustanovah družbe, predvsem na področju Tuzle. Aprila 1939 je bila na lastno prošnjo spet premeščena na Pale in čez poldrugo leto se je zgodilo to, kar je sicer po naravi plaha Krizina po pripovedovanju sosester večkrat govorila: »Tako si želim umreti mučeniške smrti.« Njena molitev je bila uslišana.
S. Antonija (Jožefa) Bojanc – V vasi Malo Lipje, nekdaj župnija Hinje, danes Žužemberk, se je očetu Janezu in materi Jožefi 23. januarja 1907 rodila Jožefa. Očeta je izgubila pri štirih letih, le dva meseca potem, ko se je rodila najmlajša sestra Angela (oče je imel iz prvega zakona tri otroke, po smrti prve žene se je poročil vdrugo in imel še pet otrok). Jožefa je tako ostala sama z osmimi nepreskrbljenimi otroci, nekaj let kasneje pa je tudi ona zbolela in kmalu umrla. Otroke so v rejo vzele družine sorodnikov, takrat enajstletno Jožefo je v dobrotljivo varstvo vzela teta. Ko je v Jožefi kasneje dozorela odločitev za redovniško pot, jo je teta navdušeno podprla in ji ves čas stala ob strani. K Hčeram Božje ljubezni je Jožefa prišla po posredovanju sorodnice s. Margarete Jarc, ki je že bila v tej družbi. Jožefa je prišla v Sarajevo 9. aprila 1929 in se pridružila 46 Slovenkam, kolikor jih je bilo tega leta med Hčerami Božje ljubezni. V noviciat je stopila na svoj god, 19. marca 1930, in prevzela ime Antonija. V drugem letu noviciata je bila njena učiteljica tudi s. Berchmana, s katero sta deset let kasneje skupaj stopili na pot mučeništva. Po začasnih zaobljubah je služila predvsem v Sarajevu, leta 1936 pa je bila premeščena na Pale. Tudi po večnih zaobljubah (28. avgusta 1937) se je vrnila v samostan na Pale – nepolna štiri leta kasneje pa je te zaobljube podpisala tudi z mučeniško krvjo.
Vir