Blaženi Albert Marvelli se je rodil 21. marca leta 1918 v Ferrari. Ko se je z družino preselil v Rimini, je bil reden obiskovalec salezijanskega oratorija in tu preživel veliko časa s prijatelji iz Katoliške akcije. Postal je njen predsednik na nivoju župnije in kmalu tudi podpredsednik na nivoju škofije Rimini. Tu je sčasoma kot katehet in animator postal desna roka salezijancev. Za vzornike si je izbral Dominika Savia in Pier Giorgia Frassatia. Pri sedemnajstih letih je v svoj dnevnik zapisal življenski program. Med vsemi je bil priljubljen kot izvrsten športnik.
Diplomiral je na tehnični univerzi v Bologni leta 1942 in se zaposlil v tovarni “Fiat” v Torinu. V času druge svetovne vojne je njegova družina pobegnila iz Riminija, on pa se je po vsakem bombardiranju vračal v mesto. Postal je apostol izgnancev in siromašnih, pomagal je umirajočim, tolažil preživele in po bombardiranju brez strahu za svoje življenje vedno pomagal ranjencem. Odpiral je vagone, ki so bili že zapečateni na postaji mesta Santarcangelo in na poti v koncentracijska taborišča, ter mnoge rešil pred nemško deportacijo. Po vojni je aktivno deloval kot udeleženec v Cerkvenem, socialnem in političnem življenju svojega mesta. Med različnimi nalogami, ki jih je opravljal v javnosti je bilo tudi članstvo v občinskem odboru. Bil je demokrat stranke Democrazia Cristiana na volitvah za župana. Njegov politični nasprotnik na volitvah, komunistični kandidat, je rekel: “Moja stranka lahko izgubi, vendar naj zmaga inženir Marvelli”.
V svoj dnevnik je zapisal: “Jezus me je ogrnil s svojo milostjo in ne vidim ničesar drugega, razen Njega, mislim samo na Njega”. Evharistija in pobožnost do Marije sta bila temelja njegovega življenja. “Odprl se mi je nek nov svet, ko sem kontempliral pred Najsvetejšim” je zapisal v svojem dnevniku. “Vsakič, ko prejmem sveto obhajilo, Jezus s svojo božanskostjo in človeškostjo vstopi v mene, spodbujajoč me, da sprejemam svete odločitve. To je plamen od katerega izgorevam, plamen, ki me osrečuje.”
Njegova družina se je vrnila v mesto leta 1945 in tedaj je bila Albertu zaupana naloga oskrbe beguncev. Ustanovil je ljudsko univerzo in odprl ljudsko kuhinjo za siromašne. Zvečer 5. oktobra leta 1946 ga je povozil tovornjak, ko se je s kolesom peljal na sestanek glede bližnjih lokalnih volitev. Umrl je nekaj ur po nesrečnem dogodku ne da bi prišel k zavesti. Imel je 28 let. Papež Janez Pavel II. ga je za blaženega razglasil 5. septembra leta 2004.
Vir
»Srednje poti ni, ne moremo primerjati Jezusa in hudiča, milosti in greha. Jaz želim biti ves Jezusov, ves njegov. Če sem bil do zdaj nekoliko negotov, zdaj ne sme biti nobene negotovosti več; pot je ubrana, vse pretrpeti in nič več grešiti. Jezus, rajši umrem kot grešim; pomagaj mi izpolniti to obljubo.«
»Jezus me je ogrnil s svojo milostjo in ne vidim ničesar drugega razen Njega, mislim samo Nanj … Odprl se mi je nek nov svet, ko sem molil pred Najsvetejšim. Vsakič, ko prejmem sveto obhajilo, Jezus s svojo božanskostjo in človeškostjo vstopi vame, spodbujajoč me, da sprejemam svete odločitve. To je plamen, od katerega izgorevam, plamen, ki me osrečuje.«
Ime: Nastalo je iz nemškega Albreht oz. Adalbrecht. Beseda je zloženka iz starovisokonemških besed adal »plemenit« in beraht »bleščeč, slaven«.
Rojen: 21. marca 1918.
Kraj rojstva: Mesto Frerrara v severni Italiji.
Umrl: 5. oktobra 1946.
Kraj smrti: Mesto Rimini, prav tako na severu Italije.
Družina: Bil je drugi od sedmih otrok Alfreda in Marije, roj. Mayr. Oče je bil upravitelj banke, zato se je družina večkrat selila, mati pa je bila zelo dejavna na karitativnem področju in je skrbela za številne reveže.
Mladost: Leta 1930 se je družina preselila v Rimini, kjer je bil gojenec salezijanskega oratorija in voditelj Katoliške akcije, sčasoma je postal katehet in animator.
Študij: Leta 1941 je v Bologni diplomiral na Fakulteti za strojništvo.
Ljubezen: Pri 24 letih se je zaljubil v mlado dekle Marileno Aldè iz Lecca. Resno je razmišljal o poroki z njo, a ker mu ona ni vračala čustev in ga je imela bolj za prijatelja, je spoštoval njeno voljo in se ji odrekel.
Vojaščina: Po končanem študiju je začel delati v tovarni Fiat, a so ga kmalu vpoklicali na vojaško usposabljanje v Trst in Torino. Po treh mesecih so ga odpustili, saj sta bila med vojaki že dva njegova brata.
Vojni čas: Po vrnitvi v Rimini je ves svoj čas, sredstva in moči porabil za dobrodelnost in socialno delo. Med številnimi bombnimi napadi (od novembra 1943 jih je bilo več kot 900) je nesebično pomagal svojim meščanom, skrbel za ranjence in brezdomce ter zanje dobesedno sezuval čevlje s svojih nog. Med nemško okupacijo je številne rešil pred izgonom v koncentracijsko taborišče.
Obnova: Po vojni je dejavno sodeloval pri obnovi mesta. Zaupana mu je bila skrb za brezdomce, ustanovil je ljudsko univerzo in odprl ljudsko kuhinjo za reveže. Užival je veliko zaupanje, bil je protagonist cerkvenega, socialnega in političnega življenja. Postal je član občinskega odbora ter kandidat Krščanske demokratične stranke za župana.
Vzornik: Pier Giorgio Frassati, ki je umrl leta 1925 in bil 1990 razglašen za blaženega.
Duhovnost: Bil je duhovno globok človek, evharistija in pobožnost do Marije sta bila temelj njegovega življenja. Dan je začenjal z adoracijo in mašo. Svoje duhovne misli in sklepe je od sedemnajstega leta zapisoval v poseben dnevnik.
Vzrok smrti: Zvečer, ko se je s kolesom peljal na zadnji sestanek pred lokalnimi volitvami, ga je povozil vojaški tovornjak. Kavelj prikolice ga je zadel v glavo in po dveh urah je v bolnišnici umrl v naročju svoje matere.
Zavetnik: Mladine, katoliških laikov in politikov.
Goduje: 5. oktobra.
Beatifikacija: Za blaženega ga je 5. septembra 2004 razglasil papež sv. Janez Pavel II.
Vir