” Velika milost in velika čast je pripadati kapucinom in pravim sinovom svetega Frančiška. Vendar je potrebno poznati in vedno s seboj nositi pet dragocenih biserov: strogost, enostavnost, dosledno izpolnjevanje Konstitucije in serafskih Pravil, nedolžnost življenja in neizčrpno ljubezen.”
(Blaženi Angel iz Acrija)
Rojen je bil v Acriju (Consenza, Italija), 19. oktobra 1669. očetu Frančišku Falcone in materi Diani Errico, pekarici, dvema vaščanoma, ki sta bila revna v materialnih dobrinah, toda bogata v krepostih in krščanskih pobožnostih, krščen je bil naslednjega dne, v srednjeveški cerkvici svetega Nikolaja v Belvederu, po župniku don Bernardinu La Gaccia. Pri krstu je dobil ime Luka Anton, ker se je rodil dan po liturgičnem prazniku evangelista Luke in morda tudi iz spoštovanja do velikega frančiškana brata Humilija iz Bisignana, ki je v svetu nosil to ime in za katerega je bil takrat začet postopek za razglasitev za blaženega.
Od njegovega otroštva, ki je bilo prežeto z materinim češčenjem Žalostne Device in svetega Frančiška Asiškega, ne vemo skoraj ničesar. Edini dogodek iz njegovih prvih let je znan iz njegove pripovedi redovnici Mariji Angeli od Križanega in očetu Bonaventuri iz Scaleje, o čemer sta pričevala v kanonskih postopkih beatifikacije.
”Nekoč, – pripoveduje Marija Angela – ko je bil še fantič in je šla mati z njim v cerkev, je počel otročarije v sami cerkvi, kot jih delajo vsi otroci. Da ne bi motil matere v cerkvi, je menila, da je bolje, da ga pusti doma; toda on … da bi se upiral materi je hotel sneti neko sliko Matere Božje, ki je visela na zidu”. Toda potem je, ganjen in istočasno žalosten od blagega pogleda Device, odstopil od svoje namere, “pokleknil pred to sliko na neko zrnje in ostal tako klečeč do materinega prihoda. Opazila je ne samo, da je klečal ves čas, ampak mu je to klečanje povzročilo tudi nemalo bolečin .. na samih kolenih. Medtem je, – beremo na koncu pričevanja očeta Bonaventure – dvakrat videl to sliko vso v sijaju in obkroženo z žarki, zaradi česar je bil ves prevzet in ohrabren s to sveto vajo”.
Mali Luka Anton, skromno oblečen, pogosto bosih nog, je rasel pobožno in bogaboječe med fantiči v Casalicchiju v lepem in moralno zdravem okolju, na meji revščine, ter kazal že od prvih let svojega otroštva določene znake tiste svetosti, ki jo je kasneje dosegel odgovarjajoč na Božjo milost. 24. junija 1764, ko še ni dopolnil pet let, je v cerkvi Svete Marije Velike v Padiji, prejel zakrament potrditve. Obiskoval je župnišče sv. Nikolaja in samostansko cerkev kapucinov svete Marije Angelske, kjer je dobil osnovno znanje branja in pisanja od soseda, ki je odprl šolo slovnice in osnove verouka. Ko je bil malo večji ga je stric, duhovnik don Dominik Errico, materin brat, poslal na šolanje splošne kulture, v upanju da bo postal vzgojena in izobražena oseba, ki bo v pomoč in podporo mladi materi, ki je prezgodaj postala vdova. To upanje pa se ni uresničilo. Po mladostnih letih, ki jih je preživel zgledno in z versko vnemo, se je Luka Anton resnično čutil poklicanega za življenje v samostanu; toda njegovemu poklicu so se močno upirali v družini, celo njegov stric duhovnik je imel dvome in pomisleke, ki so lahko premagani samo tedaj, ko moč milosti prevlada nad slabostjo narave.
Za to je bilo odločilno srečanje z očetom Antonom iz Olivadija; ta kapucin je bil tedaj znan in zelo cenjen po vsem jugu Italije zaradi svoje svetosti. Leta 1689 je prišel v Acri da bi tam pridigal. Brez da bi prisluhnil materinim prošnjam, ne da bi se oziral na preteče grožnje strica duhovnika, ki se je odločno uprl nečakovi izbiri, je mladi Luka Anton sprejel v svojem srcu sporočilo ljubezni, ki je prihajalo iz pridigarjeve navdahnjene besede. Naenkrat je začutil, da mestno življenje, privlačnosti sveta in radosti družinskega življenja, niso njegova pot. Čeprav je trpel zaradi bolečine, ki jo bo prizadejal materi, se je odločil postati kapucin.
Tako je z osemnajstimi leti odgovoril na Božji klic in stopil v noviciat v samostanu v Dipignanu. Toda že po nekaj dneh preživetih v popolnem veselju je razočaran, ker ni našel uboštva, ki ga je pričakoval, zapustil noviciat in se vrnil domov. Ko se je vrnil v svetno življenje je zopet opazil, da ni ustvarjen zanj. S skromnostjo in hrabrostjo se je ponovno pojavil pred brati samostana v Acriju, jih prosil za odpuščanje in zaprosil za ponoven sprejem v redovno življenje. Ker je dobil vsa potrebna dovoljenja s strani provincijala, Frančiška Caracciolo iz Scaleje, je 8. novembra 1689 Luka Anton ponovno z vso odločnostjo stopil v noviciat v samostanu v Belvederu, trdno odločen, da tam tudi ostane. Toda še enkrat, premagan od skušnjav in stisnjen od dvomov in prigovarjanj je popustil. Slekel je frančiškansko redovno obleko in drugič zapustil samostan.
Ampak zelo hitro je ugotovil, da je naredil napako, ter se zelo globoko ponižan, ker je tako zlahka podlegel skušnjavam in privlačnosti tega sveta, obrnil na Boga v iskreni molitvi, naj ga ne zapusti, ampak naj ga brani pred hudičevim zapeljevanjem. Drhteč in z zaupljivostjo se je tretjič pojavil pred samostanskimi vrati in z glasom, ki je pojemal od vznemirjenosti, zaprosil, naj ga milostno zopet spustijo v noviciat. In začuda, ponovno je sprejet. Ob pomoči očeta Frančiška iz Acrija, tedaj voditelja samostana v Montaltu, ter na posredovanje očeta Antona iz Acrija, ki je bil prav tistega leta na Generalnem kapitlju, 17. junija 1690 v Castrovillariju izbran za provincijala, je mladi Luka Anton res uspel dobiti od generalnega voditelja reda, očeta Karla Marije iz Macerate, potrebno odobritev, da je lahko, sedaj že tretjič, oblekel frančiškanski habit.
Tako je 12. novembra 1690, z 21-imi leti, v mistični atmosferi samostana v Belvederu, Luka Anton tretjič in zadnjič oblekel frančiškansko redovno obleko in odločno stopil na pot k popolnosti. Dneve je preživljal v nenehni molitvi; ure in ure je preklečal v cerkvi pred tabernakljem potopljen v premišljevanje Jezusovega trpljenja, v katerem je videl uresničenje svojega božanskega in človeškega ideala. In to mesto je zapuščal samo za to, da je lahko opravljal najnižja opravila v skupnosti. Vendar so se vseeno od časa do časa vračale skušnjave, pojavljale so se krize in zopet se je krepila odločitev, da zapusti kapucinsko življenje.
Nekega dne, v jedilnici, ob skromnem obroku, je bil presenečen ob branju odlomkov iz življenjepisa patra Bernarda iz Corleone, ki so govorili o tem, kako je ta kapucinski svetnik, ki je bil takrat v postopku razglasitve za blaženega, uspel priti do spoznanja šibkosti človeške narave. Zvečer istega dne, ko je bil izmučen od strahovitih napadov, ki jih je doživel s strani satana, se je umaknil v svojo skromno sobico, zajokal pred podnožjem Križanega in klical: “ Pomagaj mi, Gospod! Ne morem več prenašati”. In v ta trenutek je odjeknil nebeški glas: “Naredi kot oče Bernard iz Corleona”. To je bilo znamenje, nezavedno pričakovano v tesnobi in trpljenju negotovosti in skušnjav. In to je bil zanj trenutek preobrata, začetek novega življenja. Popolnoma ohrabren s primerom, ki mu je bil dan, je Luka Anton začel brati življenjepis kapucina iz Corleone, ter ga zvesto posnemal v življenju. Po stopinjah brata Bernarda je začel živeti v premišljevanju in pokori, mnoge ure zaprt v svoji sobici, zatopljen v molitev ali v zanosu trpinčenja in mrtvičenja telesa. S tem in ob podpori razsvetljenega vodstva očeta Janeza iz Orsomarsa, učitelja novincev, duhovnika velikih kreposti in široke humanistične in teološke kulture, je Luka Anton uspešno dokončal leto noviciata in 12. novembra 1691 dal svečane zaobljube, ter sprejel ime, ki je obetalo – brat Angel iz Akrija.
Določen za duhovnika, kljub njegovi želji, da iz ponižnosti ostane v redu kot preprosti brat laik, se je lotil študija v samostanih v Akriju in Saraceni. Od 1695 do 1700 je v samostanih Rossana in Corigliano Calabro in v Cassano Jonio zaključil študij teologije, filozofije in humanistike, ki jih je začel v Akriju. Med njegovimi učitelji tega časa, je vredno omeniti očeta Bonaventuro iz Rotonda, zelo poznanega po znanju in krepostih. Bil je njegov spovednik in duhovni spremljevalec, ki mu je oblikoval karakter in ga navajal na posnemanje križanega Jezusa, njegovega življenja pokore, žrtve in odrekanja.
Po zavzeti pripravi je 10. aprila 1700 na velikonočni dan v katedrali v Cassano Jonio posvečen v duhovnika in od predstojnika določen za službo pridiganja.
Na področju polnem družbenih nasprotij in spopadov privilegiranih, z bogastvom ki je bilo v rokah samo nekaterih, medtem, ko so bili revni kmetje, pastirji in revno mestno ljudstvo v bedi, z vsemi težavami značilnimi za Jug Italije, je oče Angel vršil službo pridigarja. Uporabljal je enostaven in vznemirljiv govor, kakršnega že davno ni bilo več slišati in dosegal obilo duhovnih sadov.
Ker je živel med Segnerimom (1624 – 1694), ki je na vrhuncu 17. stoletja globoko obnovil versko pridiganje in svetim Alfonzom Marija de Liguori (1696 – 1778), ki je vpeljal nove in uspešnejše metode pridiganja, je oče Angel izbral zase bolj ljudski način pridiganja po vzoru evangelija, kar je bilo značilno za frančiškane, še posebno za svetega Bernarda iz Siene (1380 – 1444) in svetega Leonarda iz Porto Maurizija (1676 – 1751).
Tako je po začetnih neuspehih svetega Jurija Albanese, oče Angel iz Akrija z enostavnim in tihim načinom govora, primernim okoliščinam, da so ga lahko vsi razumeli, postal najuspešnejši pridigar in najbolj iskan v Neapeljskem kraljestvu.
Skozi 38 let, brez popuščanja utrujenosti in drugim zelo težkim in raznovrstnim oviram, od leta 1702 vse do njegove smrti leta 1739, je neutrudno prepotoval celo Kalabrijo in velik del južne Italije, pridigal ob številnih postnih časih in imel brezštevilne tečaje ljudskih misijonov ter duhovnih vaj tako v Cosenzi, v Catanzaru in v Reggio Calabria, kakor tudi v najzakotnejših hribovskih zaselkih vse do Salerna, Neaplja in Montecassina. Iskren do skrajnih mej se je z silno vnemo boril proti vsakovrstni samovolji in izkoriščanju. Grajal je pokvarjene običaje njegovih sodobnikov in se zavzeto trudil, da bi odstranil družbeno nepravičnost, da ponovno prinese mir kjer je vladalo sovraštvo, da kliče k odgovornosti vse, ki so bili zadolženi za javni red. In v tem podoben Manconijevem očetu Krištofu, je večkrat dvignil glas proti knezom Sanseverina iz Bisignana in proti markizu Pavlu Mendoze della Valle, bodisi, da brani upravičene pravice ljudstva, ali pa da okara nekoristno in pretirano razkošje, ki se ni skladalo s težkimi pogoji v katerih je bilo ljudstvo, ki so mu vladali.
Ker se je zavedal, da je pridigar, ki ne skrbi za spovedovanje, podoben sejalcu, ki ne žanje, je oče Angel rad preživel mnoge ure v spovednici, kjer je zbiral najobilnejše sadove svojega evangelijskega pridiganja. V vseh mestih kjer je pridigal, je njegova prisotnost pritegnila v cerkve brezštevilno množico vernikov, pred njegovo spovednico pa je bila vedno tudi velika množica ljudi vseh starosti in stanov, saj se ni nikoli utrudil od spovedovanja. Čeprav je bil na prižnici trd in nepopustljiv v obsodbi greha, je bil nasprotno v spovednici dober in brezmejno usmiljen do spokornikov. Bil je resnično prepričan, da se z ljubeznijo lahko uredijo tudi najtežja stanja; menil je, da mu je z usmiljenjem najlažje ponovno pripeljati k Božji milosti vse grešnike, katere je Božja ljubezen spodbujala, da pokleknejo pred njim kot spovednikom.
Da bi se počutili čimbolj sproščeno (udobno) je imel navado sprejemati moške v zakristiji ali pa v svoji borni in neugledni sobici, kamor so prihajali tako plemiči, knezi, škofje, duhovniki in na poseben način, mladi iz vseh družbenih slojev, katere je znal lepo sprejeti, poslušati, razumeti in voditi. K njemu so prihajali, da bi se z njim posvetovali o različnih težavah v službi, dvoru in svojih odgovornostih knezi iz Bisignana Josip Leopold in Alojzij Sanseverino, ki so do njega gojili veliko prijateljstvo in spoštovanje, ter znaten del javnih upraviteljev in cerkvenih dostojanstvenikov. Njegov žar ga je pogosto spodbujal k iskanju zakrknjenih grešnikov za spravo ter ga naredil čutečega, da priteče na pomoč katerokoli uro dneva ali noči bolnikom, ki so iskali njegovo duhovno oskrbo. Ob spokornikih, ki so prišli občasno k njemu, so bili tudi posamezniki in skupine – ne samo osebe posvečenega življenja z redovnimi zaobljubami – ki so stalno koristili dobrodejnost njegovega duhovnega vodstva, včasih tudi z dopisovanjem. Med njimi so bile redovnice stroge klavzure samostana kapucink iz Akrija, katere je vse do smrti vodil proti cilju krščanske popolnosti; don Jožef Leopold Sanseverino VIII, knez iz Bisignana, ki je priganjal in dobil od rimskega škofa Benedikta XIII apostolski Breve (kratko papeško pismo) izdano 13. julija 1726, s katerim pooblašča očeta Angela, da se naseli v njegovi prostrani palači in prevzame skrb za rešitev njegove duše. Tam je bila tudi Marija Terezija Sanseverino, hči omenjenega kneza, ki jo je pri krstu držal pri krstu in jo je kasneje podpiral v nameri, da postane redovnica kapucinka
Papež Leon XII. je 18. decembra 1825 razglasil Angela iz Acrija za blaženega.
Sveti posmrtni ostanki očeta Angela so ostali v grobu stare cerkvice sv. Marije od Angela kapucinskega samostana v Akriju 86 let, vse do razglasitve za blaženega, ko so posmrtne ostanke po izkopu in prepoznavanju, ki ju je Kongregacija za obrede odobrila na dan 22. novembra 1825, položili pred njemu posvečen oltar v isti cerkvi. 22. avgusta 1925. ob priložnosti svečanega praznovanja prve stoletnice razglasitve za blaženega, so kosti blaženega Angela, zbrane v umetniško izdelani srebrni žari, prenesene v veličastno svetišče zgrajeno med letoma 1893 in 1896 in ki ga je papež Janez Pavel II. povzdignil na dostojanstvo in na naslov manjše bazilike.
Njegov god obhajamo 30. oktobra.
Povzeto po beatoangelo.it in https://www.traditioninaction.org/SOD/j152sd_AngelodAcri_10-30.html
V začetku 18. stoletja sta delovala v Italiji dva misijonarja: frančiškan sv. Leonard Portomavriški in kapucin sv. Angel Akrijski v južni Italiji. V življenju in delovanju bl. Angela so se jasno uresničile besede sv. Pavla: “Dovolj ti je moja milost. Moč se v težavah utrjuje (2 Kor 12,9).”
Bl. Angel se je rodil v malem mestu Acriju v južni Italiji. Pri krstu je dobil ime Luka Anton. Njegovi starši so bili pobožni kmetje, ki so s trdim delom služili kruh svoji družini. Vse od otroštva je gojil ljubezen do molitve pokore. Angel je veliko pomagal staršem pri delu, hkrati pa se je marljivo učil. Hribovec po rojstvu in vzgoji je ohranil celo življenje neko grobost, trpek, neobvladljiv značaj in silno energijo svojih rojakov.
V samostanu
Luka Anton je imel 18 let, ko je imel neki kapucin, svetniški p. Anton iz Olivadija, misijon v Acriju. Misijon ga je navdušil za molitev in za kapucinski red. Kmalu je prosil za sprejem. Ta provinca Cosenza je štela takrat 37 samostanov in imela 407 bratov. Toda v noviciatu je dvakrat obupal nad strogostjo življenja. Ko se je tretjič vrnil in prosil ponovno za sprejem je bil pripravljen vztrajati ali umreti. Ob koncu noviciata so prišle spet iste skušnjave. Opogumilo ga je branje življenjepisa bl. Bernarda Korleonskega, da je vztrajal. Naredil je zaobljube, star 21 let. Po noviciatu se je Angel trudil, da bi postal dober redovnik. Zelo so ga mučile nečiste skušnjave. Mnogo je molil, se postil in se priporočal Brezmadežni. Bog ga je uslišal in rešil teh skušnjav po 12 letih. Že tridesetleten je bil posvečen za duhovnika l. 1700. Ko je začel pridigati, ga je doletela nova huda preizkušnja.
Pridigar in misijonar
V 38 letnih njegovega pridiganja je p. Angel imel 38 postnih pridig. V Acriju in Cetraru celo po štirikrat. Najtežje mu je bilo pri prvih postnih pridigah v S. Giorgio Albanese, blizu Acrija. Dobro se je pripravil, napisal vse pridige. Toda ko je začel prvo, drugo in tretjo pridigo, mu je spomin odpovedal. Trikrat je moral osramočen oditi s prižnice, ker ni znal nadaljevati. Postne pridige pa je moral prepustiti drugemu patru. Strt se je vrnil v celico. Priznati je moral, da je nesposoben za pridiganje, čeprav so ga predstojniki za to postavili, postavili mogoče zato, ker je imel močan, lep glas. Še bolj ponižno in vroče je začel moliti in prositi Boga za pomoč. Bog ga je uslišal tudi sedaj, tako da je Angel postal najznamenitejši pridigar južne Italije.
Po tolikih molitvah ga je Bog razsvetlil: “Ne boj se. Pojdi in začni pridigati popolnoma enostavno, evangelijsko.” Angel je ubogal: govoril je iz srce, preprosto, ni več pisal pridig. To je bilo seveda proti modi. Razvajena inteligenca ga je zasmehovala, toda ljudstvo ga je vzljubilo. Bog ga je proslavil s čudeži. Ti so bili kot magnet, ki je pritegnil še več ljudi. Njegova preprosta a navdušena beseda je delovala kot grom in je pretresla tudi najbolj zakrknjena srca. Tako je p. Angel postal pravi prenovitelj verskega življenja v svoji domovini. Pridigal je na način sv. Bernardina Sienskega in sv. Leonarda Portomavriškega. Njegova vsebina je bila nauk Cerkve, podan pod navdihom sv. Duha, največ o grehih in krepostih.
Na njegovih misijonskih poteh ga je vedno spremljal kakšen brat laik kapucin; zadnjih 27 let je to bil brat Andrej iz Belvedere Maritimo, ki je med pridigo molil za božji blagoslov pridige.
Kjer koli je imel večje število pridig, je pustil za seboj “Kalvarijo”, to je, dal je postaviti tri lesene križe, ki naj bi vernike spominjali na bridko Kristusovo trpljenje.
Zapustil je malo pisanega: le nekaj nad 30 pisem in nekatere molitve k Mariji in trpečemu Zveličarju.
Zelo je širil pobožnost 40-urne molitve Najsvetejšega in v času janzenizma priporočal pogostno sv. obhajilo. Njegova maša je trajala eno uro do uro in pol. Večkrat so ga videli med mašo v zamaknjenju.
Marijo je častil na vse načine: z rožnim vencem, malim oficijem, votivnimi mašami, postom na vigilije, postavljanjem Marijinih podob. Tudi Marijina podoba žalostne Matere božje, ki se sedaj časti v Acriju v kapucinski cerkvi, naj bi bil njegov dar.
Duhovni lik
Že iz pridigarskega delovanja p. Angela smo spoznali marsikaj o njem. Dopolnimo to.
Ko se je p. Angel po pridiganju vrnil v samostan, je dal vsem najlepši zgled redovnega življenja.
Bil je precejkrat tudi predstojnik, večkrat tudi v Acriju, pa tudi definitor in enkrat provincial. Vedno pa je sprejel take službe le pod pokorščino, Značilnost njegovega predstojništva je bila velika ljubezen do sobratov in dajanje prednosti slabotnejšim in mlajšim. Bedel je nad observanco in je bil proti vsem posebnostim in novostim. V kor je prihajal podnevi in ponoči.
Bil je izredno ponižen. Ponavljal je: “Moj Bog, jaz nimam ničesar. Vse je božji dar. Da, res je, da jaz pridigam, vendar nisem pri tem nič drugega kot bedno, ubogo orodje kot Balaamova oslica.”
Imel je tako živo vero v evharistijo, da je gledal v njej Boga, kot da ne obstaja nobeno skrivnostno zagrinjalo.
Njegova pobožnost do Jezusovega trpljenja je bila velika. Leta 1714 je v Acriju občutil med molitvijo, kako mu neviden meč prebada srce. Bolečina je bila strašna, da bi bil kričal zaradi trpljenja, če ne bi bil blizu sebe videl Kristusa, ki je bil ves razbičan, poln ran in krvi. Bilo je to nebeško videnje, med katerim ga je Jezus vprašal; Kakšno milost želiš, da ti podelim?” Angel odgovori: “Gospod, edino to hočem, kar nočeš tudi ti.” Blaženemu je ostala rana na srcu, katero mu je odprl skrivnostni meč. Bolečina ni bila vedno enaka, ali ob določenih urah, je bila tako strašna, da je menil, da bo umrl.
Do Marije je gojil globoko in nežno pobožnost. Če je obred dopuščal, je vzel kot mašni obrazec mašo v čast žalostni Materi božji. V zrenju Device Marije so bratje često slišali njegov klic: “O sveta Devica, jaz ti dolgujem vse in od tebe vse pričakujem.” Novincem je govoril: “Bratje, gojite pobožnost do Marije. Samo redovnik, ki njo ljubi, je lahko goreč in zvest redovnik.”
Do 70. leta je bil še vedno zdrav in krepak. Sam je govoril: “Prišel bom do 70. leta, za dalje pa ne vem.” In res so se kmalu začela kazati znamenja bližajočega se konca. Izgubil je vid, vendar se mu je toliko vračal, da je lahko molil iz brevirja in maševal. Po kratki bolezni je blago in mirno umrl dne 30. oktobra 1739, star 71 let.
Umirajoč je vzdihoval: “Kakšna sreča je ljubiti Boga! Pridi, moj Jezus, pridi! Čakam te.”
Pokopan je bil na praznik vseh svetnikov popoldne ob vznožju oltarja Brezmadežne v kapucinski cerkvi, oblečen v tisti habit, v katerem je bil svoje mladostne boje. Leta 1825 ga je papež Leon XII. prištel med blažene, po priznanju treh čudežev ozdravljenja.
Znane so njegove besede: “Velika je milost in čast biti kapucin, pravi sin sv. Frančiška. Treba pa je poznati in vedno nositi pri sebi pet dragocenih biserov: strogost, preprostost, spolnjevanje naših predpisov, nedolžnost življenja in neizčrpno ljubezen!”
Vir
V Acri [ákri] (v Kalábriji), blaženi Angel, duhovnik iz kapucinskega reda, ki je neutrudno prehodil neapeljsko kraljestvo in oznanjal Božjo besedo s primernim govorom za preproste.
Vir