blaženi Benedikt Urbinski – duhovnik in redovnik

Benedikt UrbinskiBrat odpovedi in služenja
Dne 28. maja 1582 je padovska univerza razglasila 22- letnega Marka Passioneija za doktorja obojnega prava in mu predala v znamenje tega togo, biret in doktorski prstan. Mladi doktor je izhajal iz bogate plemiške hiše, zato ga je sam urbinski vojvoda pisno priporočil kardinalu Albaniju na rimskem dvoru za cerkvenega advokata.
Mladi doktor se je podal v Rim bolj na pobudo visokih sorodniko kot na svojo. Zato ni čudno, da se je po letu dni vrnil razočaran domov. Veličina, moč in sijaj ga niso zaslepili. Močnejši kot vse drugo je bil glas sv. Frančiška Asiškega, ki ga je klical, naj sledi njemu.

Kdo je bil ta dr. Marko Passionei?
Marko se je rodil leta 1560 kot sedmi od 11 otrok v vojvodski družini Urbinov. Mati je bila iz ugledne družine Cibo, sorodnica Katerine Cibo, ki je bila kapucinom vedno zelo naklonjena. Družina je imela družinske vezi z najslavnejšimi italijanskimi družinami, celo s tremi papeži.
Marko je v svojem 4. letu izgubil očeta, v 7. letu pa mater. To ga je precej zresnilo. Kot mladostnik se ni zanimal za zabave, ki so tako lastne tej dobi. Bil je precej podoben sv. Alojziju Gonzagi, ki je prav takrat živel, le da je bil Alojzij 8 let mlajši.
Ko je imel 17 let, je šel s svojim bratom študirat na univerzo v Perugio. Brat je tu zbolel in tudi umrl. To je Marka tako razžalostilo, da je zapustil univerzo v Perugi in raje nadaljeval študije v Padovi, kjer jih je tudi končal z doktoratom. Zatem je šel v Rim, kot smo že omenili zgoraj, a se je kmalu vrnil v svoj ljubljeni Fossombrone. Tu je bil doma, tu je dozorel njegov redovniški poklic, tu bo nekoč predstojnik, tu bo tudi umrl.

Boj za kapucinski poklic
V tej dobi je užival kapucinski red veliko splošno simpatijo. Mladi doktor je rad opazoval kapucinske brate in občudoval njihovo skromnost, pobožnost, vedrino. Vživljal se je v nje in se spraševal, ali bi mogel tudi sam tako živeti. Odgovor je vedno bil pritrdilen in srečujoč. Velikokrat je bil v njihovi cerkvi, a se ni upal pozvoniti in jih motiti. Končno mu je Bog dal to moč, da se je predstavil gvardijanu in ga prosil za sprejem v red. Toda glej! Vsi so bili proti temu: kapucini, mestni škof in družina Pasionei. Prva dva zato, ker sta menila, da je ta red zanj prestrog in, da Marko ne bo vzdržal. Passionei pa so bili proti, ker so imeli z njim povsem drugačne posvetne cilje.
Toda dr. Marko ni obupal, pa čeprav je moral čakati celo leto. Ure in ure je premolil in se ostro postil. Spet je prosil za sprejem. Zdaj je bil tako suh, slaboten, povrh slabega vida, da ni bilo nič s sprejemom. Šele novi provincial ga je sprejel v noviciat v Fano.
Toda v noviciatu je kar naprej bolehal. Veliko je molil, spet mu je bilo malo boljše. Hudo mu je bilo ob koncu noviciata, ker se niso upali pripustiti ga k večnim zaobljubam. Ne samostanska družina, ne provincial. Veliko je trpel. Na pobudo razsvetljenega magistra je poslal prošnjo na generalnega ministra, ki mu je, kljub večini protivnih glasov noviciatske družine, po 13 mesecih noviciata dovolil napraviti zaobljube. Bil je presrečen. In osrečil je še mnoge druge.
Pred zaobljubami je namreč razdelil svoje veliko imetje in s tem je pomagal mnogim ubogim, tudi ubogim dekletom pred poroko, pomagal ubogim cerkvam.
Zatem je študiral filozofijo v Anconi in teologijo. Kot duhovnik je bil nastavljen v noviciatskem samostanu Fano, zatem pa v Ostri. Opravljal je pridigarsko službo v zadovoljstvo duhovnikov in ljudstva.

S sv. Lovrencem na Češkem
Benedikt UrbinskiPraški nadškof je prosil, zaskrbljen zaradi naglega širjenja protestantizma na Češkem, Klemena VIII za kapucinske misijonarje. To prošnjo je podprl tudi cesar Rudolf II. Generalni kapitelj reda je zato leta 1599 določil 13 kapucinov, ki naj bi šli pod vodstvom sv. Lovrenca Brindiškega na Češko, kjer bi podpirali katoliško vero, pa tudi presadili kapucinski red na Češko.
Med temi izbranimi patri je bil tudi p. Benedikt Urbinski. Zakaj prav on? Zato, ker so izbrali najbolj sposobne in zgledne patre za to pomembno zadevo. Generalni minister je bil doma iz Marke, zato je dobro poznal p. Benedikta Urbinskega, da je pobožen, goreč, učen, delaven.
Odšli so na Dunaj in v Prago. Tam so naleteli na mnoge težave. Ena izmed njih je bila ta, da niso znali domačega jezika. P. Benedikt je osebno veliko spremljal sv. Lovrenca in mu je bil zelo poslušen.
Toda po treh letih so predstojniki hoteli, da se p. Benedikt zaradi slabega zdravja vrne domov v Italijo. Želja, da bi na Češkem postal mučenec za Kristusa, se mu ni uresničila.

Službe in služenje
Ko se je p. Benedikt vrnil v Marko, si je najprej malo popravil zdravje. Nato je bil voljen za samostanskega predstojnika v skoro vseh glavnih samostanih vse do smrti: v Fano, Fossombrone, Pesaro, Cagli in drugje, od l. 1604 do 1625.
Radi so ga postavljali za predstojnika, ker je bil tako vzoren v izpolnjevanju Vodila. Sobrate je spodbujal k vestnemu redovnemu življenju bolj z zgledom, kot z besedami. Če je opazil kje kak prekršek proti Konstitucijam ali proti dobrim navadam, je prekršitelju rad rekel: “Prekršitev je treba nadoknaditi. Ali vi ali jaz morava napraviti pokoro za to. Če je vam to težko, jo bom pa jaz.”
Čeprav je bil predstojnik, kdaj tudi definitor, je vendar rad služil. Npr. bratu zakristanu je pomagal urejevati in krasiti cerkev; novincem in klerikom je pomagal pometati hodnike; z bratom, ki je šel na zbirco, je šel pobirat milodare; Po kosilu je zelo rad pral posodo. Nekoč ga je obiskal vojvoda Urbinski, ko je ravno pral posodo. Sporočil mu je, da bo takoj prišel, čim bo končal to delo. Generalni minister mu je nekoč rekel, naj novinci perejo posodo, on pa naj jih le nadzira. P. Benedikt mu je odgovoril: “Oče, ni slabo, če oni vidijo svojega gvardijana prati posodo, saj jim bo to prav prišlo za pozneje.”
P. Benedikt je vedno ostal slabega zdravja. Redki so bili dnevi, ko se je čutil dobro. Bil je občutljiv na želodec, bolela so ga jetra, ledvice, imel je rane na nogah, mnogokrat je trpel zaradi kile, bil je slaboviden.
Petnajstkrat se je moral podvreči kirurškim posegom, največkrat zaradi kile. Kljub temu se je zelo žrtvoval. Če mu je kdo rekel, naj vendar bolj pazi na svoje zdravje, je odgovoril: “Tega priporočila ne najdem niti v evangeliju, niti v življenju svetnikov. Mi se moramo žrtvovati, na naše zdravje misli Gospod.”
Pridigal je najraje po malih cerkvah, velikih slavnih cerkva se je branil, ker so prinašale čast. Snov za pridige je rad črpal iz Sv. pisma. Po zgledu sv. Frančiška je najraje pridigal o ljubezni do Boga, o sovraštvu do greha, o miru z vsemi, o pobožnosti do križa in bl. Device Marije. Zelo je obsojal človeški ozir. Ko je moral pridigati, ga ni skrbelo, ali ima veliko ali malo poslušalcev, bil je vesel, da spolnjuje božjo voljo. Po pridigi je rad zbiral otroke in jih učil katekizma. Potem je šel še obiskat bolnike. Tudi zunaj samostana, na župnijah, kjer je pomagal, ni prav nič spremenil načina svojega strogega življenja.

Zorenje do svetosti
Mogoče se je zdel p. Benedikt v tistem času, ko je bil ves kapucinski red poln heroičnih kreposti, le navaden, dober brat. Za nas danes, se nam zdi, da je bil velik spokornik in velik molivec.
Duh časa je naglaševal, da velika spokornost nujno spada k svetosti. Ni čudno, da najdemo tudi pri našem svetniku veliko spokornega duha: opravljal je 7 postnih časov (zanimivo enega tudi na čast Sv. Duhu pred binkoštmi), da se je bičal, nosil spokorni pas, malo spal, hodil vedno bos in opravljal druga spokorna dela. Bolj ko vse to je pomembno s kakšnim duhom je vse to opravljal: da bi posnemal trpečega Zveličarja, dal zadoščenje Bogu za grehe sveta, za zveličanje duš, v duhu ponižnosti in grešnosti.
Prav tako je bil izreden molivec: dnevno molil vse tri dele rožnega venca, opravljal vse vrste oficijev (Marijinega, v čast Krist. trpljenju celo v čast Sv. Duhu), križev pot, dve uri skupnega premišljevanja, od katerega ni družine nikoli dispenziral, nočno adoracijo, idr.
V uboštvu ga ni nihče prekašal. V sobi ni imel nobene knjige; imel le brevir, križ, Marijino sliko, klečalnik. V celem življenju je prejel le 2 nova habita.
Kljub vsej strogosti življenja je bil do drugih vedno veder, z nekaj humorja. Imel je veliko zaupanja v božjo previdnost.
Ko je imel postne pridige v Sassocorvaro, je omagal. Na nekih nosilih, so ga možje prenesli 15 km daleč v njegov samostan Cagli; pozneje pa prepeljali v Fossombrone. V molitvi je tu pričakoval odhod v večnost, ki ga je prej napovedal. Zadnje njegove besede so bile: “Odhajam v objem mojega Boga!”
Pogreb je bil veličasten kot pogreb svetnika.
Da se ne bi pregrešili proti predpisu javnega češčenja, so bratje tako dobro skrili njegovo telo, da se 200 let ni vedelo zanj. Spoznali so ga po tem, da je bil habit do kolen izrezan, ker so si ljudje delali relikvije.
Pij IX. je leta 1867 razglasil Benedikta za blaženega.
Goduje 30.aprila.
Vir

V Fossombroni (v Marche), blaženi Benedikt iz Urbina, duhovnik iz Kapucinskega reda, ki je bil ob pridiganju pri husitih in luteranih tovariš svetega Lavrencija iz Brindisija.
Vir