Wihelm Schamoni je v eni od svojih hagiografskih knjig zbral 94 portretov Božjih ugodnikov. Med njimi se nahaja tudi slika blaženega Bonaventura, ki se je rodil 4. januarja 1651 v Potenzi v južni Italiji. Sliko je naslikal neki mojster takoj po njegovi smrti, na današnji dan leta 1711 v Ravellu pri Amalfiju. Ta slika je nazoren prikaz osebnosti blaženega, po njej vemo kako je izgledal.
Pri krstu je dobil ime Karel Anton in prvih 15 let preživel v nedolžnosti in verski gorečnosti, ter skrbno varoval čistost srca, ki se je tako jasno odražala v sijaju njegovih oči in potezah njegovega obraza. Na praznik sv. Frančiška Asiškega leta 1666 je oblekel redovno obleko frančiškanov v Nocera dei Pagani ter sprejel ime Bonaventura. Postal je dostojni duhovni sin asiškega Ubožca.
Schamoni o njem piše: “Kakor je Bonaventura mogel malo storiti na področju človeške znanosti, tako je bil popoln na področju svetniške znanosti. Njegova vsesplošna povezanost z Bogom ga je tudi v težkih vprašanjih pripeljala do prave sodbe, tako, da so tudi profesorji teologije radi govorili z njim. Zaradi tega mu je bilo dopuščeno, da je bil posvečen v duhovnika in postal pravi apostol za ljudstvo na področju Amalfija. Za ohranjanje čistosti je vedno priporočal tri Zdravamarije na čast prečisti Devici. Imel je ognjevit temperament južnjakov. Vendar ga je on ukrotil. Kadar se je razvnel, je izgledalo, kot, da mu bodo popokali srce in žile. Takrat je imel moč samemu sebi reči: Razpoči se in umri, vendar ne odgovori. Bonaventura je posebno častil Brezmadežno Mati Božjo in pogosto izrazil željo, da bi vseeno moral priti nek drugi Duns Skot, ki bi njemu prav tako drago resnico razvil še naprej. Ko je v sosednjem kraju izbruhnila kuga, je takoj pohitel, da je oskrboval bolnike. ”
Blaženi Bonaventura je imel odpor do visokih cerkvenih služb in nazivov. Kljub temu je bil v oktobru leta 1703 imenovan za učitelja novincev v Noce dei Pagani. To odgovorno službo je vršil 4 leta in odgovorno vzgajal redovniški podmladek. Kasneje je bil prestavljen v samostan Ravello, kjer je prevzel duhovno vodstvo samostana sv. Klare in sv. Katalda. Tam je tudi umrl z Marijinim imenom na ustnicah. Preden so njegovo telo pokopali v cerkvi sv. Frančiška, so ga v svečanem sprevodu ponesli po mestnih ulicah. Pobožno ljudstvo ga je častilo kot pravega svetnika.
Papež Pij VI.je 29. junija 1775. izdal dekret o beatifikaciji, sam pa je 26. novembra v baziliki sv. Petra predsedoval slovesnosti beatifikacije.
Redovni sobrat blaženega, Giovanni Odoardi, docent za cerkveno zgodovino Papeške teološke fakultete sv. Bonaventure v Rimu, piše o njem: “Pravi sin sv. Frančiška, ki je do herojstva povzel njegovo uboštvo in ljubezen, čistost in samoobvladovanje. Njegova najljubša krepost pa je bila poslušnost, tako, da bi ga lahko imenovali ‘svetnik pokorščine’. Imel je tudi karizmatične darove zamaknjenja, čudežev, vpogleda v srce in preroštva. Njegovo življenje je polno prizorov, ki spadajo na področje mistične teologije.”
Danes, ko se karizmatični darovi v Cerkvi vse bolj uveljavljajo, je dobro spoznavati svetnike in blažene, te prvobitne karizmatike, ki nam s svojim življenjem kažejo pot k resničnim karizmam.
Vir
V Ravellu (pri Amalfi v Kampániji), blaženi Bonaventura da Potenza, duhovnik iz Reda manjših bratov Konventualov, ki se je odlikoval po pokorščini in ljubezni do vseh.
Vir