Med novimi Božjimi služabniki je posebej znan argentinski kardinal Francesco Pironio, ki se je rodil 3. decembra 1920 v kraju Nueve de Julio v družini italijanskih migrantov, umrl pa je v Rimu 5. februarja 1998. Njegova mama je bila tista, ki mu je z nenehno molitvijo posredovala močno vero, ki se je nato še okrepila s študijem, z branjem in meditacijo. Za njegovo osebnost sta bila značilna upanje in veselje, povezana z marijansko duhovnostjo, ki je lastna Magnifikatu. Kot pastir je bil očetovski, krotak, odločen vendar prizanesljiv, pri delu je bil pozoren na medosebne odnose. Zanj so bili pomembni predvsem odnosi: spletanje prijateljstev in prek srečanj omogočiti rast drugim. Posebno ljubezen je gojil do uboštva, odlikovala ga je krepost ponižnosti. Njegova sposobnost posredovanja, ki je bila sad zaupanja Božji previdnosti ter življenja po Jezusovem zgledu, se je izkazala za dragoceno predvsem med delom generalne konference latinskoameriških škofov v Medellinu leta 1968.
Od Argentine do rimske kurije
V duhovnika je bil posvečen 5. decembra 1943, v Argentini je opravljal različne funkcije. Leta 1962 se je udeležil uvodnega zasedanja drugega vatikanskega koncila kot opazovalec, leto kasneje pa je bil imenovan za »izvedenca« na koncilu. V škofa je bil posvečen 31. maja 1964, deloval pa je v različnih škofijah. Papež Pavel VI. ga je leta 1974 povabil, da bi vodil duhovne vaje za rimsko kurijo, v kateri je kasneje opravljal različne naloge. Isti papež ga je 24. maja 1976 imenoval za kardinala, Janez Pavel II. pa ga je potrdil za prefekta Kongregacije za redovnike in svetne inštitute. Posebej se je zavzemal za spodbujanje prenove življenja redovnikov v skladu s smernicami koncila.
Eden izmed pobudnikov Svetovnih dni mladih
Kot predsednik Papeškega sveta za laike, za katerega je bil imenovan leta 1984, je izbral tri prednostne naloge: formacija, občestvo in sodelovanje. Skupaj s papežem Janezom Pavlom II. je spodbujal pospeševanje in razločevanje novih cerkvenih gibanj, vendar pa je bilo njegovo srce usmerjeno predvsem k mladim. Njegovo ime je povezano tudi s Svetovnimi dnevi mladih, saj je bil eden izmed pobudnikov teh srečanj. Zadnja leta njegovega življenja so bila zaznamovana z boleznijo. Vedno večje trpljenje je sprejemal z velikim zaupanjem in ga daroval »za Cerkev, duhovnike, posvečeno življenje, laike, papeža ter odrešenje sveta,« kot je sam zapisal.
Vir
V soboto, 16. decembra 2023, je v svetišču Naše Gospe iz Lujana, zavetnice Argentine, potekala beatifikacija kardinala Eduarda Francisca Pironia. Slovesno bogoslužje je vodil papežev odposlanec kardinal Fernando Vérgez Alzaga, ki je bil 23 let osebni tajnik novega blaženega, in sicer v času njegovega službovanja v rimski kuriji. Kardinal Pironio je bil tisti, ki je udejanjil intuicijo papeža Janeza Pavla II. v zvezi s Svetovnimi dnevi mladih.
Kot je v homiliji med beatifikacijo dejal odposlanec papeža Frančiška, je kardinal Pironio znal »mirno in z nasmehom na obrazu soočati preizkušnje in težave«, veselje v trpljenju pa je po njegovih besedah »značilnost svetnikov«. Tako kot za svetega Avguština je bila tudi zanj »ponižnost prebivališče ljubezni«; vendar ne »trda, nastopaška in vzkipljiva ponižnost, temveč ljubeča in radostna«.
Globoka ponižnost, ki je odpirala obzorje svetosti
Kot je dejal kardinal Alzaga, beseda »Magnificat« povzema življenje kardinala Pironia, ki je bil v Marijinem svetišču v Lujanu krščen leta 1920, posvečen v duhovnika decembra leta 1943, v škofa pa 31. maja 1964. Isto besedo je prav tako večkrat zapisal v svoji duhovni oporoki. Papežev odposlanec je med homilijo prav tako prebral besede, ki jih je leta 2008 o Pironiu zapisal kardinal Bergoglio: »Iz svoje globoke ponižnosti ti je odpiral obzorje svetosti. Odpiral ti je obzorja, izkusil si, da nikoli nikomur ni zaprl vrat. Bil je zelo potrpežljiv. V tem je odseval ljubezen Boga do nas.«
Neutrudni zagovornik ubogih
Kot je v nadaljevanju homilije dejal Alzaga, je papež Frančišek v apostolskem pismu ob beatifikaciji novega blaženega opisal kot »ponižnega Pastirja v duhu drugega vatikanskega koncila, pričevalca evangeljskega upanja in potrpežljivosti, neutrudnega zagovornika svojih najbolj ubogih bratov«.
Zatem je kardinal Alzaga naštel nekatere pomembnejše dogodke iz življenja novega blaženega, vse od časa, ko je opravljal svoje poslanstvo v semenišču škofije Mercedes (danes Nadškofija Mercedes-Lujan), kot profesor literature, dogmatike, kristologije, zakramentalne teologije, osnovnega bogoslovja in filozofije ter je bil že neločljivo povezan z Marijo, Našo Gospo iz Lujana, ki jo v tem svetišču »častijo verniki iz vse Argentine«.
Oče, križ in Marija
Homilija se je nadaljevala z branjem ganljive molitve, ki jo je Pironio zapisal v nedeljo, 28. septembra 1975, preden je na željo papeža Pavla VI. odpotoval v Rim, da bi prevzel svoje nove dolžnosti proprefekta Kongregacije za ustanove posvečenega življenja in družbe apostolskega življenja. Gre za molitev pokorščine Očetu, kljub temu, da ga je to stalo žrtve in odpovedi. »Gospod, v tvoje srce želim položiti svoje lastno izničenje, svoj križ; to, kar me stane, da odidem, to kar me stane, da izpolnim tvojo voljo,« je zapisal med drugim in se Gospodu zahvalil, da mu je dal zelo jasno občutiti naslednje tri stvari: »Da je Bog moj Oče in me ljubi; da je potrebno živeti rodovitnost križa, da bi bil seme; in da mi Marija, naša Mati, vedno stoji ob strani.« Oče, križ in Marija.
»Ne morem storiti ničesar. Vendar se izročam kakor Marija«
Na dan začetka svojega službovanja v Rimu, 9. decembra 1975, je kardinal Pironio v svoj dnevnik zapisal: »Papež me je poklical, da bi delal ob njem! Ničesar ne vem, ničesar ne morem storiti. Toda izročam se kot Marija: »Da, Gospodov služabnik sem: zgodi se mi po tvoji besedi«. In nato je dodal: »Koliko me je stalo, da sem zapustil škofijo in Svet škofovskih konferenc Latinske Amerike (CELAM), družino in domovino, prijatelje in sorodnike! Zdaj sem sam na poti: toda Gospod je z menoj. Kakšno zaupanje!«
Notranji mir in prijateljstvo z Bogom
Kardinal Alzaga je v homiliji nadalje poudaril, da se je Pironieva neizmerna ljubezen do Kristusa »spremenila v ljubezen do bratov in sester, da bi tudi oni lahko izkusili bogastvo božjega Srca«. Zato je »postal vsem vse, da bi bdel nad njimi v Kristusovem imenu«. Papežev odposlanec na beatifikaciji v Lujanu je prav tako izpostavil, da je kot dolgoletni Pironiev osebni tajnik v Rimu »resnično doživljal njegov notranji mir, globoko prijateljstvo z Bogom in duha svetosti. To so izkusili vsi, ki so ga srečali in poznali. Junaško je živel kreposti vere, upanja in ljubezni ter jih razlagal v luči blagrov, krotkosti, usmiljenja in čistosti srca,« je še dejal kardinal Alzaga.
Svetovni dnevi mladih: Gospodovi misijonarji v srcu družbe
Zadnji del homilije pa je bil posvečen času, ko je bil Pironio predsednik Papeškega sveta za laike, od leta 1984 do 1996. V tem času se je posvetil »trem prednostnim nalogam: formaciji, občestvu in sodelovanju, v globokem soglasju s svetim Janezom Pavlom II.«. Njegova pastoralna in apostolska dejavnost se je po Alzagovih besedah »kazala predvsem pri organizaciji in spodbujanju laikov, zlasti mladih in Svetovnih dnevov mladih«. Januarja leta 1995, med 10. svetovnim dnevom mladih v Manili na Filipinih, je Pironio zapisal: »Danes gre za to, da ponovno izberemo Gospoda in se zavežemo, da mu bomo služili: kot misijonarji v srcu družbe«.
Vir
Kardinal Pironio se je rodil 3. decembra 1920 v argentinskem kraju Nueve de Julio v družini italijanskih migrantov. Njegova mama je bila tista, ki mu je z nenehno molitvijo posredovala močno vero, ki se je nato še okrepila s študijem, z branjem in meditacijo. Za njegovo osebnost sta bila značilna upanje in veselje, povezana z marijansko duhovnostjo, ki je lastna Magnifikatu. Kot pastir je bil očetovski, krotak, odločen vendar prizanesljiv. Zanj so bili pomembni predvsem medosebni odnosi: spletanje prijateljstev in prek srečanj omogočiti rast drugim. Posebno ljubezen je gojil do uboštva, odlikovala ga je krepost ponižnosti. Njegova sposobnost posredovanja, ki je bila sad zaupanja Božji previdnosti ter življenja po Jezusovem zgledu, se je izkazala za dragoceno predvsem med delom generalne konference latinskoameriških škofov v Medellinu leta 1968.
Od Argentine do rimske kurije
V duhovnika je bil posvečen 5. decembra 1943, v Argentini je opravljal različne službe. Leta 1962 se je udeležil uvodnega zasedanja drugega vatikanskega koncila kot opazovalec, leto kasneje pa je bil imenovan za »izvedenca« na koncilu. V škofa je bil posvečen 31. maja 1964, deloval pa je v različnih škofijah. Papež Pavel VI. ga je leta 1974 povabil, da bi vodil duhovne vaje za rimsko kurijo, v kateri je kasneje opravljal različne naloge. Isti papež ga je 24. maja 1976 imenoval za kardinala, Janez Pavel II. pa ga je potrdil za prefekta Kongregacije za redovnike in svetne inštitute. Posebej se je zavzemal za spodbujanje prenove življenja redovnikov v skladu s smernicami koncila.
Eden izmed pobudnikov SDM
Kot predsednik Papeškega sveta za laike, za katerega je bil imenovan leta 1984, je izbral tri prednostne naloge: formacija, občestvo in sodelovanje. Skupaj s papežem Janezom Pavlom II. je spodbujal pospeševanje in razločevanje novih cerkvenih gibanj, vendar pa je bilo njegovo srce usmerjeno predvsem k mladim. Njegovo ime je povezano tudi s Svetovnimi dnevi mladih, saj je bil eden izmed pobudnikov teh srečanj. Zadnja leta njegovega življenja so bila zaznamovana z boleznijo. Vedno večje trpljenje je sprejemal z velikim zaupanjem in ga daroval »za Cerkev, duhovnike, posvečeno življenje, laike, papeža ter odrešenje sveta,« kot je sam zapisal. Umrl je 5. februarja 1998 v Rimu, pokopan pa je v argenitnskem marijanskem svetišču v Lujanu, kjer je prejel krst in škofovsko posvečenje. Dekret o njegovih junaških krepostih je bil izdan 18. februarja 2022.
Čudež
Čudež na njegovo priprošnjo se je zgodil decembra leta 2006. Leto in pol star deček Juan Manuel je nenamerno vdihnil in zaužil barvilo v prahu, ki ga je njegova mati uporabljala za restavratorska dela. Posledica je bila zastrupitev in sindrom akutne dihalne stiske, tako da je bil otrok ob prihodu v bolnišnico v »resnem stanju« in takoj odpeljan na intenzivno nego. Po mnenju zdravnikov je bil blizu smrti.
Bilo je 2. decembra 2006, ko je potekal tako imenovani »Pohod upanja«, katerega pobudnik je bil kardinal Pironio. Ob tej priložnosti je župnik razdelil knjižico s kardinalovo duhovno oporoko. Dečkovi starši so od tistega trenutka dalje začeli moliti na kardinalovo priprošnjo ter k temu povabili tudi druge ljudi. Dva dni pozneje je bilo že opaziti prve izboljšave, čez pet dni je bil otrok odziven in je sam dihal, 13. decembra pa je bil odpuščen iz bolnišnice. Zdravniki so dejali, da je šlo za popolno in trajno hitro ozdravitev, ki je ni mogoče znanstveno razložiti«.
https://www.vaticannews.va/sl/vatikan/news/2023-11/za-blazenega-bo-razglasen-kardinal-pironio-eden-izmed-pobudniko.html
»Iz njega je pronicala tista vedrina, ki jo lahko ustvari samo prijateljstvo z Bogom. Na njegovem obrazu, polnem skrbnosti in pozornosti do vsakega človeka, s katerim je prišel v stik, je odsevala neka druga razsežnost, razsežnost združenosti s Kristusom,« je dejal kardinal Parolin o Eduardu Franciscu Pironiu, ki se je rodil v Argentini leta 1920 italijanskim staršem. Papež Pavel VI. ga je poklical v Rim za prefekta takratne Kongregacije za redovnike in sekularne inštitute. Janez Pavel II. pa ga je leta 1984 imenoval za predsednika Papeškega sveta za laike. Umrl je v Vatikanu, 5. februarja 1998. Pokopan je v svetišču Naše Gospe iz Lujana v Argentini. Od leta 2006 poteka na škofijski ravni postopek za njegovo beatifikacijo.
Križ se je v njem spremenil v srečo
Kardinal Parolin je spregovoril o Pironiovi brezpogojni ljubezni do Kristusa: »Bil je tako zelo združen z njim, da tudi v najtežjih trenutkih ni izgubil notranje vedrine, ki je v njem ohranjala upanje.« Preizkušan je bil z dolgo in težko boleznijo, a je znal slaviti Gospoda tudi v teh okoliščinah. Zavedal se je, da je križ izvir življenja in ne smrti. Zagotovo je to bilo težko obdobje, ki pa ga je Božji služabnik Pironio živel z rednim pristopanjem k zakramentom in z molitvijo. »Križ se je v njem spremenil v srečo. Ne zaradi razsežnosti trpljenja in slabotnosti, ampak ker je bil sredstvo zveličanja. Božji služabnik se je zavedal, da če je Kristus objel križ, so tisti, ki hodijo po njegovih sledeh, poklicani storiti enako, kajti samo tako bodo postali izvir življenja za druge,« je dejal Parolin.
Človek dialoga, bratstva, brezpogojne ljubezni
Spomnil je še na eno od najtežjih preizkušenj, ki jih je argentinski kardinal moral prestati, in sicer kritike njegovega dela. Pogosto je bil deležen obsodb ljudi, ki so v Cerkvi zasedali pomembne položaje. »Vsakemu, ki ga je kritiziral, je vedno odgovarjal s ponujenim mirom, z odpuščanjem, z bratsko ljubeznijo. Tudi ko so se besede spremenile v obrekovanja, Božji služabnik ni spremenil drže do svojih tožnikov: molitev in odpuščanje sta bila značilna za njegovo obnašanje. Bil je in ostal je človek dialoga, bratstva, brezpogojne ljubezni do Kristusa in po njegovi ljubezni tudi do bližnjega.«
Kard. Sandri: Globoki mir v srcu in nasmeh
Zbrane na spominskem dnevu Božjega služabnika Pironia je nagovoril tudi prefekt Kongregacije za vzhodne Cerkve, kardinal Leonardo Sandri, ki se Pironia spominja kot rektorja semenišča. »Kljub težavam, s katerimi se je moral spopadati, se ga vsi spominjamo kot človeka z globokim mirom v srcu in z nasmehom, ki ga ni imel samo na ustnicah, ampak tudi v pogledu, kakor da bi prihajal iz srca,« je dejal Sandri.
Vir