Eduard Müller je bil rojen 20. avgusta 1911 v Neumünstru, industrijskem mestu dežele Holstein; krščen je bil teden dni po rojstvu. Oče Eduard, čevljar, je pred poroko postal katoličan, vendar je leta 1919 zapustil družino in katoliško vero. Mati Karoline je morala sama skrbeti za številno družino, sin Eduard pa je dobil oskrbo v otroškem vrtcu, ki so ga vodile sestre sv. Elizabete (ustanoviteljica Maria Merkert je bila 2007 razglašena za blaženo). Šestleten je začel hoditi v katoliško ljudsko šolo in prejel prvo sv. obhajilo. Leta 1922 ga je škof Berning tudi birmal. Zavzeto je ministriral, si doma uredil oltarček, čeprav se je zavedal, da duhovnik ne bo mogel postati, povezoval pa je svoje sodobnike na izletih Kolpingove družine in katoliške mladinske organizacije, ki so posebej častili Kristusa Kralja (Pij XI. je leta 1925 uvedel poseben praznik). Tri leta se je učil mizarstva, postal pomočnik pri svojem mojstru, v ekonomski krizi pa je postal brezposeln, kaplan dr. Bernhard Schräder mu je preskrbel dobrotnike, ki so mu bili pripravljeni plačevati šolanje. S težkim srcem je moral svojega očeta prositi za podpis glede dovoljenja za šolanje. V študijskem domu sv. Klemena za pozne poklice se je nato 6 let pripravljal na privatno opravljanje mature marca 1935 na državni gimnaziji Paulinum v Münstru. Aprila 1935 se je že mogel vpisati na univerzi v Münstru.
Müller je prišel v Münster prav v dneh, ko se je razplamtelo nasprotje med Cerkvijo, škofom von Gallenom in nacisti. Škof je celo poskusil preprečiti Rosenbergov nastop v mestu, 8. julija 1935 je nad 19.000 katoličanov pokazalo, da podpirajo škofa. Na koncu zborovanja je napovedal, da se kristjanom obetajo nevarni časi in da bodo morda zaprli tudi njega. Mladi teolog je moral premagati kar nekaj strahu, da se je vpisal na teologijo (ko še ni bil bogoslovec) prav v času, ko je Hitlerjeva mladina pela vedno bolj protiverske pesmi. Na fakulteti je poslušal tudi svetovno znane profesorje Petra Wusta, Josepha Lortza in Michaela Schmausa. Kot Kristusov vojak pa je hotel uživati tudi v lepoti božje narave. Z mladimi prijatelji je s kolesom križaril po bližnji in daljni domovini. Prevozili so na tisoče kilometrov, s fotografiranjem pa je ohranil spomin na ta potovanja. Leta 1937 so z avtostopom prišli tudi v Rim, v celoti so »prevozili« nad 4000 km. Na tretjem potovanju so z vlakom prišli do Dubrovnika, v notranjosti Jugoslavije pa na skoraj 5000 km dolgi poti spoznali tudi Sarajevo in Zagreb.
Ponovno je preko Rima, kjer se je na grobu papeža Pija XI. zahvalil za vse, kar je ta papež naredil za Nemčijo, prek Neaplja in Palerma prišel tudi v severno Afriko (Libijo), ki je bila takrat italijanska. Tam je 31. avgusta 1939 že videl plakate s pozivi na mobilizacijo. Po vrnitvi v domovino je še obiskal mamo in sestre. Na očetovem pogrebu pa ni bil, ker je ta spet izstopil iz katoliške Cerkve. Ena izmed sester je ohranila v spominu bratovo napoved, da se bo kmalu seznanil z gestapom in da njegova pot vodi v koncentracijsko taborišče. Poleti 1939 se je vselil v semenišče v Osnabrücku in tam doživel slovesnosti ob srebrnem škofovskem jubileju škofa Berninga; udeležil se ga je tudi škof von Galen. Kot fotografski amater je Müller oba ohranil na barvnem diapozitivu, plošča je še ohranjena kot velika redkost. Prvič je bila objavljena leta 2008, seveda je tudi v knjigi, iz katere črpam vse te podatke. Izjemoma se je takrat (8. oktobra 1939) oglasilo tudi slovesno zvonjenje, ki je bilo sicer že prepovedano. Kljub temu pa je oblast ukazala ob nemškem zavzetju Varšave, da so v vseh cerkvah ves teden opoldne zvonili po eno uro!
Eduard je postal mašnik 25. julija 1940, in ker je bil ta dan praznik apostola in mučenca sv. Jakoba, so imeli vsi mašne plašče v rdeči barvi (pozneje so v tem videli skrivnostno napoved mučeništva). Nova maša je bila 28. julija v Neumünstru, v župnišče v Lübecku pa se je novi kaplan vselil 17. septembra, pastoralno skrbel za mladino, tudi za delavske vajence, z njimi je hodil v naravo in veliko fotografiral. Povezanost z delavstvom je ohranil vsa leta, še leta 1943 je iz zapora pisal svojemu rektorju, da se v zaporu počuti kot delavec v tovarni municije, ki jo vojaki v svobodi potrebujejo za obrambo. Ljudem je rad pomagal z nasveti in delom, pozneje v času letalskih napadov je ljudi bodril v zakloniščih, pomagal prenašati bolnike iz bolnišnice v zaklonišče in pri gašenju požarov. Oblast mu je podelila posebno odličje, a šele dva dneva po usmrtitvi! O zaporu in procesu več pozneje za vse mučence skupaj, kakor je v knjigi Voswinckla.
Aretacije
Prassek je bil aretiran 28. maja 1942, Lange 15. junija, Müller pa 22. junija. Zaprli so tudi nekaj laikov, ki so se udeleževali razgovorov v župnišču, a večinoma so bili izpuščeni po krajših zapornih kaznih. Vso to dejavnost gestapa je v Lübecku vodil kriminalistični svetnik John, ki je leta 1936 izstopil iz evangeličanske Cerkve, za božič 1942 pa je bil posebej odlikovan. Duhovniki so bili sprva po dva in dva zaprti v dveh zaporih v Leipzigu. Potem ko so jih obsodili na smrt, so jih premestili v zapore v Hamburgu, kjer so bili usmrčeni (z modernizirano giljotino obglavljeni) 10. novembra 1943. Poleti 1943 so Hamburg bombardirali, velik del mesta je pogorel, druge zapornike so premeščali, le na smrt obsojeni so morali z vklenjenimi rokami ostati v celicah. Lange je 25. julija pisal staršem, kako je napad doživljal kot predigro »vesoljne sodbe«. V zaporu so smeli moliti brevir, župnijska gospodinja jim je smela prinašati sveže perilo, knjige, pribor za britje, drugih stikov s svetom pa niso smeli imeti. Napisali so tudi svoje oporoke; ohranjenih je nad 150 njihovih pisem. Med perilom jim je uspelo dobiti tudi hostije in stekleničko vina. Zapor je za Stellbrinka trajal 585 dni, za Prasseka 532, za Langeja 514 in Müllerja 507. Aprila 1943 je kaplane prvič smel obiskati jetniški duhovnik Bernhard Behnen, ki jim je nato skoraj dnevno prinašal obhajilo. Z njimi je smel moliti pred usmrtitvijo, pri njej pa izjemoma zaradi izrecne prepovedi iz Berlina ni smel biti navzoč, čeprav je bila to splošno uzakonjena pravica.
Obsodba in obglavljenje
Drugi senat Ljudskega sodišča (kako znano nam zveni ta izraz!) je v Lübecku zasedal od 22. do 24. junija 1942. Obširno obtožnico je že v marcu v Berlinu popravljal Hitler sam, kar je seveda izjema, saj je 1943 takšno sodišče izreklo nad 1600 smrtnih kazni. Toda zdaj je bil prvič obtožen protestantski duhovnik, med obremenilnimi dokazi pa so bile pridige glavnega Hitlerjevega nasprotnika škofa von Galena. Hitler je osebno črtal iz obtožnice vse omembe škofovih pridig. Avtor naše knjige sklepa, da si v času poraza pri Stalingradu Veliki vodja ni želel, da bi se škof von Galen morda ponudil v zamenjavo za izpustitev treh kaplanov. Njihov škof Berning si je prizadeval, da bi zaprtim olajšali zapor, da bi jih lahko obiskoval kaznilniški duhovnik in da bi pripravili obrambo. Smeli so posamič maševati (ne samo skrivaj).
Obtožnica je bila utemeljena s tem, da so poslušali prepovedane radijske postaje in slabili vojaško odporno moč. Obsodba pa je bila očitno določena že prej in je bila obramba brez moči. Ko je odvetnik bral zagovor, ga sodniki niso niti poslušali. Goebbels si je v svoj dnevnik zapisal, da mora biti smrtna obsodba tudi izvršena. Papež Pij XII. je skupaj s sodelavcem Giovannijem Montinijem (poznejšim Pavlom VI.) preko državnega tajnika Maglioneja poslal brzojavko nunciju v Berlinu, naj intervenira v korist obsojenih. Učinka ni bilo. 10. novembra so bili vsi obglavljeni, potem ko so lahko še napisali poslovilna pisma. Trupla so upepelili 15. novembra, žari Langeja in Stellbrinka sta bili pokopani in pozneje prekopani, pepel Prasseka in Müllerja pa so raztrosili po kaznilniškem vrtu. Predmete iz zapuščine so vestno popisane poslali nujnim dedičem. Evangeličanski cerkveni predstojniki niso prosili za pomilostitev Stellbrinka, ker so ga imeli za sovražnika naroda. Prošnjo je vložila samo vdova, seveda brez učinka.
Že omenjene razlike v evangeličanski Cerkvi med izpovedovalci (Bekenner) in drugimi so prišle do izraza še v povojnem času. Stellbrinku so nekateri zamerili sodelovanje s katoliškimi kaplani, pa tudi njegovo razlaganje vojnega opustošenja kot božjo kazen. Le počasi je tudi v protestantski javnosti prevladalo gledanje, da pastor ni bil izdajalec nemškega naroda, ki bi zaslužil smrtno kazen, ampak pričevalec za božjo resnico in torej mučenec. Šele leta 2004 ujim je v mestni hiši v Lübecku uspelo postaviti spominsko ploščo z imeni treh katoliških kaplanov in evangeličanskega pastorja v spomin »lübeških mučencev 10. novembra 1943«. Prej pa je izšlo nekaj spisov o njih.
Katoliška Cerkev je takoj po vojni označevala umorjene kaplane kot mučence za vero in jih vključevala v spominske prireditve, npr. na Katholikentagu avgusta 1952 v Berlinu. Škof v Hamburgu je leta 2003 začel škofijski proces za beatifikacijo, slovesna razglasitev mučencev za blažene pa je bila 26. junija 2011 v Hamburgu.
Vir