Filip Rinaldi se je rodil v Lu Monferratu v severni Italiji. Na izrecno don Boskovo povabilo se je v enaindvajsetem letu starosti odločil za salezijanski in duhovniški poklic ter leta 1922 postal vrhovni predstojnik salezijanske družbe. Ob 25-letnici prihoda salezijancev na Rakovnik je obiskal Slovenijo (leta 1926). Njegovo bogato duhovnost označujejo očetovska dobrota, prizadevanje za poglobitev duhovnosti v salezijanski družini, neizmerno zaupanje v Marijo Pomočnico, posebej pa združenje z Bogom v posvečenem delu. Za blaženega ga je 29. aprila 1990 razglasil papež Janez Pavel II. Njegov god pa obhajamo 5. decembra.
Vir
Filip Rinaldi se je rodil 28. maja leta 1856 v kraju Lu Monferrato (Aleksandrija) kot osmi od devetih otrok. Don Boska je spoznal kot otrok, ko je svetnik na nekem jesenskem sprehodu s svojimi fanti obiskoval kraje Monferrata. Ko mu je bilo 10 let, ga je oče vpisal v oratorij v Mirabellu, vendar ga je fant po nekaj mesecih svojevoljno zapustil. Don Bosko mu je nekajkrat pisal in mu prigovarjal, naj se vrne.
Ko pisma niso uspela, se je leta 1874 sam napotil v Lu, da ga prepriča in pripelje v Torino. Vendar niti to ni bilo uspešno. tri leta kasneje, ko je imel 21 let pa se je vseeno vrnil in začel uresničevati salezijansko duhovno poklicanost. Po noviciatu, leta 1880, je pred Don Boskom izrekel večne zaobljube. Po vztrajnem Ustanoviteljevem insistiranju je vztrajal in bil leta 1882 posvečen v duhovnika, po tem pa postal ravnatelj v Mathi, zavodu za pozne duhovne poklice, ki so jo nato po enem letu prestavili v Torino. Nekaj dni pred Don Boskovo smrtjo je prišel, da bi ga svetnik spovedal. Don Bosko mu je pred odvezo rekel samo eno besedo: „Meditacija“. Don Rua ga je leta 1889 imenoval za ravnatelja zavoda v Barceloni rekoč, da ga čaka veliko pomembnega dela; on pa je po treh letih očetovske prisotnosti med brati in mladimi, z molitvijo in blagostjo povzdignil ugled zavoda na zavidljiv nivo. Takrat so mu zaupali vlogo provinciala za Španijo in Portugalsko. V devetih letih je, največ po zaslugi ekonomske pomoči Božje služabnice Doroteje Chopiteje, ustanovil 16 novih hiš. Don Rua je bil navdušen, zato ga je postavil za vrhovnega ekonoma Družbe. Nadaljeval je s skrbnim, odločnim in iznajdljivim širjenjem materijalnih dobrin, ob tem pa ni zanemaril svojega duhovništva. Po smrti Don Rua je postal namestnik vrhovnega predstojnika, don Albera; leta 1921 pa je bil izbran za tretjega Don Boskovega naslednika. Družba je pod njegovim vodstvom doživela misijonski razcvet, še posebno po številu na novo odprtih ustanov, časopisov in društev. V misijone po vsem svetu je poslal 1800 salezijancev. Prepotoval je Italijo in Evropo. Ustanovil je društvo bivših Don Boskovih učencev in svetni inštitut Don Boskove prostovoljke.
Negoval je močno osebno duhovnost in širil salezijanskega duha predvsem v popolni predanosti Božji volji in brezmejnem zaupanju v priprošnjo Marije Pomočnice. Don Francescia je o njem dejal: “Don Rinaldiju je manjkal samo Don Boskov glas.”
Umrl je 5. decembra leta 1931. Za blaženega ga je razglasil papež Janez Pavel II. 29. junija leta 1990.
Vir
»Delo ne more nadomestiti molitve, pač pa se lahko spremeni v molitev, toda le, če človek živi notranje življenje združenja z Bogom … Kaj morate storiti, da bi imeli življenje? Najprej morate vsak dan moliti za pogum, da bi nosili križ, ki vam je dodeljen. Nato pa naj vsak od vas zares dobro opravi delo, ki vam je namenjeno in za katero želi Bog, da ga opravite po svojih sposobnostih …«
Ime: Izhaja iz starogrškega imena Philippos, sestavljenega iz besed philos »prijatelj« in hippos »konj«, kar torej pomeni »ljubitelj konj«.
Rojen: 26. maja 1856.
Kraj rojstva: severnoitalijanski kraj Lu Monferrato.
Umrl: 5. decembra 1931.
Kraj smrti: Turin, Italija.
Družina: Rodil se je v številni, trdni in verni kmečki družini. Bil je osmi izmed devetih otrok. Kar sedem od njih se je posvetilo Bogu: dve sestri sta postali salezijanki, pet bratov pa salezijanski duhovniki.
Skupnost: Salezijanci so redovna družba, ki jo je leta 1859 ustanovil sv. Janez Bosko. Člani skupnosti so duhovniki in laiki, njihovo osnovno poslanstvo pa je »oznanjevanje evangelija mladim, zlasti najrevnejšim«. Po vsem svetu jih deluje več kot 15.000. Filip je v skupnost vstopil z 22 leti.
Posvečenje: V duhovnika je bil posvečen 23. decembra 1882.
Službe: Znotraj reda je bil najprej voditelj več vzgojnih ustanov, kjer so se vzgajali kandidati za duhovne poklice, veliko je naredil zlasti v Španiji in na Portugalskem, kjer je med letoma 1889 in 1901 odprl 19 novih zavodov. Bil je namestnik kar dveh vrhovnih predstojnikov, nato pa je sam devet let vodil skupnost.
Pastorala: Kljub številnim upravnim obveznostim je vedno želel ostati tudi duhovni voditelj in pastir. Tako je vsako jutro v Torinu več ur spovedoval in opravljal vzgojno pastoralno delo. V času, ko je bil predstojnik, je ustanovil osrednjo teološko šolo v Turinu, mednarodno založniško podjetje, razmahnil delovanje strokovnih šol ter odprl več novih misijonskih zavodov.
Prednik: Pavel Albera (1910–1921).
Naslednik: Peter Ricaldone (1932–1951).
Ustanovitelj: Leta 1917 je z nekaterimi sodelavkami ustanovil združenje prostovoljk, iz katerega se je razvila svetna ustanova don Boskovih prostovoljk.
Zavetnik: Nima posebnega patronata.
Upodobitve: Na fotografijah največkrat vidimo Filipa v zrelih letih, belolasega, prijaznega nasmeha, oblečenega v črn talar, včasih z biretom na glavi in okroglimi očali.
Grob: Njegovo telo počiva v kapeli bazilike Marije Pomočnice v Turinu.
Čudež: Čudež, potreben za beatifikacijo, se je zgodil proti koncu 2. svetovne vojne, ko je bila na njegovo priprošnjo zaceljena in obnovljena čeljust, v katero je bila ustreljena sestra Marija Karla.
Beatifikacija: Za blaženega ga je 29. aprila 1990 razglasil papež sv. Janez Pavel II.
Vir
V Turinu (v Italiji), blaženi Filip Rinaldi, duhovnik iz Salezijanske družbe, ki je delal za širjenje vere v misijonskih krajih.
Vir