blaženi Flavijan Mihael Malke – škof, profesor, misijonar in mučenec

blaženi Flavianus Michael Malke - škof, profesor, misijonar in mučenecBlaženi Flavianus Michael Malke se je rodil leta 1858 v majhni vasi blizu Mardina v današnji Turčiji. Njegova družina je pripadala monofizitski sirsko-pravoslavni Cerkvi. Ko je bil star deset let, je bil poslan v samostan, kjer se je nato izobraževal nadaljnjih deset let. Pri dvajsetih letih je bil posvečen v diakona. Prevzel je vlogo samostanskega knjižničarja. V tistem obdobju je v njem dozorela odločitev, da sprejme katoliško vero. Njegovi sorodniki, pa tudi menihi v samostanu, so temu odločno nasprotovali. Toda sam je bil o klicu prepričan. Tako je odšel v katoliški patriarhat v Libanonu, kjer je zatem nadaljeval pot formacije do duhovništva. Vstopil je v semenišče v Mardinu in se pridružil Bratovščini sv. Efrema. Tam je izpovedal tri zaobljube uboštva, čistosti in pokorščine ter bratovščini podaril tudi tretjino svojega imetja.

Škof, profesor in misijonar
Leta 1883 je postal duhovnik. V nadaljevanju je deloval kot profesor v semenišču in misijonar v sirsko-pravoslavnih ter ruskih vaseh, kjer je pomagal katoliškim družinam. Zatem je bil imenovan za patriarhalnega vikarja in nato še za škofa Jazira (današnji Cizre) v sirski pokrajini ob meji z Irakom in Turčijo. Prizadeval si je za formacijo duhovnikov, obnovo in gradnjo novih cerkva. Predvsem pa se je boril proti zatiranju najbolj slabotnih. Razodeval je trdne evangeljske vrednote in živel v popolni predanosti Bogu.

Mučenec: Nedopustno je, da bi zapustil vernike in rešil sebe
Do njegove mučeniške smrti je prišlo 29. avgusta leta 1915. Bilo je tragično obdobje pogubnega turškega preganjanja in sovraštva do vere, ki je pripeljalo do množičnega poboja Armencev in pokola drugih krščanskih manjšin. Novi blaženi je v teh okoliščinah neutrudno branil pravice svojega ljudstva, brez razlikovanja je pomagal vsem. Nek njegov muslimanski prijatelj, ki mu je bilo ime Osman, mu je ponudil možnost pobega v sosednje mesto, s čimer bi si lahko rešil življenje. Zavrnil ga je z besedami: »Nedopustno je, da bi zapustil naše vernike in rešil samega sebe. To je v nasprotju z mojo vero in mojo dolžnostjo pastirja.«

Skupaj s še nekaj drugimi duhovniki in laiki so ga tako zaprli v ječo. Tudi tam Malke ni prenehal s svojim prizadevanjem, da je spodbujal druge, naj ostanejo trdni v veri. Med zaslišanjem mu je bilo predlagano, da se spreobrne v islam. Le tako bi si lahko rešil življenje. Toda on je ponudbo zavrnil. Tudi ostali duhovniki in drugi verniki so posnemali njegov zgled. Novi blaženi je bil najprej pretepen do onemoglosti, nato pa ustreljen. Njegovo mučeno telo je bilo vrženo v reko.

Po stotih letih
»Danes, tako kot pred sto leti, se je spustila tema na mnoge dežele s starodavno krščansko družbo. Verniki so diskriminirani, preganjani, izgnani, ubiti.« Zanikane so jim vse svoboščine. Znajdejo se pred izbiro, da ali zapustijo svoje domovine, se proti volji spreobrnejo ali pa umrejo. Kardinal Amato je prepričan, da je ravno smrt tisto, kar vlada v razumu in kamnitih srcih preganjalcev, ki ne prenašajo krščanskih vrednot svobode, bratstva, spoštovanja bližnjega, pravičnosti in dejavne ljubezni.

Beatifikacija msgr. Malkeja je dar papeža Frančiška Cerkvi
Kristjani na Bližnjem vzhodu danes potrebujejo solidarnost in molitev. Prav tako pa tudi našo konkretno prisotnost: »S tega vidika je beatifikacija msgr. Malkeja pomembna, saj je prav dar papeža Frančiška Cerkvi na Bližnjem vzhodu, še posebej sirsko-katoliški Cerkvi. Dar, da bi cel svet spoznal človeško in krščansko vrednost tega Kristusovega junaka, ki je blaženi Malke, in da bi vlil pogum in upanje bratom, ki so jih ponižali ter prizadeli današnji zatiralci.«

»Cerkev joče zaradi svojih sinov, ubitih ali prisiljenih, da zanikajo svojo vero, in se veseli zaradi vseh tistih, ki so svojo vero ohranili nedotaknjeno, in ki, pregnanci v svetu, postanejo prinašalci evangelija v družbo, kot je zahodna, ki potrebuje verodostojne pričevalce za Boga.« Zato je ta beatifikacija papeževo sporočilo vsem kristjanom, zlasti preganjanim na Bližnjem vzhodu, naj še naprej upajo v Gospoda, naj imajo trdno vero in naj pojejo hvalnico upanja, ki po temi noči naznanja zoro novega dne. To je psalm 23: »Gospod je moj pastir, nič mi ne manjka. Na zelenih pašnikih mi daje ležišče, k vodam počitka me vodi. Mojo dušo poživlja, vodi me po pravih stezah zaradi svojega imena. Tudi če bi hodil po globeli smrtne sence, se ne bojim hudega, ker si ti ob meni. Tvoja palica in tvoja gorjača sta mi v tolažbo« (Ps 23,1-4).
Vir