Rodil se je v kraju Gualdo Cattaneo (ali v Bevagni?) pri Folignu v Umbriji, umrl pa leta 1260. Bil je puščavnik in ustanovitelj samostana.
Hugolin pomeni mislec.
Vir
V Gualdu Cattaneu [katáneju] (v Umbriji), blaženi Hugolín, ki je živel kot puščavnik. († 1. januar 1260)
Vir
Med dolinama Umbra in Tiberina, med krajema Foligno in Spoleto, kjer se na prijetnih pobočjih čudovito ohranjajo umetniška pričevanja preteklosti, se dviga vas Gualdo Cattaneo, ki je postavljena in opremljena z mogočnim obzidjem. Mesto, ki ga je leta 975 ustanovil grof, po katerem je dobilo svoje drugo ime, je od nekdaj imelo strateško geografsko vlogo. Njegovo ime je povezano z blaženim, ki ga častijo kot zavetnika in čigar truplo hranijo v kripti cerkve svetih Antona in Antonina.
Ugolino (Hugolin) je bil puščavnik z globokim in strogim duhovnim življenjem, ki je svoj dan delil med molitev, molk in ročno delo. O njegovem življenju nimamo veliko podatkov, vendar zadostujejo za oris njegove svetosti. V dokumentu iz leta 1348 je škof iz Spoleta Bartolus pisal našemu blaženemu, priorju in laiškemu ustanovitelju puščavnikov svetega Janeza v gozdu Onterio (blizu Gualda) kot odgovor na njegovo pismo. Ugolino je bil torej duhovni vodja skupine puščavnikov in je v pismu prosil, naj puščava preide pod jurisdikcijo benediktinske opatije Subiaco. Podpisal se je z imenom Ugolino Michele „de Mevania“ (Bevagna). Dovoljenje je potrdil papež Gregor XI. leta 1374, ko je Ugolino že dosegel svojo nebeško domovino.
Ko je umrl, so ga z dolžnim spoštovanjem pokopali, njegov grob pa je postal romarski kraj in vir milosti. Prenos relikvij v cerkev svetega Antona in Antonina je bil izveden pozneje, zagotovo pred koncem 15. stoletja. Takrat je delovala bratovščina, posvečena Devici in Ugolinu, splošno čaščenemu svetniku. Člani bratovščine so na svojem praporu nosili njegovo podobo, ki je skupaj s tisto, ki jo je leta 1482 v cerkvi svetega Avguština naslikal Alunnov učenec, najstarejša upodobitev.
Ohranjena je starodavna plošča, kopija starejše, ki je v preteklosti povzročala zmedo in celo burne razprave o tem, kdaj in kje se je Ugolino rodil, v Bevagni ali Gualdu. Vendar sta si mesti zelo blizu in ena od tez je, da se je rodil v Gualdu, od staršev iz Bevagne. Kult je bil vedno čutiti in že leta 1483 so občinski statuti odredili daritev „voska“ za praznik, ki je bil določen na 1. januar (datum smrti). Danes se praznovanja odvijajo tudi v začetku septembra. Njegov glavni življenjepisec je Ludovico Iacobilli, učenjak iz 17. stoletja. Leta 1919 je bil njegov kult potrjen „ab immemorabili“.
IT
Izvira iz Bevagne. Bil je puščavnik z globokim in strogim duhovnim življenjem, ki je svoj dan delil med molitev, molk in ročno delo. O njegovem življenju ni veliko znanega, vendar je znano dovolj, da lahko poudarimo njegovo svetost. V dokumentu iz leta 1348 je škof iz Spoleta Bartolo pisal blaženemu, priorju in laičnemu ustanovitelju puščavniškega samostana San Giovanni, ki se nahaja v gozdu blizu Gualdo Cattaneo, kot odgovor na njegovo pismo. Ugolino je bil torej duhovni vodja skupine puščavnikov in je v pismu v imenu vseh prosil za vstop v jurisdikcijo benediktinske opatije Subiaco. Podpisal se je kot Ugolino Michele „de Mevania“ (Bevagna). Dovoljenje je potrdil papež Gregor XI. leta 1374, ko je bil Ugolino že mrtev.
Njegovo telo počiva v kripti cerkve Santi Antonio e Antonino de Gualdo Cattaneo. Njegov grob je cilj romanj in vir milosti. Njegov kult je leta 1919 potrdil Benedikt XV.
IT
Hugolin naj bi leta 1258 v svojem domačem mestu ustanovil samostan avguštinskih puščavnikov.
Hugolin je verjetno identičen Hugolinu Michaelisu iz Bevagne, ki je od leta 1320 živel kot puščavnik v svojem samostanu, imenovanem S. Giovanni, v gozdu Onterio blizu Gualdo Cattaneo. Leta 1348 mu je škof Bartolus iz Spoleta napisal pismo. Ko so se Hugolinu pridružili tovariši, je bila njegova skupnost umeščena pod benediktinski samostan v Subiacu.
Pooblastilo za to skupnost je leta 1374, ko je Hugolin že umrl, potrdil papež Gregor XI. Leta 1437 se je samostan pridružil avguštinskim puščavnikom in leta 1482 je bil Hugolin predstavljen kot avguštinec.
Kanonizacija: Hugolinov kult je leta 1919 potrdil papež Benedikt XV.
DE
Blaženi Hugolin iz Gualda Cattanea, znan tudi kot Hugo Linus a Gualdo Captaneorum, Hugo Linus iz Gualda, Ugolino de Gualdo in Ugolino da Gualdo Cattaneo, je bil avguštinski puščavnik, rojen okoli leta 1200 v Gualdu Cattaneu v Italiji. Kot mladenič je sprejel življenje v samoti in se posvetil prizadevanjem za duhovno rast.
Leta 1258 je blaženi Hugolin skupaj z blaženim Angelom iz Foligna ustanovil samostan v Gualdo Cattaneo v Italiji. To versko skupnost sta ustanovila z namenom, da bi živela življenje v kontemplaciji in predanosti Bogu. Hugolin je do konca svojega življenja opravljal službo priorja samostana in vodil člane skupnosti na njihovi duhovni poti.
Blaženi Hugolin je živel življenje globoke vere in pobožnosti ter s svojim ponižnim in krepostnim vedenjem navduševal ljudi okoli sebe. Posvetil se je molitvi, meditaciji in asketskim praksam ter si prizadeval za tesnejšo povezanost z Bogom. S svojim zgledom je navdihoval druge, da so si prizadevali za življenje v svetosti in predanosti.
Hugolinov sloves se je razširil daleč naokoli in v njegovo čast je bila ustanovljena skupnost. Vendar je ta skupina sčasoma prenehala obstajati in je bila leta 1568 razpuščena. Kljub temu sta njegov spomin in nauk še naprej navdihovala vernike.
Blaženi Hugolin iz Gualdo Cattanea je 1. januarja 1260 mirno umrl v Gualdo Cattaneu v Italiji, saj je živel življenje, posvečeno Bogu in svoji skupnosti. Umrl je zaradi naravnih vzrokov, za seboj pa je pustil dediščino globoke duhovnosti, nesebičnosti in neomajne predanosti Bogu.
Blaženega Hugolina je papež Benedikt XV. uradno priznal in razglasil za blaženega 12. marca 1919. Njegova beatifikacija je potrdila kult (spoštovanje), ki je bil z njim povezan že več stoletij. Spomin nanj obeležujemo 1. januarja, njegov praznik pa 8. januarja praznuje tudi avguštinski red.
Blaženi Hugolin je vse življenje ponazarjal ideale avguštinske duhovnosti in poudarjal pomen življenja v skupnosti, molitve in kontemplativne povezanosti z Bogom. Njegova predanost in zavezanost življenju v samoti in premišljevanju še vedno navdihujeta mnoge na njihovih duhovnih potovanjih. Kot avguštinski puščavnik je na umetniških upodobitvah pogosto upodobljen v habitu svojega reda in s simboli, povezanimi z nauki svetega Avguština.
EN