Blaženi Janez Frančišek Macha se je rodil v Chorzów Stary 18. januarja 1914. Globoka vez ga je vedno ohranjala združenega z njegovo družino, vez, polna hvaležnosti in naklonjenosti, globokega spoštovanja do staršev, bratov in sester. Tudi v tragičnih urah njegove aretacije in obsodbe ga je skrbelo trpljenje njegovih dragih staršev, ki jim je pisal iz zapora: »Kakor morem, hvalim Boga in prosim Vsemogočnega, naj potolaži Vas, ljubi starši. Edina stvar, ki mi jo je žal, sta vajina žalostna obraza in srce, polno bolečine. Upam, da vaju bo Gospod potolažil.«
25. junija 1939 je bil posvečen v duhovnika, samo tri mesece, preden je izbruhnil veliki svetovni spopad, ki je povzročil smrt milijonov ljudi. V teh posebnih okoliščinah je mladi duhovnik začel svoje pastoralno služenje kot kaplan v župniji sv. Jožefa v Ruda Śląska. Medtem ko je na Poljskem in po vsem svetu besnelo nasilje vojne, je razumel, da lahko samo vera in ljubezen omogočita, da v vsakem človeku, ustvarjenem po Božji podobi in podobnosti, prepoznamo njegovo lastno neodtujljivo dostojanstvo. Od prvih dni svojega duhovništva je začel služiti bližnjemu in se napotil na pot junaškega uresničevanja ljubezni, ki ga je potem pripeljala do žrtvovanja svojega življenja. Skrbel je za številne družine, ki jih je prizadela mora vojne. Nobeno trpljenje ga ni pustilo ravnodušnega. Tja, kjer je bil kdo aretiran, deportiran, ustreljen, je prinašal tolažbo in materialno pomoč. Ni se oziral na razlike v narodnosti, verski pripadnosti ali socialni ravni. Kako dragocen je danes njegov zgled! Kako jasen je njegov nauk! V razdeljeni družbi, kjer se zdi, da se individualizem in sebičnost vedno bolj uveljavljata zaradi pomanjkanja pristnih in iskrenih odnosov, nas naš blaženi opominja, da nas bo Kristus sodil po ljubezni in dobremu, ki smo ga storili. V brazdo svojega mučeništva je kot rodovitno seme posejal moč te resnice, ki še danes ostaja in rodi sadove. Sv. Avguštin pravi: »Kdor za Kristusa opravlja ne samo telesna dela usmiljenja, ampak kakršno koli dobro delo, je Kristusov služabnik, posebno še, če bo dosegel tisto veliko delo ljubezni, ki je v daritvi lastnega življenja za brate, kar je enako, kot bi ga daroval za Kristusa.«
Blaženi Janez Frančišek Macha je svojo službo vršil malo manj kot tri leta (1939 – 1942). V tem kratkem času ga je Kristus spoznal sebe vrednega (prim. Mdr 3,5). Blaženi je nekaj dni pred smrtjo pisal staršem: »Moj ljubljeni Odrešenik je moja edina Tolažba in moje Življenje.« Okrepljen s tem prepričanjem je kot mlad duhovnik postal žrtev: bil je preganjan, pretepan, trpinčen. S trpljenjem, ki je v času razvodenelo, je ostajal brezkompromisno pripravljen posnemati Učitelja, ko je vedro sprejel svojo obsodbo. Na svojem telesu je nosil Jezusovo smrt – da uporabimo izraz sv. Pavla, ki smo ga danes poslušali – in je ostal zvest do konca. Preganjali so ga, vendar se nikoli ni čutil zapuščenega. Umrl je, da bi obrodil sad, da bi se Jezusovo življenje pokazalo na njegovem umrljivem telesu (prim. 2 Kor 4,12-18). Malo preden so izvršili smrtno obsodbo, je pisal: »Čez štiri ure bo izvršena obsodba. Ko boste torej brali to pismo, me ne bo več med živimi! Ostanite z Gospodom! Odpustite mi vse! (…). Živel sem kratek čas, a čutim, da sem dosegel svoj cilj. Ne obupujte. Vse bo dobro. Gozd bo brez enega drevesa še vedno ostal gozd.« S svojimi besedami nam zapušča svoj najvišji nauk. Pričuje, da je bil na tej zemlji vsak ustvarjen za poslanstvo, ki naj bi ga izpolnil. Dobro opisuje kot večje od interesov posameznikov: težnje po sreči so pristne, če postanejo obramba pravičnosti, služba skupnemu dobremu, medsebojna podelitev, sprejemanje, spoštovanje, pozornost do potreb drugih. Končno vabi, naj ostanemo z Gospodom, naj ga iščemo v molitvi in v notranjem pogovoru, naj ga slavimo s svetim življenjem. Iz prispodobe gozda, iz katerega je bilo odstranjeno eno drevo, še bolje razumemo evangelij: zrno, ki je padlo v zemljo, je umrlo, vendar more, celo mora še naprej v nas roditi obilen sad. Janez Frančišek Macha, novi blaženi, je kot drevo, posekano v mladosti, postavil temelj za graditev trdne hiše za prihodnje rodove, ki jim z življenjem, zapečatenim z lastno krvjo, izroča jasno sporočilo: »Nihče nima večje ljubezni, kakor je ta, da dá življenje za svoje prijatelje« (Jn 15,13).
Vir