Leta 1984 ga je umorila poljska tajna obveščevalna služba, da bi zabrisala vsako sled za njim, doslej je njegov grob v Varšavi, kjer je bil 6. junija 2010 prištet k blaženim, obiskalo 18 milijonov ljudi z vsega sveta.
Verjetno bi težko našli odraslega Poljaka, ki ne bi vedel za duhovnika Jerzyja Popieluszka, človeka, ki je v osemdesetih letih prejšnjega stoletja veljal za znamenje duhovne moči Solidarnosti, gibanja, ki se je borilo zoper komunistični režim na Poljskem. Sila okruten umor karizmatičnega duhovnika župnije sv. Stanislava Kostke v Varšavi, ki je leta 1984 tako pretresel tedanjo poljsko družbo, je jasno pokazal na šibkost komunistov in njihovo nesposobnost nasprotovati Popieluszkovemu nenasilnemu boju za svobodo, resnico, pravico in človeško dostojanstvo v od komunizma zasužnjeni Poljski. Čeprav je v Evropi konec komunističnega režima, je Popieluszkovo sporočilo še vedno aktualno. Njegova razglasitev za blaženega 6. junija v Varšavi bo to sporočilo ponesla po vsem svetu.
Jerzy Popieluszko se je rodil leta 1947 v vasi Okopy na območju Bialystoka. Ko je bil star osemnajst let, je vstopil v semenišče. Na začetku drugega letnika študija je moral k vojakom, kajti obvezno služenje vojaškega roka za bogoslovce je bilo del komunističnega načina ateizacije in njihovega boja proti katoliški Cerkvi na Poljskem. Čeprav so ga skušali tako telesno kot duševno zlomiti, je bogoslovec Jerzy zdržal vse pritiske, pri tem pa pomagal tudi drugim bogoslovcem. Po dveh letih težkih preizkušenj se je, izčrpan in bolan, vrnil v semenišče. Kardinal Štefan Višinski ga je maja 1972 posvetil v mašnika.
Po mašniškem posvečenju je bil v letih od 1972 do 1979 kurat v župnijah Anin, Marki in Zoliborz na območju Varšave. Prizadeval si je za zelo tesen in dober odnos z župljani, bil je odprt za njihove potrebe, pripravljen jim je bil pomagati v težavah. Leta 1979 so ga, zaradi resnih zdravstvenih težav premestili v župnijo sv. Ane v Varšavi, kjer je skrbel za duhovno rast in napredovanje študentov. Mladi so ga takoj vzljubili. Postal je njihov duhovni vodnik, prijatelj in popotni spremljevalec. Junija 1980 so mu zaupali cerkev in župnijo sv. Stanislava Kostke v Varšavi, kjer je poleg drugih dolžnosti nadaljeval s pastoralno skrbjo za študente, prevzel pa je tudi duhovno oskrbo zdravnikov.
S Solidarnostjo se je zbližal avgusta 1980, ko so ga prosili, da bi postal duhovni spremljevalec in oskrbnik stavkajočih delavcev v varšavski jeklarni. Pristal je, čeprav je bilo to povezano z velikim osebnim tveganjem in možnimi povračilnimi ukrepi. Njegove vsebinsko in duhovno močne pridige so stavkajoče delavce okrepile v njihovi borbi za svobodo in človekovo dostojanstvo. Karizmatičnost skromnega in miroljubnega duhovnika je številne od njih privedla nazaj v Cerkev. Njegovo sporočilo je bilo preprosto ter je v celoti temeljilo na evangeliju. Ljudi je spodbujal, naj se vsak dan znova pogumno upro zlu. Spraševal jih je: »Katero stran boste izbrali? Stran dobrega ali zlega? Resnico ali laž? Ljubezen ali sovraštvo?«
Tudi po 13. decembru 1981, ko so na Poljskem zavladale izredne politične razmere, je Popieluszko podpiral Solidarnost. Zaradi svoje sposobnosti, ker je znal pritegniti ljudi različnih družbenih slojev, je organiziral pomoč internirancem in njihovim družinam. Njegovo stanovanje je postalo prava zbiralnica oblek in zdravil. Njegovih znanih »maš za domovino«, ki jih je začel darovati leta 1982, se je udeleževalo na tisoče Poljakov. V govorih je ljudi spodbujal, naj »vključijo Boga v velike težave domovine Poljske«. Obsojal je »zlorabo človekovih pravic in svobode vesti«. Državne oblasti so te njegove besede razumele kot politično kritiziranje države in komunistične partije ter ga obtožile »dejavnega škodovanja interesom Poljakov«.
Jerzy Popieluszko je vedno spominjal na Jezusove besede: »Vračajte dobro za hudo«. V svojem zadnjem govoru pred tragično smrtjo je poudaril: »Da bi porazili hudo z dobrim, ohranili človekovo dostojanstvo, ne smemo uporabljati nasilja … Molimo, da bomo prosti bojazni in ustrahovanja, prav posebej pa se izogibajmo maščevanju in nasilju.«
Komunisti so mu že od začetka njegove pastoralne dejavnosti očitali, da ogroža komunistični sistem. Pred tragično smrtjo so mu bili zato stalno za petami ovaduhi komunistične tajne policije in napadalna javna propagandna občila. Zapirali so ga iz različnih razlogov, ga zasliševali in mu nazadnje zagrozili s smrtjo. Oktobra 1984 so ga ugrabili funkcionarji varnostne službe poljskega ministrstva za notranje zadeve in kruto umorili. Na njegovem pogrebu se je zbralo 600.000 ljudi z vse Poljske, ki so tudi na ta način nenasilno protestirali proti komunističnemu režimu na Poljskem.
Duhovnika Jerzyja Popieluszka so imeli Poljaki za mučenca zaradi vere že vse od njegove smrti. Njegov grob pri cerkvi sv. Stanislava Kostke v Varšavi so stalno, kar 25 let, varovali prostovoljci, postal pa je pravi romarski kraj. Doslej ga je obiskalo že okrog 18 milijonov ljudi iz Poljske in z vsega sveta.
Vir
»Če hočemo ostati duhovno svobodni ljudje, je treba živeti v resnici. Živeti v resnici, se pravi pričevati zanjo, jo priznavati ter se je zavedati vedno in povsod. Resnica je nespremenljiva. Resnice ni mogoče uničiti s takšno ali drugačno odločitvijo, s takšnim ali drugačnim ukazom … Pogumno pričevanje za resnico je pot, ki vodi naravnost v svobodo.«
»Da bi porazili hudo z dobrim, ohranili človekovo dostojanstvo, ne smemo uporabljati nasilja.«
Ime: Starši so mu pri krstu dali ime Alfonz, ki je sestavljeno iz nemških besed adal »plemenit« in funs »hiter, pripravljen«. Ker pa je imelo to ime slab prizvok, se je pred posvečenjem preimenoval v Jerzy (Gregor) Aleksander.
Rojen: 14. septembra 1947.
Kraj rojstva: Vas Okupy blizu Suchowola, na severovzhodu Poljske.
Umrl: 19. oktobra 1984.
Kraj smrti: Mesto Włocławek v osrednji Poljski.
Družina: Rodil se je v kmečki družini očetu Vladislavu in materi Marijani, roj. Gniedziejko. Bil je tretji od petih otrok. Družina je bila domoljubna, verna in globoko pobožna.
Mladost: Doma je skupaj z ostalimi otroki rad pomagal pri delu na kmetiji. Že od vsega začetka pa je kazal poseben čut in vnemo za pobožnost. Od prvega razreda osnovne šole do zadnjega v gimnaziji je vsak dan vstajal ob petih zjutraj in hodil štiri kilometre daleč v cerkev k maši, kjer je sodeloval kot ministrant. Tudi sicer je rad veliko molil in se zadrževal v cerkvi.
Posvečenje: Leta 1965 je vstopil v varšavsko semenišče in bil 28. maja 1972 posvečen v duhovnika.
Novomašno geslo: »Bog me pošilja oznanjat evangelij in zdravit rane bolnih src.«
Kaplan: Po mašniškem posvečenju je bil v letih od 1972 do 1979 kaplan v župnijah Anin, Marki in Zoliborz na območju Varšave. Povsod si je prizadeval za tesen in dober odnos z župljani. Njegova velika skrb je bilo poučevanje verouka ter delo z ministranti in mladino.
Študentski duhovnik: Zaradi resnih zdravstvenih težav (slabokrvnost) so ga leta 1979 premestili v univerzitetno cerkev sv. Ane v Varšavi, kjer je skrbel za študente. Bil ni samo njihov duhovni voditelj in spovednik, pač pa tudi pravi prijatelj in spremljevalec. Čez eno leto so mu zaupali cerkev in župnijo sv. Stanislava Kostke v Varšavi. Poleg študentov je prevzel še duhovno oskrbo zdravnikov.
»Solidarnost«: S Solidarnostjo, prvim neodvisnim sindikatom v nekdanjem sovjetskem bloku, se je zbližal avgusta 1980, ko so ga prosili, da bi postal duhovni spremljevalec in oskrbnik stavkajočih delavcev v varšavski jeklarni. Njegova karizmatičnost, skromnost in miroljubnost so ga hitro približali delavcem.
Maše za domovino: V času izrednih razmer po decembru 1981 je prevzel tudi skrb za pomoč internirancem in njihovim družinam. Začel je organizirati redne maše za domovino, pri katerih se je zbiralo na tisoče ljudi iz vse Poljske.
Mučeništvo: Zaradi svojega pastoralnega delovanja in vedno večjega vpliva je bil velik trn v peti komunistični oblasti, ki ga je stalno nadzorovala, kasneje tudi ustrahovala, zasliševala in zaprla. Po neuspelem atentatu nanj so ga trije uslužbenci ministrstva za notranje zadeve ugrabili, ga s palico pretepali, mu zamašili usta, na krut način zvezali in na njegove noge navezali vrečo s kamenjem ter ga vrgli v reko Vislo.
Zavetnik: Sindikata Solidarnost.
Beatifikacija: Za blaženega ga je razglasil papež Benedikt XVI. 6. junija 2010.
God: 19. oktobra.
Vir