Julijan Maunoir (1606–1683) je vstopil k jezuitom z željo, da bi postal misijonar v Kanadi, svoje poslanstvo pa je izpolnil v rodni Bretanji, ko je služil pozabljenim ljudem v severni Franciji.
Rojen je bil leta 1606 v vasici Saint-George-de-Reintembault. Študiral je v jezuitskem kolegiju v Rennesu, kjer je profesorje pogosto slišal pripovedovati o misijonih na Kitajskem, Japonskem in v Kanadi. K jezuitom je vstopil leta 1625. Več njegovih sošolcev je postalo misijonarjev, med drugimi sveti Izak Jogues in Gabriel Lalemant. Julijana pa je pot, potem, ko se je med formacijo naučil težkega jezika Bretoncev, vodila k ljudem v Bretanji. Potrditev odločitve, naj ne odide v tuje misijone, je doživel, ko je zaradi prisada rane na roki skoraj umrl. Bil je že tik pred smrtjo, ko je naredil obljubo, da se bo posvetil pridiganju med Bretonci, če se mu izboljša. V nagli ozdravitvi je videl izraz Božje volje. V duhovnika je bil posvečen leta 1637.
Ko je končal študij, se je vrnil v Quimper, kjer je srečal patra Mihaela Le Nobletza, potujočega misijonarja v spodnji Bretanji, ki pa se je zaradi bolezni že upokojil. Mladi Julijan se je odločil, da bo sledil zgledu in metodi, ki jo je med z delom obremenjenimi kmeti in ribiči na polotoku uporabljal Le Nobletz. V spremstvu patra Pierrea Bernarda je Julijan obiskoval mesta in vasi na celini in na bližnjih otokih, ki morda niso doživeli obiska duhovnika že več let. Moža sta vodila misijone, ki so običajno trajali tri do štiri tedne in v katerih sta poskušala vzpostaviti trdne temelje krščanskemu nauku. Za ponazoritev Jezusovega življenja in bistvenih teoloških poudarkov sta uporabljala skice. Uporabljala sta tudi pesmi, ki sta se jih naučila od De Nobletza, Julijan pa je jih mnogo sestavil tudi sam in med misijonom naučil ljudi.
Misijoni so bil zelo uspešni. V 43 letih, ko je Julijan potoval po Bretanji, je imel okrog štiristo misijonov. Pogosto je imel misijon za več župnij skupaj in na njem se je zbralo tudi od deset in trideset tisoč ljudi. Župnijski duhovniki so pomagali pri spovedovanju in poučevanju katekizma, nekateri pa so celo zaprosili svoje škofe, da bi lahko nadaljevali to delo skupaj z jezuitskim mentorjem. Do leta 1683 je bilo skoraj tisoč takšnih bretonskih misijonarjev, ki so nadaljevali Julijanovo delo.
Ko se je postaral, je moral zmanjšati število misijonov. Ko je bil na poti na neki misijon, je začutil, da se mu bliža smrt. Njegov jezuitski spremljevalec mu je pomagal, da je prispel do Plévina, kjer je legel: dobil je pljučnico. Ko je nekaj tednov pozneje umrl, so ljudje kljub škofovi želji, da ga pokoplje v stolnici, vztrajali, naj bo pokopan v tamkajšnji župnijski cerkvi.
Vir
V vasi Plevin (v Bretánji, v pokrajini Francije), blaženi Juliján Maunoir [manuá], duhovnik iz Družbe Jezusove, ki se je 42 let vsega podarjal tako vasem, kakor mestom te province.
Vir