Rodil se je 28. februarja 1915 v nemški zvezni deželi Vestfalija. V šolskih in gimnazijskih letih je okrog sebe zbiral vrstnike, po maturi pa je kot bogoslovec postal vodja Mladinskega gibanja škofije Münster,odkoder je bil doma. Uspešno je končal študij ter pri 24 letih postal diakon. Na začetku pohoda nacionalsocializma se je uprl tej politični zablodi, zato ga je tajna policija začela sumničavo zasledovati. Po neuspelem atentatu na Hitlerja leta 1939 je v bolniški sobi glasno komentiral: »Škoda, da je preživel.« Še istega dne so ga zaprli in ga čez nekaj mesecev poslali v Sachsenhausen, nato pa v Dachau. Oslabljen zaradi tuberkoloze je v hudih razmerah vse bolj bolehal in večino časa preživel v bolnišnici.
1944 so v Dachau pripeljali škofa in po taborišču se je takoj razširilo prigovarjanje, naj diakona posveti v duhovnika, kar je Karlov škof odobril. Na dan posvečenja je bil tako slaboten, da je moral prejeti injekcijo s kofeinom, ki mu je pomagala vzdržati slovesnost. Na god sv. Štefana je daroval svojo prvo, novo in edino sv. mašo. Od takrat naprej je namreč vse bolj bolehal in pol leta kasneje, 12. avgusta 1945, umrl.
Karl si je vedno prizadeval, da bi se z vrstniki bližal Kristusu; kot najstnik je zapisal: »Gorimo v ljubezni do Kristusa in za vse ljudi!« V tej ljubezni je hrepenel po svetosti in se boril proti grehu: »Spet sem padel … Dovolj je! Smrt grehu!« Ključna prelomnica na njegovi duhovni poti so bile velikonočne duhovne vaje leta 1933, na katerih je okusil ljubezen božje Matere Marije ter naredil korak izročitve božji previdnosti. Konec istega leta je na drugih duhovnih vajah v tišini sprejel poklicanost v duhovništvo, na katerega je moral po diakonskem posvečenju čakati še pet let. Ob prejemu mašniškega posvečenja je zapisal: »Po več kot petih letih molitev in čakanja so prišli dnevi, polni veselja … Bog je na priprošnjo naše Device odgovoril na tako ljubezniv in edinstven način, ki ga ne morem dojeti.« V krutih življenjskih razmerah v taborišču se je zatekal k presvetemu Srcu Jezusovemu, v dnevnik pa je večkrat zapisal: »Vsak dan posvetim blaženi Devici, moji Materi.« Karlova gorečnost za Kristusa je v taborišču zrasla. Kot diakon je pod vzglavnikom bolniške postelje skrival leseno škatlico, v kateri je hranil posvečene hostije za brate in sestre, ki so bili v taboriščni bolnišnici; kot duhovnik tega ni več zmogel.
Karla Leisnerja je zaradi radikalnosti v odločitvi za Kristusa in gorečnosti v svetosti papež Janez Pavel II. 23. junija 1996 razglasil za blaženega. Slovesnost je bila na stadionu, ki ga je za olimpijske igre v Berlinu leta 1936 dal zgraditi Hitler. Karlov grob je v stolnici v mestu Xanten.
Blaženi duhovnik Karl Leisner se je odlikoval po svoji brezpogojni odločitvi za Kristusa v duhovništvu, zato naj se mu priporočajo tisti, ki so v dvomih o svoji poklicanosti v duhovniško službo, vsi posvečeni ter pripravniki na posvečenje pa so poklicani k posnemanju.
Vir
»Po več kot petih letih molitev in čakanja so prišli dnevi, polni veselja … Bog je na priprošnjo naše Device odgovoril na tako ljubezniv in edinstven način, da ga ne morem dojeti« (zapis v dnevniku ob posvečenju).
»Njegova pogumna vera in njegovo navdušenje za Kristusa naj bi zlasti mlade ljudi, ki živijo v okolju, zaznamovanim z nevero in brezbrižnostjo, bili spodbuda in vzor« (papež Janez Pavel II).
Ime: Je germansko, razlagajo ga iz besede karl v pomenu »mož, soprog«.
Rojen: 28. februarja 1915.
Kraj rojstva: Mesto Rees v Porenju v Nemčiji, odraščal pa je v mestecu Kleve.
Umrl: 12. avgusta 1945.
Kraj smrti: Sanatorij Planegg pri Münchnu.
Družina: Rodil se je očetu Viljemu, ki je bil uslužbenec na sodišču, in materi Amaliji, roj. Falkanstein. Bil je najstarejši od petih otrok.
Mladost: Že kot gimnazijec se je v domačem kraju pridružil katoliškemu mladinskemu gibanju, kjer je še posebej začutil bogastvo Svetega pisma in bogoslužja, zlasti evharistije. Ob vstopu v semenišče mu je škof Galen zaupal vodstvo mladinskih ‘odredov’ v škofiji, zaradi česar ga je gestapo budno nadzoroval.
Diakonat: V diakona ga je 25. marca 1939 posvetil münstrski škof Avgust von Galen.
Ovadba: Novembra 1939 se je zdravil za tuberkulozo v sanatoriju v Schwarzwaldu. Tu je ob novici, da je spodletel atentat na Hitlerja v Münchnu, izjavil: »Škoda.« Ovaduh med pacienti je to takoj naznanil nacistom, ki so ga še istega dne aretirali.
Zapori: Najprej so ga odpeljali v zapor v Freiburg, 15. februarja 1940 pa premestili v Mannheim. 16. marca istega leta so ga odpeljali v koncentracijsko taborišče Sachsehausen, 14. decembra 1940 pa premestili v koncentracijsko taborišče Dachau, kjer je bil zaprt v bloku za duhovnike.
Posvečenje: 17. decembra 1944 ga je francoski škof Gabrijel Piquet, ki je bil prav tako ujetnik v taborišču, na skrivaj posvetil v duhovnika.
Mašnik: Karel je bil takrat tako izčrpan, da je imel svojo prvo sveto daritev šele teden dni po posvečenju, na praznik sv. Štefana, 26. decembra 1944. To je bila zanj tudi edina sveta maša, ki jo je daroval.
Osvoboditev: Ko so ameriški vojaki 29. aprila 1945 osvobodili Dachau, je dal p. Otto Pies Karla iz taborišča prepeljati v zdravilišče Planegg pri Münchnu, a ga niso mogli več pozdraviti.
Grob: 20. avgusta so ga pokopali v Kleveju, leta 1966 pa so njegove posmrtne ostanke prenesli v kripto stolnice v Xantnu.
Zavetnik: Poleg mladine se mu lahko priporočajo zlasti tisti, ki so v dvomih glede svoje poklicanosti v duhovništvo, in pripravniki na posvečenje.
Beatifikacija: Ob obisku Berlina 23. junija 1996 ga je papež Janez Pavel II. razglasil za blaženega.
Goduje: 12. avgusta.
Vir
V kraju Planegg (blizu Münchna na Bavarskem, v Nemčiji), blaženi Karel Leisner [lajzner], duhovnik in mučenec, ki je bil še kot diakon zaradi javnega priznavanja vere in vztrajne službe dušam odpeljan v ječo in posvečen v duhovnika v koncentracijskem taborišču Dachau. Čeprav osvobojen, je umrl zaradi težav, prejetih v ujetništvu.
Vir