Rodil se je 28. februarja 1915 v nemški zvezni deželi Vestfalija. V šolskih in gimnazijskih letih je okrog sebe zbiral vrstnike, po maturi pa je kot bogoslovec postal vodja Mladinskega gibanja škofije Münster,odkoder je bil doma. Uspešno je končal študij ter pri 24 letih postal diakon. Na začetku pohoda nacionalsocializma se je uprl tej politični zablodi, zato ga je tajna policija začela sumničavo zasledovati. Po neuspelem atentatu na Hitlerja leta 1939 je v bolniški sobi glasno komentiral: »Škoda, da je preživel.« Še istega dne so ga zaprli in ga čez nekaj mesecev poslali v Sachsenhausen, nato pa v Dachau. Oslabljen zaradi tuberkoloze je v hudih razmerah vse bolj bolehal in večino časa preživel v bolnišnici.
1944 so v Dachau pripeljali škofa in po taborišču se je takoj razširilo prigovarjanje, naj diakona posveti v duhovnika, kar je Karlov škof odobril. Na dan posvečenja je bil tako slaboten, da je moral prejeti injekcijo s kofeinom, ki mu je pomagala vzdržati slovesnost. Na god sv. Štefana je daroval svojo prvo, novo in edino sv. mašo. Od takrat naprej je namreč vse bolj bolehal in pol leta kasneje, 12. avgusta 1945, umrl.
Karl si je vedno prizadeval, da bi se z vrstniki bližal Kristusu; kot najstnik je zapisal: »Gorimo v ljubezni do Kristusa in za vse ljudi!« V tej ljubezni je hrepenel po svetosti in se boril proti grehu: »Spet sem padel … Dovolj je! Smrt grehu!« Ključna prelomnica na njegovi duhovni poti so bile velikonočne duhovne vaje leta 1933, na katerih je okusil ljubezen božje Matere Marije ter naredil korak izročitve božji previdnosti. Konec istega leta je na drugih duhovnih vajah v tišini sprejel poklicanost v duhovništvo, na katerega je moral po diakonskem posvečenju čakati še pet let. Ob prejemu mašniškega posvečenja je zapisal: »Po več kot petih letih molitev in čakanja so prišli dnevi, polni veselja … Bog je na priprošnjo naše Device odgovoril na tako ljubezniv in edinstven način, ki ga ne morem dojeti.« V krutih življenjskih razmerah v taborišču se je zatekal k presvetemu Srcu Jezusovemu, v dnevnik pa je večkrat zapisal: »Vsak dan posvetim blaženi Devici, moji Materi.« Karlova gorečnost za Kristusa je v taborišču zrasla. Kot diakon je pod vzglavnikom bolniške postelje skrival leseno škatlico, v kateri je hranil posvečene hostije za brate in sestre, ki so bili v taboriščni bolnišnici; kot duhovnik tega ni več zmogel.
Karla Leisnerja je zaradi radikalnosti v odločitvi za Kristusa in gorečnosti v svetosti papež Janez Pavel II. 23. junija 1996 razglasil za blaženega. Slovesnost je bila na stadionu, ki ga je za olimpijske igre v Berlinu leta 1936 dal zgraditi Hitler. Karlov grob je v stolnici v mestu Xanten.
Blaženi duhovnik Karl Leisner se je odlikoval po svoji brezpogojni odločitvi za Kristusa v duhovništvu, zato naj se mu priporočajo tisti, ki so v dvomih o svoji poklicanosti v duhovniško službo, vsi posvečeni ter pripravniki na posvečenje pa so poklicani k posnemanju.
Vir
»Po več kot petih letih molitev in čakanja so prišli dnevi, polni veselja … Bog je na priprošnjo naše Device odgovoril na tako ljubezniv in edinstven način, da ga ne morem dojeti« (zapis v dnevniku ob posvečenju).
»Njegova pogumna vera in njegovo navdušenje za Kristusa naj bi zlasti mlade ljudi, ki živijo v okolju, zaznamovanim z nevero in brezbrižnostjo, bili spodbuda in vzor« (papež Janez Pavel II).
Ime: Je germansko, razlagajo ga iz besede karl v pomenu »mož, soprog«.
Rojen: 28. februarja 1915.
Kraj rojstva: Mesto Rees v Porenju v Nemčiji, odraščal pa je v mestecu Kleve.
Umrl: 12. avgusta 1945.
Kraj smrti: Sanatorij Planegg pri Münchnu.
Družina: Rodil se je očetu Viljemu, ki je bil uslužbenec na sodišču, in materi Amaliji, roj. Falkanstein. Bil je najstarejši od petih otrok.
Mladost: Že kot gimnazijec se je v domačem kraju pridružil katoliškemu mladinskemu gibanju, kjer je še posebej začutil bogastvo Svetega pisma in bogoslužja, zlasti evharistije. Ob vstopu v semenišče mu je škof Galen zaupal vodstvo mladinskih ‘odredov’ v škofiji, zaradi česar ga je gestapo budno nadzoroval.
Diakonat: V diakona ga je 25. marca 1939 posvetil münstrski škof Avgust von Galen.
Ovadba: Novembra 1939 se je zdravil za tuberkulozo v sanatoriju v Schwarzwaldu. Tu je ob novici, da je spodletel atentat na Hitlerja v Münchnu, izjavil: »Škoda.« Ovaduh med pacienti je to takoj naznanil nacistom, ki so ga še istega dne aretirali.
Zapori: Najprej so ga odpeljali v zapor v Freiburg, 15. februarja 1940 pa premestili v Mannheim. 16. marca istega leta so ga odpeljali v koncentracijsko taborišče Sachsehausen, 14. decembra 1940 pa premestili v koncentracijsko taborišče Dachau, kjer je bil zaprt v bloku za duhovnike.
Posvečenje: 17. decembra 1944 ga je francoski škof Gabrijel Piquet, ki je bil prav tako ujetnik v taborišču, na skrivaj posvetil v duhovnika.
Mašnik: Karel je bil takrat tako izčrpan, da je imel svojo prvo sveto daritev šele teden dni po posvečenju, na praznik sv. Štefana, 26. decembra 1944. To je bila zanj tudi edina sveta maša, ki jo je daroval.
Osvoboditev: Ko so ameriški vojaki 29. aprila 1945 osvobodili Dachau, je dal p. Otto Pies Karla iz taborišča prepeljati v zdravilišče Planegg pri Münchnu, a ga niso mogli več pozdraviti.
Grob: 20. avgusta so ga pokopali v Kleveju, leta 1966 pa so njegove posmrtne ostanke prenesli v kripto stolnice v Xantnu.
Zavetnik: Poleg mladine se mu lahko priporočajo zlasti tisti, ki so v dvomih glede svoje poklicanosti v duhovništvo, in pripravniki na posvečenje.
Beatifikacija: Ob obisku Berlina 23. junija 1996 ga je papež Janez Pavel II. razglasil za blaženega.
Goduje: 12. avgusta.
Vir
Karl Leisner se je rodil 28. februarja 1915 v kraju Rees v Porenju, odraščal pa je v mestecu Kleve, kjer se je kot gimnazijec vključil v katoliško mladinsko gibanje. Podarilo mu je ne le družbo mladih in lepih doživetij na taborjenjih in potovanjih, približalo mu je tudi Sveto pismo in bogoslužje, zlasti evharistijo. Kristus je bil sonce njegovega mladega življenja. Po maturi leta 1934 se je vpisal v prvi letnik bogoslovja v Münstru. Tamkajšnji škof Clemens August von Galen, ki so ga zaradi njegovega odločnega nasprotovanja nacizmu imenovali ‘munstrski lev’, mu je zaupal vodstvo mladinskih ‘odredov’ v škofiji. Gestapo je budno spremljal vse njegove korake.
Po kratkem notranjem boju, ali naj izbere zakon in družino ali duhovništvo, se je odločil za slednje. 25. marca 1939 je prejel diakonsko posvečenje in čez nekaj mesecev naj bi bil posvečen v duhovnika, toda Bog mu je začrtal drugačno pot. Zbolel je za tuberkulozo in moral je v zdravilišče. Po ponesrečenem atentatu na Hitlerja 8. novembra 1939 je enemu svojih sotrpinov dejal: »Škoda, da ga ni bilo tam!« Ta ga je izdal in gestapo je Karla aretiral. Šel je skozi več zaporov, 14. decembra 1940 pa je pristal v Dachauu. Leta 1942 je spet nevarno zbolel in preselili so ga v barako za bolnike. Mladi diakon je svoje sotrpine hrabril in ji tajno delil sveto obhajilo. Živel je po besedah apostola Pavla: »V svojem mesu dopolnjujem, kar primanjkuje Kristusovim bridkostim« (Kol 1,24). 6. novembra 1944 so v Dachau privedli francoskega škofa Gabriela Piqueta iz Clermont-Ferranda. Jezuit p. Otto Pies, Karlov prijatelj, je začel razmišljati, kako bi omogočil njegovo mašniško posvečenje, po katerem je bolni Karl tako hrepenel.
Svoj načrt je izpeljal s pomočjo pogumne Josefe Mack, kandidatke v bližnjem samostanu notredamk (kasnejše s. Imme), ki se je pogosto s kolesom pripeljala k plantaži taborišča Dachau. Prinašala je živila in hostije za duhovnike. Za posvetitev diakona Karla Leisnerja v duhovnika je francoski škof v taborišču moral dobiti dovoljenje krajevnega ordinarija – to je bil münchenski nadškof kardinal Mihael Faulhaber. Josefa, ki so ji pravili ‘Madi’, je v spremstvu jezuitskega brata Zawackega potovala v München in kardinalu izročila prošnjo p. Piesa za dovoljenje. »Kardinal mi je izročil pismo z dovoljenjem za posvečenje, tajnik pa je prinesel sveta olja in potrebne liturgične knjige,« pove v svojih spominih s. Imma. Slovesnost mašniškega posvečenja je bila na tretjo adventno nedeljo, 17. decembra 1944. Karl je bil po posvečenju tako izčrpan, da svojo prvo sveto daritev – novo mašo – imel šele na praznik sv. Štefana, prvega mučenca, 26. decembra 1944. Ta je bila zanj tudi edina.
Ko so ameriški vojaki 29. aprila 1945 osvobodili Dachau, je mladi duhovnik Karl “z nepopisnim veseljem jokal”. 4. maja ga je p. Otto Pies dal iz taborišča prepeljati v zdravilišče Planegg pri Münchnu. Po začetnem izboljšanju se je stanje nenadoma poslabšalo. 29. junija so ga obiskali starši. 25. julija je v svoji bolniški sobi sodeloval pri maši: oltar je bil na hodniku in nanj je gledal s svoje postelje. V nedeljo, 12. avgusta 1945 ob petih zjutraj je ob navzočnosti p. Otta Spiesa izročil svojo dušo Gospodu.
Dva tedna pred smrtjo je zaupal materi: »Mama, moram ti nekaj povedati, vendar ne smeš biti žalostna. Vem, da bom kmalu umrl, vendar sem pri tem vesel.« Umrlega so sestre oblekle v rdeča mašna oblačila in s tem nakazale njegovo mučeništvo. 20. avgusta je bil pogreb v Kleveju, leta 1966 pa so njegove posmrtne ostanke prenesli v kripto stolnice v Xantnu. 7. decembra 1977 se je začel postopek za njegovo beatifikacijo. Ko ga je papež bl. Janez Pavel II. 23. junija 1996 na olimpijskem stadionu v Berlinu razglasil za blaženega, je dejal: »Njegova pogumna vera in njegovo navdušenje za Kristusa naj bi zlasti mlade ljudi, ki živijo v okolju, zaznamovanim z nevero in brezbrižnostjo, bili spodbuda in vzor.«
Vir
V kraju Planegg (blizu Münchna na Bavarskem, v Nemčiji), blaženi Karel Leisner [lajzner], duhovnik in mučenec, ki je bil še kot diakon zaradi javnega priznavanja vere in vztrajne službe dušam odpeljan v ječo in posvečen v duhovnika v koncentracijskem taborišču Dachau. Čeprav osvobojen, je umrl zaradi težav, prejetih v ujetništvu.
Vir