Zavetnik lovcev
Atributi: ptice
Imena: Konrad, Konrat, Kurt, Rado, Radko, Ratko; Konradina, …
Bil je premožen in ugleden plemič, rojen najbrž leta 1290 v italijanskem mestu Piacenza. Odločil se je za vojaško službo, se oženil in živel z ženo Evfrozino v srečnem zakonu. Oba sta spolnjevala krščanske dolžnosti do Boga in do bližnjega, toda po kakšni popolnosti je Konrad manj hrepenel kakor njegova žena. Služil je Bogu in svetu, kolikor je to dvoje mogoče združiti. Ljubil je svet in njegove zabave, nad vse pa je bil strasten lovec.
Nekoč na lovu ni ničesar ujel. V jezi je zažgal goščo, da bi z ognjem pregnal zverjad. Tako je nastal velik gozdni požar, na kar strastni lovec še pomislil ni. Smrtni strah ga je prevzel in se je na skrivaj prikradel v mesto. Meščani so hiteli iz mesta. Kdo je zažgal gozd? Tedaj so srečali siromaka, ki je nabiral drva. Ti si zažgal! Vlekli so ga pred sodnika, nategnili na natezalnico in v strašnih mukah je revež priznal. Obsodili so ga na vislice.
Ko je Konrad to zvedel, mu vest ni dala miru. Šel je k sodniku in povedal vse, kaj in kako se je zgodilo, ter ponudil, da bo vso škodo plačal. S to nesrečo je potrkala milost na Konradovo srce. Z ženo sta prodala premoženje in ga razdelila med ubožce in samostane. Žena je potem odšla v samostan sv. Klare, Konrad pa je vstopil v tretji red sv. Frančiška. Nato se je napotil v Rim, kjer je obiskoval cerkve, od tod dalje na Sicilijo, kjer je potem v neki votlini živel do smrti. Tu so se mu pač povračale vabljive predstave iz prejšnjih posvetnih let, spomini na vse udobnosti, ki jih je zapustil. Z gorečo molitvijo in zatajevanjem jih je premagal. Tako je trideset let prebil kot puščavnik. Kakor sv. Frančišek je tudi Konrad posebno rad imel živali, zlasti ptice, s katerimi se je prijazno pogovarjal. Zato ga upodabljajo kot tretjerednika, okrog njega pa polno ptic, ki mu pojo.
Umrl je 19. februarja 1351 in na ta dan goduje.
Vir
V mestu Noto (na Siciliji), blaženi Konrad Confalonieri iz Piacenze [piačence], puščavnik iz Tretjega reda svetega Frančiška, ki je zavrgel svetne igre in skoraj štirideset let preživel v stalni molitvi in pokori.
Vir