Papež Pij XI., ki je bil Kontardov osebni prijatelj, je globoko vero in zgledno krščansko življenje tega vrhunskega znanstvenika označil za posebne vrste čudež, saj časi, v katerih je živel, niso bili kaj dosti »naklonjeni« vernim znanstvenikom. V Italiji je namreč takrat vladala izrazito proticerkvena miselnost, še zlasti v Milanu, Kontardovem rojstnem kraju. S svojim delom in učenjem je poskušal neprestano dokazovati, da si vera in znanost nikakor ne nasprotujeta in da je tudi znanstvenik svetovnega slovesa lahko dober in predan vernik. Že kot otrok je bil izredno nadarjen in bister, pa tudi muhast in poreden. Oče ga je od malih nog uvajal v svet učenosti, odkrival pa mu je tudi globine vere. Prvo sveto obhajilo, h kateremu je pristopil z dvanajstimi leti, je v njem povzročilo pravi preobrat in popolno predanost Bogu. Bil je nadarjen tudi za učenje jezikov, znal je hebrejščino, sirščino in koptščino, sanskrt, latinščino in grščino ter vse pomembnejše moderne jezike. S sedemnajstimi leti je dosegel licenciat, z enaindvajsetimi pa doktorat iz prava. Sprva je študiral v Pavii, kasneje pa v Berlinu. V ambrozijanski knjižnici je bral težko čitljiva in zapletena besedila iz bizantinskega prava ter jih prevajal v latinščino in italijanščino. Dvajset let je bil profesor za rimsko pravo in pravno zgodovino v Pavii, Messini in Modeni ter objavil več kot dvesto znanstvenih del. Bil je vseskozi človek trdnega verskega prepričanja, predan študiju in duhovnemu napredku. 
Kot profesor je bil prijeten in priljubljen, študentom je rad pomagal in jih spodbujal k znanstvenemu delu. Sam je bil strasten raziskovalec, a so bila vsa njegova prizadevanja vedno usmerjena v Boga, ki je vir vsega prava in začetek vsega dobrega. Med delom se je večkrat zatopil v molitev, se z molitvijo redno pripravljal na sveto mašo in več ur premolil pred Najsvetejšim, velikokrat tudi cele noči. Govorili so, da moli kakor angel; njegova molitev pred tabernakljem je bila velikokrat podobna zamaknjenju. Ob nedeljah ga je bilo težko dobiti, saj je večino časa prebil v cerkvi, kjer je imel »zmeraj toliko opraviti«. Kolikor globlje je prodiral v skrivnosti znanosti, toliko globlja je bila tudi njegova vera. Napravil je zaobljubo devištva in vstopil v Frančiškov tretji red. Zelo rad se je, skupaj z očetom, zadrževal v njihovi počitniški hišici ob Lago Maggiore. Tam sta, poleg dela, veliko skupaj plavala, Kontardo pa je rad hodil tudi v gore. Na enem takih pohodov je pil okuženo vodo iz potoka in zbolel za tifusom, za katerim je tudi umrl, star triinštirideset let.
Ime: Izhaja iz nemščine, pomeni pa »trd(en) v bitki«.
Rodil se je 4. aprila 1859 v Milanu v Italiji, umrl pa 17. oktobra 1902 v Suni ob Lago Maggiore.
Družina: Njegov oče Rinaldo je bil profesor matematike, mati pa je bila Alojzija Buccellati. Bil je prvorojenec, imel je več bratov in sester.
Zavetnik: šol in univerz.
Upodobitve: Fotografije prikazujejo urejenega, bradatega in plešastega moža srednjih let.
Beatifikacija: Za blaženega ga je 13. aprila 1947 razglasil papež Pij XII.
Goduje: 17. oz. 20. oktobra (po serafinskem koledarju).
Vir
Veliki pravoznanec Contardo Ferini je bil 14. aprila 1947. v cerkvi sv. Petra v Rimu proglašen za blaženega. Ta učenjak 20. stoletja je bil rojen v Milanu 4. aprila 1859. Njegov oče Rinaldo Ferrini, profesor na politehniki v Milanu, je znan po svojih znanstvenih delih o toploti in elektriki. S 17 leti starosti se je Contardo Ferrini vpisal na fakulteto vseučilišča v Paviji. Po štirih letih je promoviral za doktorja prava s tako sijajnim uspehom, da mu je vlada podelila štipendijo za dve leti nadaljnega študija v inozemstvu. Izbral si je Berlin, kjer je slovela vseučiliška pravna fakulteta pravnega učenjaka Savignyja. Poslušal je tudi predavanja Dernburga, Mommsena in Caharija. Slednji ga je opozoril na rimsko-bizantinsko pravo. V tej stroki je pozneje Ferrini dosegel svetovno slavo. Ko je mladi učenjak zapustil po dveh letih neumornega študija Berlin, mu je nadškof Foerster izročil priporočilo, v katerem ga je pohvalil, da je zelo vešč nemščine in pobožen.
Novembra 1883 se je namestil, komaj 24 let star, v Paviji kot privatni docent za zgodovino rimskega prava. Leta 1894 je postal reden profesor. Tudi na tem mestu, kjer je dosegel slavo svetovnega učenjaka in se mu je nudilo udobno življenje, je ostal vzgleden, globoko veren praktičen katoličan, ki je hodil vsak dan k sv. maši.
Zaradi prenapornega študija in dela se ga je lotila l. 1900 težka srčna bolezen. Komaj 47 let star je umrl 17. dne oktobra 1902 v svoji letni hišici v Sieni.
Contardo Ferrini je znanstvenik svetovnega slovesa. Dokazal je, da je imelo krščanstvo velik vpliv na rimsko-bizantinsko pravo. Da je kanonsko (cerkveno) pravo vzrastlo iz rimskega, je veljalo za znanstveno dejstvo, Ferrini je pa dognal, da je Cerkev imela velik vpliv na rimsko pravo v njegovi zadnji razvojni dobi. V delu “Pravna znanja Arnobija in Laktancija” je nedvomno dokazal, da se je tema dvema posrečilo uvesti v mnoge zakone pojem naravnega prava v zakonik. Tako je bila celotna stavba rimskega prava postavljena na novo podlago, na od Boga ustvarjeno človeško naravo. Ne le od države sklenjen ali uveden zakon je vir prava, marveč na njegovo mesto stopi človeški naravi odgovarjajoča “primernost”, nepisan zakon, ki se ozira na Boga kot najvišji pravni vir. V svojem delu “Himsko kazensko pravo” razlaga Ferrini, da veljajo načela naravnega prava vsled krščanskega vpliva od Laktancija dalje ne le za posamezne osebe, temveč za vse oblike človeških skupnosti. Človek kot socialno bitje ima naravni nagon, da se združi z drugimi ljudmi, da doseže zemeljske in večne smotre. Od Boga dani naravni nagon je naravni zakon, ki mu odgovarja naravno pravo, pravo, ki ga človek prinese z rojstvom na svet in ki mu ga ni opravičena nobena oblast odvzeti.
V zgodovinski in metafizični utemeljitvi naravnega prava je Ferrini dosegel svojo znanstveno veličino. Po pravici mu je visoka šola v Paviji postavila spomenik z napisom: “Knezu med poznavalci rimskega prava.” Ferrini je oznanjal svoje pravne izsledke v času, ko je ves pravniški svet priznal le “pozitivno” pravo. Savigny in njegova šola sta zanikala naravno pravo za človeške skupnosti. Državna oblast jih lahko poljubno ustvarja, prizna in zavrže. Nekateri pravniki so pa celo posamezniku odrekali naravno pravni značaj. V cerkvenem pravu so dolgo obdržali Savignyjevi nazori svojo veljavo. Ti nazori, ki smatrajo človeške skupnosti za dozdevno umišljenost, so lahko dalekosežnega pomena, saj je tudi Cerkev taka skupnost, ali moralna oseba. Napram takim zmotam je Ferrini rešil krščansko kulturno dobrino in objasnil važno zgodovinsko resnico. Pod vplivom njegovih odkritij doživlja naravno pravo povsod vstajenje. Uveljavilo se je v okrožnicah Pija XI., ki je jasno povdaril, da je pravni pozitivizem nezdružljiv z mislimi katoliškega cerkvenega pravoznanca. To načelo je danes prodrlo med cerkvene pravoznance, ali kanoniste. Ne le posameznik, tudi človeške skupnosti so po naravnem pravu pravno sposobni. Tudi v svetnem pravnem področju pridobiva naravno pravo svoja tla. Neprekršljivo pravo mora nadomestiti nasilje in samovoljo. Totalitarne države so pokazale, kam pripelje človeštvo absolutni pozitivizem (edino državno pravo in zakonodaja, brez ozira na naravno pravo). Tako pravo ustvarja lahko mednarodne razbojnike, ki po svoji volji delajo, vodijo države, sklepajo zakone, sodijo in vodijo totalne vojske.
To je kratek opis življenja in znanstvenega delovanja velikega svetovnega učenjaka. Dokazuje, da si vera in znanost ne nasprotujeta in da je globoko veren in pobožen katoličan lahko največji znanstvenik. Dr. J. Česnik
Vir
V Suni (pri jezeru Maggiore [madžijóre] v Italiji), blaženi Kontárd Ferrini, ki je pri vzgoji mladeničev prekosil človeško znanost z vero in krščanskim življenje.
Vir