V Milanu razglašen za blaženega duhovnik Mario Ciceri
V soboto, 30. aprila 2022, je bil v milanski stolnici ob navzočnosti okoli 1800 vernikov razglašen za blaženega škofijski duhovnik Mario Ciceri. Sveto mašo z beatifikacijo je vodil kardinal Marcello Semeraro, prefekt Kongregacije za zadeve svetnikov. Somaševali so kardinal Francesco Coccopalmerio, 26 škofov in drugi duhovniki Cerkve v Lombardiji.
Kogar je poslal Bog, govori Božje besede, kajti on ne daje Duha na mero (Jn 3,34). Kdo izreče te besede? Janez Krstnik? Jezus? Evangelist sam? To je »Gospodova beseda« in sprejemamo jo s spoštovanjem, pa tudi s hvaležnostjo, z zaupanjem, z veseljem. Jezus Duha nima na mero: to je oznanilo! On je Očetov ljubljeni Sin. Na preroke – ponavlja neko judovsko izročilo – »je Sveti Duh prihajal po meri« (prim. Midrash Rabbah o 3 Mz 15,2); tudi v krščanskem izročilu – kakor je pojasnjeval sv. Avguštin – se duhovni darovi dajejo ljudem na mero, tako da samo skladnost med njimi iz njih naredi eno telo. Kristus pa, ki daje Duha, ga prejema brez mere (prim. In Joannis evangelium tractatus, XIV, 10: PL 35, 1509). V njem je polnost Duha.
Kogar je poslal Bog, govori Božje besede, kajti on ne daje Duha na mero. Če so to Krstnikove besede, so tudi njegovo zadnje pričevanje. Jezus »raste«; medtem ko se on manjša in to ni le korenina vsakega apostolata, ampak »pravilo svetosti«. Na to nas spominja papež Frančišek, ki tudi ugotavlja, da so med številnimi kanoniziranimi svetniki v Cerkvi tisti, ki končajo ponižno, »veliki svetniki« (Homilija pri Sveti Marti. 9. maja 2014). Isto je poudaril tudi zaslužni papež Benedikt XVI., ki je pojasnil, da »mero svetosti daje rast, ki jo Kristus doseže v nas, koliko z močjo Svetega Duha oblikujemo svoje življenje po njegovem« (Kateheza med avdienco 13. aprila 2011). Ravno v tej rasti je svetost življenja.
V isti luči danes gledamo na novega blaženega. O njem lahko rečemo, da je »zrasel«. Duhovnik Mario Ciceri si je vsak dan prizadeval ublažiti nekatere značajske osornosti, pri čemer mu je uspelo, da je v sebi pokazal učinkovito povezavo med duhovnim in pastoralnim življenjem, tako da so v njem vsi prepoznali duhovnika, ki je goreče in zvesto uresničeval svoj poklic. Primerjali so ga s svetim arškim župnikom.
Kar zadeva blaženega Cicerija, je med postopkom neki teološki svetovalec izjavil, da v njem vidi »svetal zgled za vse duhovnike, zlasti za tiste, ki tako kot on ostajajo »v bazi«, v bolj ponižnem in bolj skritem služenju kot sobratje« (Relatio et vota, voto IV, str. 61). Ta izraz: ostati »v bazi« mi prikliče v spomin, kar je zapisal sv. Ambrož v komentarju k Visoki pesmi, ki pravi: »Kako lepe so tvoje noge v sandalah, knežja hči« (7,2). V tem je prepoznal pot in napredek Cerkve (»Cerkev v izhodu« bi dejal papež Frančišek) in opominjal: »Uporabimo svoje življenje kot sandal: koristno za služenje in ne za ukazovanje, koristno za pomoč in ne za zabavo, koristno za uboganje in ne za nasprotovanje. Takšna je Cerkev: lepa je tudi v sandalih« (Expos. Ps. CXVIII, 17, 16.18: PL 15, 1446). Blaženi Ciceri je bil tudi ta »sandal« Cerkve.
V tej življenjski zgodbi o svetosti: ponižni in skriti kot življenje blaženega Maria Cicerija, se vedno kaže moč Duha, ki ga ima Vstali brez mere. Ima ga kot Sin, pa tudi kot glava Cerkve in zaradi tega ga ima, da bi ga izlil na nas brez mere (prim. Sv. Tomaž Akvinski, Commento a S. Giovanni III, lect. 6, n. 544). In tako je Cerkev kraj, kjer Duh cveti in obrodi sadove (prim. Traditio apostolica, 35: ed. Botte, SC 11, str. 69); kraj, iz katerega izhajajo številne poti svetosti.
Ko sv. Gregor Veliki razlaga prizor iz Visoke pesmi, v katerem nevesta vidi ženina, ki prihaja, tako da »skače čez gore« (2,8), pravi, da je Kristus, ko je prihajal med nas, tako rekoč delal skoke: iz nebes v Marijino naročje in od tam v jaslice, potem na križ in v grob, od koder se je vrnil v nebesa. In to zato, ker smo ga prosili« »povleci nas za seboj s svojimi opojnimi dišavami« (prim. Homiliae in Evangelia, XXIX, 10: PL 76, 1219). Svetost je to: hoditi po sledi Kristusove dišave. Za blaženega Maria Cicerija je bila poklicanost v sveto službo.
Dve leti je, odkar sem, dragi milanski verniki, bral homilijo vašega nadškofa, ki je vse spodbujal, naj ne skrivajo cvetov, ki jih je vsakemu podaril Jezus, ampak naj jih odprejo; povabil je, da bi bili rože, ki širijo dober Kristusov vonj (prim. Homilija 29. marca 2020, na peto postno nedeljo). Podoba je v resnici lepa in sugestivna. Že sv. Ambrož jo je uporabil, da je opisal mnogovrstne oblike svetosti v Cerkvi (prim. De virginitate VI, 34: PL 16, 27). Sv. Frančišek Saleški jo je ojačal s ponavljanjem, da »je Cerkev vrt, obarvan z neskončno raznolikostjo rož; nujno je, da so različnih velikosti, različnih barv in različnega vonja« (Trattato dell’amor di Dio II, 7). Številnim dišavam, ki že dišijo v tej Cerkvi, danes dodajamo dišavo dveh blaženih, katerih svetost je sedaj uradno priznana, da bi se od tukaj širila po vsej Cerkvi in po vsem svetu.
Vir