Borec za krščansko Evropo
Rodil se je v Avianu v Furlaniji l. 1631 v družini z 11 otroki. Pri krstu je dobil ime Karel Dominik. Dobro stoječi starši so zaupali njegovo šolsko vzgojo jezuitskemu kolegiju v Gorici.
Ko je imel 16 let je nekega dne pobegnil iz kolegija. Takrat so se bile bitke med Turki in Benečani pri Kandiji. Za boj navdušena mladina je takrat včasih pobegnila z doma, da bi vstopila med bojevnike. Tako se je Karel Dominik napotil proti Kopru, da bi se tam vkrcal na kakšno ladjo. V Kopru pa je bil prisiljen, ker je bil brez denarja, da je potrkal na vrata kapucinskega samostana. Predstojnik ga je sprejel lepo očetovsko in mu svetoval, naj se vrne domov. Verjetno je bilo prav to prvo srečanje s kapucini povod, da je Karel Domink naslednje leto prosil za sprejem v kapucinski red.
Pridigar in čudodelnik
V noviciat je stopil v Coneglianu leta 1648, star 17 let. Dobil je ime br. Marko, ime sovjega očeta. Leta 1655 je bil posvečen za duhovnika, toda ni še smel pridigati, ker ga izpitna komisija ni našla sposobnega za to službo. Marko je ponižno sprejel to stanje, saj mu je ugajalo skrito življenje v samostanu. Ponovno se je dal na študij in l. 1664 je dobil dovoljenje za pridiganje.
Prve pridige nosijo pečat časa, pozneje postanejo bolj osebne in snovno bistvene. Na vsako pridigo se je dobro pripravil, tudi z molitvijo. Kmalu je postal odličen pridigar in velik misijonar. Po 10. 000 poslušalcev ga je hotelo poslušati. Znal je ganiti srca. Bil je torej uspešen in iskan pridigar, vse do 8. septembra 1676.
Tega dne je pridigal v Padovi Mariji v čast; po pridigi pa je s svojim blagoslovom odpravil neko redovnico, ki je bila že 13 let hroma. Glas o čudežu se je hitro razširil. Zdaj so nanj navalili bolniki. Da bi ga rešili od njihovega obleganja, so ga premestili v Benetke, nato v Chioggio, Rovigo, Verono… Toda miru ni imel več nikjer.
P. Marko je razmišljal, kako bi mogel povezati blagoslov bolnikov z oznanjevanjem božje besede. Povezal je blagoslov v nek spokoren obred, tako da v središču ni bil več blagoslov ampak obuditev kesanja. Tako naj bi vse gravitiralo v odpuščanje grehov in spreobrnitev. Tako je postal p. Marko velik apostol za širjenje kesanja. Četrt stoletja je bil p. Marko vest Evrope s svojim spokornim sporočilom.
Po Markovem blagoslovu so se dogajale čudovite stvari. V Műnchenu na Bavarskem npr. so samo v kapucinski cerkvi nabrali po njegovem blagoslovu “150 bergel, 80 palic, dva ortopedska pripomočka in drugih stvari, ki so jih pustili ozdravljeni bolniki.”
Glas o p. Marku kot čudodelniku je zelo zakompliciral njegovo življenje. Pridiganje je bilo zelo otežkočeno zaradi vedno večje množice. Vsak čas se je moral prikazati pri oknu, na vratih, na balkonu.
Sam piše: “Potrebno je, da pridigam tudi osemkrat na dan”.”Prihaja tako mnoštvo ljudi, da nimam miru ne podnevi ne ponoči.” “Imam toliko dela, da ga je nemogoče opraviti brez posebne božje pomoči.”
Potovanje po Evropi
Rednemu pridiganju so se pridružila še potovanja. Začelo se je l. 1680, ko ga je vojvoda Karel V. iz Lorena klical k sebi, da bi ozdravil njegovo zlomljeno nogo. Tudi papež je podprl Karlovo prošnjo. Bil je sprejet kot svetnik: noga je bila seve ozdravljena. Iz Innsbrucka je potoval v Műnchen. Če ne bi imel straže, bi ga bili ljudje zadušili od navdušenja. V Salzburgu je hotel nadškof govoriti z njim. Pa spet cesar v Linzu; moral je spet v Mainz in Köln. Marsikje so zvonili vsi zvonovi ob njegovem prihodu in so ga v procesiji spremljali v cerkev. Rezultati so navadno prekoračili tudi najbolj rožnato upanje ljudi. Tisoče kilometrov je prekoračil peš. Vseh potovanj v Evropi je bilo 14.
Vmes je imel postne pridige v Benetkah. Potem je po zapovedi papeža moral iti na Nizozemsko, da bi uredil življenje na dvoru. V 6 mesecih potovanja so bili redki tisti dnevi, da ne bi pridigal ljudem tudi po večkrat na dan.
Najbolj prijateljski je bil p. Marko povezan z avstrijskim cesarjem Leopoldom I. , ki je bil sicer dober toda slaboten, neodločen vladar. Razen obiskov sta si dopisovala, ohranjenih je 317 njunih pisem. Iz pisem vidimo njegov odnos do cesarja: spoštljiv, toda iskren, odločen.
P. Marko je bil tudi mesec dni pri cesarju. Kadar je maševal v stolnici sv. Štefana je bila cerkev nabito polna.
Zmaga nad Turki pri Dunaju.
Kara Mustafa se je bližal z veliko vojsko Dunaju. Vojska je štela okoli 120. 000 vojakov, cesarjeva vojska pa le 40. 000. Dunaj je bil že oblegan.
P. Marko, ki je spadal k vojnemu svetu, najprej odpravi neenotnost med vojskovodji, nato mašuje, zmoli z vojsko kesanje in jim podeli blagoslov. Bilo je to 8. septembra. Nato so vojaki odšli na določena jim mesta. Enako je bilo 12. septembra na gori Kahlenberg. Maša v navzočnosti vojskovodij, podžigajoč nagovor p. Marka, v katerem je večkrat ponovil besede: “Jezus, Marija!”, kesanje, blagoslov, nato so začeli odločilno bitko, ki je odločilo usodo Dunaja in je imela nepreračunljive posledice za krščanski svet. Zmaga je bila popolna. Turki so zbežali, zapustili za seboj 10. 000 mrtvih, kristjanov je padlo 2. 000. P. Marko je bil ves čas bitke med bojujočimi se, da jih je navduševal in blagoslavljal. Po bitki so bili presrečni. Žal kristjani niso znali izkoristiti zmage, da bi zasledovali sovražnika, kot je svetoval p. Marko. Zagrenjen zaradi tega se je vrnil v Italijo. Vendar se je vsako leto vračal, da se je srečal s cesarjem in vzdrževal veze in sloge med vladarji. V ta namen je veliko molil. Tudi v Benetkah je priredil tako pobožnost v ta namen. Udeležili so se je dož, patriarh, več škofov, celoten senat in številna množica.
Božji človek in prijatelj bratov
P. Marko je bil izredno dejavna osebnost. Njegova dejavnost je zahtevala, da je bil zelo veliko zunaj samostana. Vednar je ljubil zbranost, molitev. Ker ni vedno utegnil moliti čez dan, je veliko molil ponoči, tudi cele noči. Če je bil dolgo odsoten, je kar koprnel po življenju v celici.
Posebno moramo omeniti njegovo pobožnost do evharistije in sv. maše. Vedno se je četrt ure zbral pred mašo; maševal pa je pogosto tudi po uro in pol. Govorilo se je, da je njegova maša “angeljska maša.”
Prav tako globoka je bila njegova pobožnost do Marije. Z vsem zaupanjem se ji je izročal. Tudi v najtežjem in obupnem položaju je spodbujal vse, zlasti pa cesarja, naj se zateče k njej in jo kliče kot Pomoč kristjanov in Pribežališče grešnikov. Na čelo skoro vsakega svojega pisma je napisal poleg božjega ali Jezusovega tudi Marijino ime. Vedno jo je klical na pomoč, zlasti preden je delil svoj čudodelni blagoslov. Prvi svoj čudež je napravil prav na njen praznik 8. september.
Med kreposti, ki so g anajbolj krasile so bile živa vera, dejavna ljubezen do bližnjega in globoka ponižnost.
Vera je bila pri njem tista notranja moč, ki mu je navdihovala misli, besede in dejanja. vera je bila tisto notranje vzdušje, v katerem je nenehno živel. Neki sobrat pripisuje prav njegovi veri in zaupanju v Boga moč čudežev, ki jih je storil, saj po drugem se ni veliko razlikoval od svojih bratov. To vero je tudi v drugih obujal, preden je storil kak čudež.”Ali imate vero”, je vpraševal večkrat in ko je dobil močan odgovor, v koru, večkrat ponovljen: “Da, verujemo, imamo vero!”, so se dogajali čudeži.
Zelo živa je bila pri njem tudi ljubezen do bližnjega. Ne samo da se je preko vseh mej trudil za duhovno dobro bližnjega, – tudi življenje bi bil rad dal za spreobrnitev grešnikov in poganov – zanimal se je tudi za materialne potrebe ljudi. V času lakote je skrbel za kruh in hrano povsod, kjer je živel. Odločno se je boril proti krivicam ubogih in slabotnih.
Omeniti moramo tudi njegovo ponižnost, povezano s krotkostjo.”Vse na njem je oddajalo krotkost”, piše njegov sobrat. Rad je govoril o sebi, da je ubog grešnik, nevreden duhovnik. Ko so poskušali odrezati mu koščke habita iz spoštovanja, je rekel: “Raje bi videl, da mi trgajo meso.” “Ko so ga občudovali, se ni upal povzdigniti niti oči od tal.” Ker je bil tako skromen, tudi ni poznal človeškega ozira.
Ob cesarskih grobovih
Zadnjič se je podal p. Marko na Dunaj l. 1699. Že nekaj let ni bil prav zdrav, čeprav ni bil nikoli močnega zdravja. Smrt ga je doletela na njegovem 14. potovanju v Avstrijo. Začutil je vročino. Zdravniki so poskušali vse mogoče. Moral je v posteljo. Obiski so se množili. Papež mu je poslal svoj blagoslov. Cesar in cesarica sta ga obiskala. P. Marko jima je podelil svoj zadnji blagoslov. Razne velike osebnosti so klečale ob njegovi smrtni postelji. P. Marko je stiskal križ v roki in je povsem mirno, neopazno v Gospodu zaspal, v starosti 68 let. Bilo je to 13. avgusta leta 1699.
Bratje so ga hoteli pokopati takoj drugi dan, 14. avgusta, da ne bi motili praznika Marijino vnebovzetje. Toda cesar je določil, da bo pogreb 17. avgusta.
Pogreb je opravil dunajski škof v navzočnosti cele cesarske družine in najvišjih državnih osebnosti, s cesarsko godbo. Pokopali so ga na pokopališču v kapucinski grob. Na zahtevo cesarja so ga po 6 letih prenesli v kapucinsko cerkev, tako da sedaj počiva poleg cesarjev. Ko so tedaj odprli krsto, so videli, da je njegovo truplo ostalo nestrohnjeno.
Politične razmere, spori med Habsburžani in apostolskim sedežem, so krive, da je proces za beatifikacijo čakal celih 200 let. Novi časi in novi kriteriji so omogočili, da je spet stekel. Tako lahko upamo, da bomo kmalu videli na oltarju tega pravega sina sv. Frančiška, ki je bil doma tako blizu nas in je toliko storil in trpel zato, da bi Evropa ostala krščanska.
Vir
Na Dunaju (v Avstriji), blaženi Marko de Aviáno (Karel Dominik) Krištof, duhovnik iz kapucinskega reda, ki je, kot moder oznanjevalec božje Besede, povsod delal čudovito v prid revnim in bolnim in vzpodbujal predvsem mogočne na svetu, da postavljajo vero in mir pred vsako drugo zadevo in koristjo.
Vir