blaženi Olinto Marella – duhovnik

blaženi Olinto MarellaNovi blaženi se je rodil 14. junija 1882 na otoku Pellestrina, ki je del Beneške lagune med Benetkami in krajem Chioggia. Študiral je v semenišču v Rimu, kjer je bil med drugim sošolec Angela Roncallija, bodočega papeža Janeza XXIII. Teološki vidiki, ki ga je še posebej poglabljal, je bil sočutje, poleg tega pa je bilo zanj ključnega pomena razvijanje osebnega mišljenja. Kritičen je bil do tedanjih togih metod poučevanja, saj so po njegovem mnenju zadušile posameznikovo svobodo.

Poučevanje v semenišču
V duhovnika je bil posvečen 17. decembra 1904, nato pa je bil poslan v semenišče v Chioggi, kjer je poučeval zgodovino Cerkve in Sveto pismo. Njegov pristop k evangeliju je bil neposreden, posebno pozornost pa je posvečal tudi aktualnim temam, o katerih se je tedaj začelo govoriti, predvsem odnosu med Cerkvijo in ekonomijo ter med Cerkvijo in znanstvenim razvojem.

»Oče Olinto«, veliki vzgojitelj. Boj proti nepismenosti
Največja skrb don Marella pa je bila situacija ljudi, ki so živeli na njegovem otoku in jih je srečeval vsak dan. Skupaj s svojim bratom, ki je študiral strojništvo, je začel z vzgojnim projektom z imenom »Ljudski rekreacijski center«, s katerim se je želel boriti proti nepismenosti od otroštva dalje. V šolah, ki so ga sestavljale, je duhovnik postal oče za vse, tako so ga začeli klicati »oče Olinto«. Otroci in mladi so ga imeli zelo radi, saj se je z njimi igral, jih vzgajal preko lutkovnega gledališča, potujoče knjižnice, športa ter celo igranja v godbi. Njegove šole so obiskovali tako fantje kot dekleta, saj je bl. Olinto menil, da je to temeljnega pomena za njihov razvoj. Poudarjal je, da je to način, da odkrivajo in živijo bratstvo in resnično človeško integracijo.  

Suspenz zaradi zavisti, pokorščina
Vendar pa delovanju očeta Olinta niso bili naklonjeni vsi. Tudi med duhovniki je imel nasprotnike, ki so ga imeli za prevratnika, »preveč evangeljskega in premalo kanonskega«. Njihovo nasprotovanje je vodilo celo tako daleč, da mu je bil 24. septembra 1909 izrečen suspenz, ki ga je podpisal papež Pij X. Odločitev, ki je bila posledica zavisti zaradi njegovih uspehov, je sprejel v pokorščini. Vendar pa je bila zanj še bolj boleča utemeljitev kazni, saj mu je bila izrečena zato, ker so ga videli v družbi Romola Murrija, duhovnika, kateremu je bil prav tako izrečen suspenz in kasneje izobčenje zaradi njegove politične in družbene angažiranosti.

Vojska, študij, poučevanje
Olinto je moral ponovno zgraditi svoje življenje, s čimer je začel preko dela. Odšel je k vojakom, ki so se borili v prvi svetovni vojni, diplomiral je iz zgodovine in filozofije, dosegel je tudi habilitacijo za poučevanje. Kot profesor je poučeval po celotni Italiji. Profesor Indro Montanelli, novinar, ki je skupaj z njim poučeval v Rietiju, in za katerega je bilo splošno znano, da je ateist, je nekoč dejal: »Celo jaz sem se zavedal, da je bil svetnik, pa se Cerkev tega ni zavedala?«

Življenje v Bologni
Leta 1924 se je Olinto Marella nastanil v Bologni, kjer se je kot prostovoljec ponovno vključil v dobrodelne cerkvene ustanove. Pridobil si je zaupanje msgr. Emilia Faggiolija, ki je zanj posredoval pri bolonjskem nadškofu, kardinalu Nasalliju Rocca. 2. februarja 1925, po več kot 15 letih, je bil don Olinto vključen med kler v Bologni ter je lahko ponovno obhajal evharistijo.

»Mesto mladih«, vzgoja, ki temelji na svobodi
Najbolj znana izmed mnogih dejavnosti, s katero je pričel leta 1948, je Mesto mladih, kjer je vzgajal sirote in zapuščene brez uporabe sile. Izvajal je metodo nadzorovanega samoupravljanja. Končno je lahko poglobil njemu zelo ljubo temo vzgoje, ki temelji na svobodi, vendar na resnični osebni svobodi, ki prihaja od Kristusa. Skušal je presegati klasičen vzorec frontalne oblike poučevanja in se raje neposredno pogovarjal s svojimi učenci. Zastavljal jim je vprašanja, jih spodbujal in tolažil, predvsem pa jih je imel rad. Zaradi te ne le duhovne, ampak tudi fizične bližine pomoči potrebnim, je dobil vzdevek »Božji berač«. Vse do svoje smrti 6. septembra 1969 je pričeval o tem, kakšen mora biti odnos med evangelijem in življenjem, med evangelijem in dejavno ljubeznijo, ki ne pozna meja.