V Spoletu (v južni Italiji), blaženi Peter Bonilli, duhovnik, ustanovitelj Instituta sester od Svete Družine za vzgojo revnih deklic in pomoč sirotam. († 5. januar 1935)
Vir
Duhovnik v škofiji Spoleto v Italiji, posvečen 1863. Župnik v Cannaioli, Trevi, Italija 34 let. 13. maja 1888 je ustanovil Suore della Sacra Famiglia (Sestre svete družine) za varstvo in izobraževanje sirot, gluhih, slepih, brezdomcev in še posebej revnih deklet. Kanonik stolnice v Spoletu v Italiji leta 1898.
EN
Peter Bonilli je bil duhovnik v Cannaiola di Trevi pri Treviju in častilec Svete družine. Ustanovil je številna združenja, ki so nosila to ime. Leta 1887 je odprl sirotišnico v Cannaioli in ponudil oskrbo »Sestram svete družine iz Bergama«, ki jih je ustanovila sveta Pavla Elizabeta (Konstancija) Cerioli, a so ga zavrnile. Zato je ustanovil svojo lastno skupnost, »Suore della Sacra Famiglia di Spoleto«, (Sestre svete družine iz Spoleta) s sedežem v Spoletu in začel leta 1888 s štirimi postulantkami, ki so izrekle zaobljube pred nadškofom Spoleta. Skupnost je začasno priznal Sveti sedež leta 1911 in dokončno leta 1932.
Sestre so zdaj dejavne v Italiji, Braziliji, Čilu, Slonokoščeni obali, Salvadorju, Gvatemali, Indiji in Romuniji ter skrbijo za sirote ter bolne in invalide. Leta 2005 je bilo v 58 hišah 385 sester.
Kanonizacija: Petra Bonillija je 24. aprila 1988 za blaženega razglasil papež Janez Pavel II.
DE
Rodil se je 15. marca 1841 v San Lorenzu di Trevi (PG). V duhovnika je bil posvečen leta 1863. 34 let je bil župnik v Cannaiola di Trevi. V tem mestu je 13. maja 1888 ustanovil Kongregacijo sester Svete družine iz Spoleta. Njegova goreča ljubezen do Svete Družine je blaženega Bonellija gnala k pomoči revnim, sirotam, gluhonemim, slepim in zapuščenim ljudem, za katere je zasnoval in hotel ustanoviti zavod. Leta 1898 je postal kanonik katedrale v Spoletu. Umrl je leta 1935. Janez Pavel II. ga je 24. aprila 1988 razglasil za blaženega.
Blaženi Bonilli je imel za duhovnega očeta in navdihovalca don Ludvika Pierija, svetega duhovnika iz Trevija (ki je bil tudi duhovni oče in navdihovalec blaženega Placida Riccardija). Tako se je Janez Pavel II. spomnil Pietra Bonillia v homiliji, ki jo je imel na dan njegove beatifikacije. „Jaz sem dobri pastir … In imam druge ovce, ki niso iz te črede“ (Jn 10,14.16). Za to pastirjevo prizadevanje, da bi dosegel vse ovce in jih naredil deležne svoje skrbi, daru svojega življenja, lahko rečemo, da je tudi apostolska značilnost p. Petra Bonillija. Razumel je, da je treba predvsem biti navzoč v čredi, celo do te mere, da je dal svoje življenje, da bi ji sledil in jo hranil v vseh razmerah, tudi v tveganih, ko je delil trenutke nevarnosti, hodil na nezdrave kraje ter v najbolj ponižne in prezirane pokrajine. Petintrideset let je ostal v župniji, ki se je nahajala na najbolj obupnem območju njegove škofije Spoleto, kjer je bilo versko in moralno stanje izjemno slabo in ponižujoče (…). Kot velikodušen posnemovalec Kristusa Dobrega pastirja je oče Bonilli svojo dobrodelnost izlival na vse, ki so potrebovali pomoč; ker je že v otroštvu postal poznavalec trpljenja in bede, ponižanj in potreb ljudi na podeželju, se je zavezal, da bo svoje ljudi „nahranil“ in jih popeljal na rodovitnejše pašnike (prim. Ps 22,2). On, ki je „poznal svojo čredo“, ji je želel najti primerno hrano. Začel je z intenzivnim delom kateheze in verskega pouka, za katerega spodbujanje je uporabil informacije in tisk kot predhodnika (…). Predvsem pa je v družini videl temelj za preporod družbe in cerkvenega življenja. Njegovo geslo in program sta bila: „Bodi družina, daj družino, gradi družino“. Družina, vsaka družina, naj bi po zgledu družine iz Nazareta podoživela svojo poklicanost in poslanstvo. Velikodušna, požrtvovalna ljubezen Kristusa, Marije in Jožefa je bila vzor, ki ga je želel predlagati ljubezni v družini in poslanstvu družine. Družina je namreč kraj, kjer je vsak človek poklican, da prisluhne povabilu k mnogim delom ljubezni in se velikodušno odpre družbenemu služenju, zlasti ubogim, malim, zadnjim. Družina je šola ljubezni, kjer otroci odraščajo in se učijo živeti v skladu z evangelijem ter od svojih staršev prevzemajo podobo ljubečega obličja Boga, Očeta in Pastirja vsakega človeka. Nazareški model ostaja v središču poslanstva, ki ga z občudovanja vredno gorečnostjo in pastoralno občutljivostjo že sto let opravljajo sestre Svete družine, ki jih je ustanovil.
Župnijska cerkev Svetega nadangela Mihaela di Cannaiola di Trevi (v kateri je deloval blaženi) se zdaj imenuje tudi svetišče blaženega Pietra Bonillia. V tej verski zgradbi, na levi strani, v kapeli ob zvoniku, ležijo posmrtni ostanki Pietra Bonillia, preneseni 24. aprila 1998 iz njegovega svetišča v Spoletu, ki je zaradi potresa septembra 1997 postalo neprimerno za bivanje.
IT
Rodil se je 15. marca 1841 v S. Lorenzo di Trevi v Umbriji kot sin Sebastiana Bonillia in Marie Allegretti. Študiral je za duhovnika in bil posvečen leta 1863, potem ko je bil že imenovan za župnika v majhni in zelo revni vasi Cannaiola, kjer je ostal dvaintrideset let.
Za zgled duhovnosti skupnosti v majhni vasi si je vzel Sveto družino iz Nazareta. Od temeljev je prenovil versko življenje župnije in svoj nauk s pridiganjem, organiziranjem in objavljanjem postopoma širil po vsej Italiji.
Da bi poskrbel za zapuščene dečke v regiji, je leta 1884 v Cannaioli ustanovil „malo sirotišnico iz Nazareta“, ki je leta 1887 postala sirotišnica za dekleta. Skrb za sirote je zaupal skupini žensk, naslednje leto pa je ustanovil Zavod sester Svete družine, ki se je hitro razširil po številnih italijanskih škofijah.
Leta 1893 je odprl hospic za slepe, gluhe in neme otroke ter upravo zaupal sestram inštituta. Ta je bil nato premeščen v Spoleto, tej usodi pa je sledil tudi sam Peter, ki je ločitev od svojih ljubljenih faranov nekoliko potolažil z imenovanjem za kanonika katedrale, nato ekonoma in nazadnje rektorja nadškofijskega semenišča z odgovornostjo za pastoralni nadzor vseh verskih domov v nadškofiji. Kot duhovni voditelj je bil zelo iskan; veliko ur je preživel v spovednici in bil znan po vestnosti, s katero je opravljal svojo službo.
Leta 1908 mu je papež Pij X. podelil papeško odlikovanje kot priznanje za njegove številne zasluge za Cerkev. Kljub slabemu zdravju je dočakal visoko starost. Umrl je v zgodnjih jutranjih urah 5. januarja 1935. Beatificiran je bil 24. aprila 1988 na Trgu svetega Petra skupaj s tremi drugimi.
IT
Blaženi Peter Bonilli (it: Pietro) se je rodil 15. marca 1841 v kraju San Lorenzo di Trevi v nadškofiji Spoleto v pokrajini Perugia v pokrajini Umbrija v osrednji Italiji. Bil je najstarejši od štirih sinov Sabatina Bonillia in Marije Allegretti. Pri devetih letih je vstopil v Collegio Luccarini di Trevi, kjer je za dečka skrbel pomemben mladinski svetovalec don Luigi Pieri in v njem prebudil posebno pobožnost do Svete družine in duhovništva. Don Luigi je bil Petrov duhovni vodnik vse do svoje smrti leta 1881.
28. januarja 1857 je bil Peter oblečen v duhovniško obleko, 12. novembra 1860 pa je vstopil v semenišče v Spoletu. Dne 19. decembra 1863 je bil posvečen v duhovnika v Terniju, saj je bila škofija v Spoletu prazna. Star je bil komaj 22 let, a je bil že imenovan za župnika v majhni in zelo revni vasi Cannaiola di Trevi, kar je bil položaj, ki ga je opravljal naslednjih 32 let. 31. decembra 1863 je slovesno vstopil v župnijo.
Leta 1884 je v Cannaioli ustanovil „Nazaretsko sirotišnico“ ali Nazzareno, da bi skrbel za zapuščene dečke v regiji. Leta 1887 ga je preoblikoval v sirotišnico za dekleta. Skupaj s skupino mladih žensk, ki so ga vodile, je 13. maja 1888 ustanovil Zavod sester Svete družine (zdaj Congregazione delle Suore della Sacra Famiglia di Spoleto). Kongregacija se je hitro razširila v več italijanskih škofij. Leta 1893 je odprl hospic za slepe, gluhe in neme otroke ter upravljanje zaupal sestram inštituta. Leta 1898 so ga prenesli v večje mesto Spoleto, še istega leta pa je sledil Peter.
Težko je prenašal ločitev od svojih faranov, vendar ga je nekoliko potolažilo imenovanje za kanonika katedrale, nato za računovodjo in nazadnje leta 1905 za rektorja nadškofijskega semenišča s splošno odgovornostjo za pastoralni nadzor verskih domov po vsej nadškofiji. Kot duhovni voditelj je bil zelo iskan, veliko ur je preživel v spovednici in si pridobil sloves, da je številne naloge, ki mu jih je zaupal, opravljal z natančno skrbnostjo in pozornostjo. Leta 1908 ga je sveti papež Pij X. (1903-14) za njegove številne zasluge za Cerkev nagradil z nazivom monsinjor.
Kljub občasnim slabim zdravstvenim težavam je Peter živel dolgo življenje in so ga imele rade sestre inštituta, ki ga je ustanovil, njegovi sobratje duhovniki in vsi, s katerimi je prišel v stik. Umrl je zgodaj zjutraj 5. januarja 1935 v Spoletu, star 94 let.
Proces njegove beatifikacije se je začel leta 1964. Dne 30. junija 1986 so bile priznane njegove „junaške kreposti“ in prejel je naziv Venerabilis („Častitljivi“). Papež Janez Pavel II (1978-2005) je 3. julija 1987 podpisal dekret Kongregacije za zadeve svetnikov, s katerim je odobril čudež na njegovo priprošnjo. Papež ga je beatificiral 24. aprila 1988 na Trgu svetega Petra v Rimu. Njegov spominski dan je 5. januar, dan njegove smrti. Danes imajo sestre več sto hiš s šolami, sirotišnicami ter domovi za ostarele in bolne, delujejo pa v Italiji, Braziliji, Čilu, Salvadorju, Gvatemali, Indiji, Libiji in Romuniji.
NOR
Pietro Stephano Giuseppe (Pierre Stéphane Joseph) Bonilli se je rodil 15. marca 1841 v San Lorenzo di Trevi (škofija Spoleto, provinca Perugia, Umbrija). Njegova starša sta bila Sabatino Bonilli in Maria Allegretti. Bila sta družina malih kmetov. Pri treh letih in pol, novembra 1844, je bil prejel zakrament birme v vasi Cannaiola, kjer je kasneje 35 let služboval kot župnik. Ker v San Lorenzu ni bilo šole, sta za njegovo krščansko vzgojo skrbela mati in župnik. Ker je bil nadarjen, so ga poslali v šolo, kjer se je zelo dobro učil. Želel je postati duhovnik, a ker si ni mogel privoščiti plačevanja prehrane v semenišču, je odšel v šolo Lucarini, kjer je spoznal duhovnika don Ludovica Pierija, ki je imel velik vpliv na njegovo življenje. Ta izvirni, a goreči duhovnik je ustanovil Pobožno zvezo svetega Jožefa, katere eden od prvih treh članov je postal Pietro. Don Ludovico je nato odkril staro sliko Svete družine in jo restavriral, kar je bil začetek gibanja pobožnosti do Svete družine. Eden od Pietrovih sošolcev je bil blaženi Placide Riccardi. Pietro se je zelo dobro odrezal, zlasti pri racionalni filozofiji, morali in matematiki. Še vedno brez denarja je prevzel vlogo prefekta za disciplino, a ne brez težav, saj so bili internati ne preveč poslušni. Končno je bil sprejet v semenišče! Razmišljal je celo o tem, da bi postal misijonar, vendar so mu rekli: „Vaši misijoni so tukaj“. S težavami se je srečeval tudi znotraj sebe, na primer s skušnjavami zoper čistost. V temi se je boril z vero in njegova odločitev je bila enkrat za vselej sprejeta: „Ali svetnik ali smrt“. V duhovnika je bil posvečen 19. decembra 1863. Sprejel je službo župnika v vasi, ki so jo vsi drugi duhovniki zavrnili, v Cannaioli. Ne le da je bila župnija skromna, s 600 dušami, in zato revna z vidika prihodkov za svojega župnika, ampak tudi z duhovnega vidika ni blestela. Janez Pavel II. jo je v homiliji brez oklevanja opisal takole: „Petintrideset let je živel v župniji v najbolj revnem delu svoje škofije Spoleto, kjer so bile verske in moralne razmere izredno slabe in ponižujoče, zaznamovane z razvratom, bogokletjem, svobodomiselnostjo, igrami na srečo in pijančevanjem“. Don Bonilli se je lotil energičnega ukrepanja, ki ga papež v povzetku opiše takole: „Začel je z intenzivno katehezo in verskim poukom. Kot predhodnik je za njihovo spodbujanje uporabljal informacije in tisk: ‘Tisk je orožje naše dobe’, je govoril. Razumel je, da morajo biti laiki povezani z njegovim delom, in jih znal narediti za sestavni del svojih pobud, tako da jim je kot preudaren in velikodušen oče zaupal odgovorne naloge, hkrati pa jih je pritegnil v lastno izkušnjo molitve, da bi ‘našli pašo’ v srečanju z Bogom in v evharistiji. Predvsem pa je v družini videl temelj za preporod družbe in cerkvenega življenja. „Biti družina, dajati družino, graditi družino“ je bilo njegovo geslo in program. Zanj je morala družina, vsaka družina, živeti svojo poklicanost in poslanstvo po zgledu družine iz Nazareta“.
Don Bonilli je bil predhodnik raznolike Katoliške akcije in je ustanavljal združenja za fante, dekleta, najstnike, matere, moške in zlasti kmete, katerih težave je poznal iz izkušenj. Leta 1870 je s pomočjo moških iz svoje župnije popolnoma obnovil svojo cerkev, ki je propadala. Za te večplastne dejavnosti je potreboval moč, ki jo je črpal predvsem iz molitve: vsak večer je organiziral obisk Najsvetejšega zakramenta. Potreboval je tudi zgled, po katerem se je zgledoval: Sveto družino iz Nazareta! Leta 1871 je skupaj z don Ludovikom Pierijem ustanovil „Družbo misijonarjev Svete družine“. Ustanovil je tiskarno, da bi promoviral in podpiral svoje misijonarje. Ponovno je začel izdajati revijo o Sveti družini in ustvaril še druge, med drugim „Le Tabernacle“ in „Le Consolateur des Âmes du Purgatoire“, ki so razkrivale njegove tri velike ljubezni: Sveto družino, evharistijo in molitev za duše v vicah. Da bi poskrbel za revne, sirote (ustanovil je sirotišnico), slepe ter gluhoneme, se je don Pietro obrnil na sestre Svete družine iz Bergama, vendar so te ponudbo zavrnile; nato je ustanovil „Sestre Svete družine iz Spoleta“ (ki še danes nadaljujejo njegovo delo z ubogimi). Leta 1898 se je don Bonilli preselil v Spoleto, kjer mu je Previdnost ponudila še širše področje za razvoj njegovega dela. Bil je tudi ekonom in rektor semenišča, skrbel je za izobraževanje semeniščnikov in jim dajal prednosti svojih bogatih pastoralnih izkušenj. Do sester je bil tako kot do postulantk, ki so se predstavile, zelo zahteven in jih je spodbujal, da so razmišljale o križu kot znamenju Gospodove naklonjenosti. Tudi sam je imel težave s hierarhijo, saj je bil leta 1917 objavljen novi Zakonik kanonskega prava in nadškof v Spoletu je menil, da je treba don Pietrijevo delo uskladiti z njim; sumili so ga širjenja „praznoverja“ in uporabe vprašljivih izrazov o pobožnosti do Svete družine. Škof je misijonarje postavil pod svoj nadzor in preverjal publikacije, preden so bile natisnjene. Vrhunec trpljenja je bil dosežen, ko je bil prepovedan „Priročnik za misijonarje Svete družine“ (prepoved je bila pozneje odpravljena). Don Bonilli je trpel zaradi nezaupanja, vendar je ubogal, kot je vedno ubogal.
Njegovo zdravje je začelo pešati leta 1918. Moral se je umakniti v majhno sobico v materinski hiši sester, kjer je živel puščavniško življenje. Leta 1929 je oslepel. Vse je sprejemal iz ljubezni do Boga. Najbolj pa ga je bolelo, da ni mogel več maševati. Počutil se je kot nekoristen duhovnik. Umrl je mirno 5. januarja 1935 s to molitvijo: „Jezus, Marija in Jožef, naj mirno umrem v vaši sveti družbi“.
FR
Je slava papeške Umbrije zaradi pobožnosti, ki jo je gojil do Svete družine iz Nazareta in jo širil med verniki, ter zaradi dobrodelnih del, ki jih je spodbujal v korist ubogih. Rodil se je v San Lorenzu di Trevi v škofiji Spoleto (Perugia) 15. marca 1841 skromnemu kmetu Sabatinu in Mariji Allegretti. Krščen pa je bil v Castel San Giovanni z imeni Pietro, Stefano in Giuseppe, ker v njegovi vasi ni bilo krstilnice. 17. 11. 1844 je bil birman v župniji Cannaiola v dolini Spoleto, kjer je bil župnik 35 let.
Bonilli je zgodnjo krščansko vzgojo prejel od matere in župnika, saj v San Lorenzu ni bilo šol in učiteljev. Starši bi radi iz sina naredili dobrega kmeta, vendar se je Pietro pri devetih letih smel preseliti v Trevi, da bi se posvetil študiju.
Takrat so bile vse šole zbrane v kolegiju, ki ga je ustanovil plemeniti Virgilio Lucarini (1644) v svoji palači in v katerem je v Bonillijevem času študiral tudi B. Placido Riccardi OSB (+1915). Pietro je pri študiju dosegel tolažilni napredek. V arhivu občine Trevi je v zvezi s šolskim letom 1858-1859 zapisano: „Bonilli, prefekt kolegija, si je zaslužil prvo nagrado za prizadevnost in pridnost pri racionalni, moralni in matematični filozofiji“.
Tudi na področju kreposti je blaženi hitro napredoval pod vodstvom don Ludovica Pierija, nekoliko „preprostega“ in „vizionarskega“ duhovnika iz Trevisa (1829-1881), vendar navdušenega vzgojitelja fantov z vodenjem večernih šol, kaplana v dobrodelni bolnišnici in gorečega ustanovitelja Pia Unione di S. Giuseppe (Pobožna zveza sv. Jožefa), v katero se je Bonilli vpisal med prvimi. Za srečanja je škof članom dodelil cerkev San Francesco. Nekega dne je don Pieri tam odkril sliko Svete družine iz Nazareta, jo dal obnoviti, preuredil oltar pod njo in sprožil pobožnost do Svete družine, ki je pozneje postala osrednja točka duhovnosti in dela blaženega.
Pri vodenju in spovedovanju učenca oče Pieri ni dolgo potreboval, da bi v njem prepoznal poklicanost v duhovniški stan. Pri šestnajstih letih ga je zato z dovoljenjem ordinarija v Spoletu oblekel v mašno obleko in mu naročil, naj nadaljuje študij v kolegiju Lucarini, saj ni imel denarja za vstop v semenišče. Don Pieri je o njem dejal: „On je angel v telesu; Gospod ga kliče v svojo slavo“. Iz Dnevnika, ki ga je blaženi začel pisati dve leti pozneje, je razvidno, s kakšno odločnostjo je nenehno „predlagal, da bi v vsem in za vse izpolnjeval sveto Božjo voljo“. Iz internata pa bi z veseljem odšel, ker mu kot prefektu internatov nihče ni dajal plače, ni se mogel posvečati študiju, kot bi si želel, in učenci so bili zelo nedisciplinirani. Prosil je svojega strica don Luigija Bonillija, ki je bil neusmiljen skopuh, naj mu poišče stanovanje, vendar ga je stric prisilil, da je ostal prefekt v internatu, kjer mu je bila zagotovljena vsaj prehrana in stanovanje.
Da bi imel „nekaj pavze“, je blaženi leta 1860 zaprosil za mesto ekonoma, ki je v kolegiju ostalo prosto, vendar so menili, da za to ni sposoben. V svojem dnevniku je zapisal: „Trpel bom, če bom prefekt. Naj se zgodi Božja volja.“ V veliko tolažbo mu je bila molitev, tudi ko je bil potopljen v dolgočasje in sušo, in prejemanje obhajila, ki ga je smel prejeti le dvakrat na teden. V tistem času je doživljal močno željo, da bi se posvetil tujim misijonom, vendar mu je ravnatelj brez ovinkarjenja dejal: „Vaši misijoni so tukaj“. Nato je v svoj dnevnik zapisal: „Moj večni Bog, nočem imeti več volje … naredi z menoj, kar hočeš … hočem misliti samo na to, da bi postal svetnik“. In predlagal je, da bi se še naprej v ponižnosti in poslušnosti pripravljal na duhovništvo, tako da bi se boril proti skrupulom in skušnjavam nečistosti, ki mu v tistem času niso dale miru. Da bi se jih znebil, bi šel prosit Marijo v svetišče solz v Trevi ali k izviru Zvezda. Obračal se je k njej in govoril: „Naj raje umrem, kot da bi užalil Jezusa.“ Prosil je tudi njenega Sina in godrnjal: „Nisem zadovoljen, če mi ne daš ljubezni do Tebe, večje od ljubezni svetnikov, neizmerne … Razplameni to moje srce s tako ljubeznijo. Ničesar več nočem.
Bonilli si je oddahnil, ko se je nadškof Arnaldi, nadškof v Spoletu, odločil, da ga sprejme v semenišče, da bi mu omogočil „boljši študij duhovnosti“. V svoj dnevnik je zapisal: „Bog me hoče v semenišču, naj bo blagoslovljen! … Odločil sem se, da bom do popolnosti spoštoval njegova pravila in hodil pod posebnim varstvom Svete družine. Pred vstopom je Bogu izkazal vso hvaležnost za milost, ki si jo je pridobil z mesečno zaobljubo čistosti. Kot nadomestilo za pristojbine, ki jih ni mogel plačevati, je tudi v semenišču še naprej opravljal vlogo „prefekta ordinandov“. Ko je bil sprejet v subdiakonat, mu je pri zbiranju premoženja, potrebnega za posvečenje, pomagal le dedek, ne pa tudi starši in stric. Ne vemo, zakaj. Na sprejem se je pripravljal z molitvijo: „Moj Bog, če vidiš, da ne bom svetnik, me zaradi usmiljenja odstrani iz tega življenja, zdaj, da, zdaj“. Z istimi občutki se je pripravljal tudi na duhovništvo, ki ga je prejel 19. 12. 1863 v Terniju od škofa Saverija Arnaldija (+1867), ki ga je piemontska vlada zaprla v trdnjavo Spoleto zaradi njegove podpore Piju IX. med zasedbo Umbrije in Le Marke s strani italijanske vojske leta 1860.
Don Bonilli je takoj, ko je bil posvečen v duhovnika, prevzel župnijo svetega Mihaela nadangela v Cannaioli, ki je imela približno 600 prebivalcev. Škof mu jo je zaupal od 31. 8. 1863, saj so jo zaradi pomanjkanja dohodkov vsi odklanjali. Blaženi ni trpel zaradi sebe, ker je bil že navajen shajati brez mnogih stvari, ampak zaradi nezmožnosti pomagati ubogim in poskrbeti za polepšanje propadajoče cerkve. Takoj je zavihal rokave in se, obdarjen z zdravjem in močnim glasom, osredotočil na pridiganje, pri katerem mu je pomagal pater Pieri, in na službo spovedi, vzgojo in katehezo otrok, širjenje pobožnosti do Svete družine in reorganizacijo vseh bratovščin. Velja za predhodnika Katoliške akcije, saj je župljane razdelil v združenja glede na spol in starost.
Da bi namreč vernike spodbudil k pogostejšemu obhajanju zakramentov, je ustanovil Družbo sinov Svete družine za dečke, stare od 7 do 15 let; Pobožno zvezo krščanskih mater za poročene ženske; Družbo Svete družine za moške; Družbo svetega Ludvika Gonzage za mladostnike in Družbo svetega Ludvika Gonzage za mlade ženske; za mlajše moške pa je ustanovil Družbo svete družine.
Da bi vernikom pomagal rasti v kreposti, je oče Bonilli dal župnijsko cerkev obnoviti skoraj od temeljev (1870). Župnijskim duhovnikom, ki so ga obtoževali nepremišljenosti, ker se je dela lotil le z depozitom 200 lir, je odgovoril: „Previdnost mi je na voljo, da mi pomaga“ ali: „blagajna Previdnosti je vedno odprta“. Ko je bila cerkev blagoslovljena, je v njej vsak večer zbiral vernike za obisk Najsvetejšega zakramenta in češčenje Svete družine. V Cannaioli je blaženi živel zelo odmaknjeno s starši in poročenim bratom, kljub težavam, ki jih je imel z njimi med študijem. Vendar je takoj, ko mu je škof dal v pomoč kaplana (1873), razširil krog svojega apostolata in se skupaj s člani Družbe misijonarjev Svete Družine, ki jo je v Spoletu ustanovil p. Pieri z odobritvijo nadškofa msgr Cavallinija Spadonija 6. januarja 1873, posvetil pridigarskim misijonom za ljudi in duhovnim vajam za duhovnike in redovnike v umbrijskih škofijah.
P. Bonilli zaradi hitrosti, s katero je študiral v semenišču, ni bil nikoli poglobljen teolog, prav tako ni bil odličen govornik. Je pa skrbno pripravljal pridige parentetične narave, ki jih je imel v različnih deželah, kamor je odhajal s svojimi sobrati. V svojem dnevniku je zapisal: „Vsakič, ko moram pridigati, trpim muke, vendar se temu ne posvečam. Ne oziram se na to, kaj bodo govorili o meni, ker že zdaj bolje kot kdor koli drug vem, da sem nesposoben zlasti za pridiganje, ampak gledam v svojo dušo in v Boga in vidim, da hoče to revše za nekaj uporabiti“. Na prvem mestu njegovih misli je bilo širjenje Združenja svete družine in revije, ki jo je ustanovil, da bi jo oznanjal.
Po don Pierijevi smrti so blaženega sumili, da s svojimi nabožnimi spisi in tiski, ki so včasih vsebovali vprašljive izraze o čaščenju Svete družine, širi „vraževerja“. Namesto da bi bil navdušen, je prevzel majhno tiskarno, da bi natisnil svojega Apostola Svete družine. Nekega dne mu je kurija v Spoletu ukazala, naj pred tiskom pošlje vse osnutke revije v revizijo. P. Bonilli je trpel zaradi nezaupanja, ki mu ga je izkazal lokalni ordinarij. Predstojniku misijonarjev Svete družine, p. Paolu Bonaccii, je zapisal: „Pomagajmo si z molitvijo, da bomo skupaj nosili zelo težak križ. Morda da bi ga odvrnil od njegove trdne zamisli, mu je škof ponudil samostan v Bevagni, vendar se mu je zaradi revščine odpovedal. Novico je sporočil svojemu nadrejenemu, ko je zapisal: „Nimam niti centa za stroške bule, posesti, nasledstva, ki so ogromni. In še to, da so nekateri zlonamerni bratje, ker so bili zavistni, mislili, da z razširjanjem svojih tiskov dobro posluje.
Osuplost Bonillia in njegovih sodelavcev je dosegla vrhunec, ko je Sveta kongregacija indeksa ukazala Spoletu, naj umakne iz obtoka Priročnik misijonarjev Svete družine, Pravila kooperatorjev in naj iz Direktorija očeta Franca, SJ, ki je leta 1861 v Lyonu ustanovil Svetovno združenje družin, posvečenih Jezusu, Mariji in Jožefu, odstrani, kar mu je Bonilli dodal v italijanskem prevodu. Blaženi se je takoj in izrecno podredil dekretu ter izjavil: „Poslušnost Svetemu sedežu je bilo mleko, ki me je hranilo kot otroka, luč, ki me je vodila kot mladeniča, in krepost, ki bi jo rad zdaj in vedno do skrajnosti prakticiral kot duhovnik. Sprejel je tudi razpustitev Družbe misijonarjev Svete družine (1883) in ponovno ustanovitev druge družbe s strogo škofijskim programom, ki jo je ustanovil nadškof Elvezio Pagliari. P. Bonilli je privolil, da ostane v ponovno ustanovljenem društvu in da bo pod neposrednim vodstvom lokalnega ordinarija izdajal revijo La Sacra Famiglia namesto ukinjene z naslovom L’Apostolo della S. Famiglia za reformo duhovščine in prenovo družbe, ki so jo vznemirjali upori, ki so jih proti Cerkvi sprožili liberalci in prostozidarji.
Ko je blaženi videl, da je njegovo področje apostolata zoženo, je pomislil, da bi svojo skrb razširil na sirote v župniji, in ustanovil Opera delle Campagne za materialni in duhovni dvig kmetov (1884) s pomočjo „hiš in zavetišč za sirote … patrocinij za mlade, katoliških delavcev in društev vzajemne pomoči“. Škof Pagliari je sprejel pokroviteljstvo. Leta 1887 je pater Bonilli odprl svojo prvo majhno sirotišnico in vanjo prinesel kipe Jezusa, Marije in Jožefa, ki so jih pred tem slovesno nosili v procesiji, ter kot prilogo Svete družine objavil Nazareški vestnik, da bi se o njej izvedelo. V Dnevniku je upravičeno zapisal: „Da bi delo dobro uspevalo, je treba, da ga sponzorira in širi tisk“. Vendar pa darovi, ki so mu jih pošiljali verniki, niso zadoščali za kritje stroškov, zato je bil prisiljen iti prosit za žito.
Za vodenje sirotišnice se je blaženi obrnil na generalno predstojnico sester Svete družine iz Comonte di Seriate (Bergamo), ki jih je ustanovila B. Costanza Cerioli (+1865) za izobraževanje in vzgojo kmečkih otrok, vendar je bila njegova prošnja zavrnjena.
Zato se je odločil, da bo to storil sam s pomočjo revnih, ponižnih in poslušnih mladih deklet.
Tako so 13. maja 1888 z odobritvijo škofa Pagliarija, ki mu je ustanovitelj zaupal skrb za sirote, bolnike, gluhoneme in slepe, nastale sestre Svete družine iz Spoleta. Zapisal je: „Grenko trpljenje, hude muke duše in smrtne muke duha so poznali le redki. Dobro pa jih je poznala Sveta družina, edina, ki nas je poznala in potolažila.
Sestre Zavoda Nazzareno so se pod očetovskim in odločnim vodstvom svetega ustanovitelja postopoma presenetljivo množile, vendar ne v Cannaioli, temveč v Spoletu, kjer so se sestre s pomočjo uglednih dobrotnikov leta 1897 s prvimi šestimi sirotami in petimi gluhonemimi naselile najprej v nekdanjem samostanu sester konvertitk, nato pa v palači Buoncristiani (1900). Da bi lahko delil njihovo usodo, je škof imenoval p. Bonillija najprej za kanonika v katedrali, nato za upravitelja semenišča (1899) in nazadnje za rektorja od leta 1905 do 1909. V tem času je bil blaženi vesel, da je bil priča ponovnemu rojstvu Družbe misijonarjev Svete družine, ki je bila več let nedejavna, in da je s svojo tiskarno lahko povečal tiskanje drugih revij, med drugim Il Tabernacolo in Il Consolatore delle Anime Purganti, ter tako med krščanskim ljudstvom širil pobožnost do Svete družine, evharistije in duš v očistcu, kar so bile njegove tri velike ljubezni.
Na prvem generalnem kapitlju, ki so ga sestre Svete Družine zbrale leta 1912 v Spoletu, je bila po dekretu o pohvali, ki ga je Pij X. izdal leto prej, sestra Maria Nistri izvoljena za generalno predstojnico. Najpomembnejše zadeve inštituta pa je neposredno urejal ustanovitelj, ki je iz svojega skromnega stanovanja, postavljenega v zadnji kapeli matične hiše, skrbel za poučevanje sirot, usposabljanje novink in urejanje apostolata sester ter po potrebi uporabljal opomine. Pri kandidatkah za redovniško življenje je bil zelo zahteven. Sodelavcem je govoril: „Da bi jih spustili noter, odpremo majhna vrata, da bi jih spustili ven, pa odpremo velika vrata. Želel je morda pet sester, a gorečih, kot pa sto, a mlačnih.
Predvsem je želel, da bi bile sestre Svete družine dobrodelne in ponižne, saj bi le tako pritegnile Božji blagoslov na inštitut. Tistim, ki so mu izkazovali občudovanje, je pravil: „Sem človek, ki noče delati hrupa; rad bi delal dobro, vendar … ne da bi kdo to opazil. Ob dobrih željah je svojim redovnicam nekoč dejal: „Ne pozabite, da nisem storil ničesar. Kar je človek storil, dolguje Bogu. Nihče naj se s tem ne hvali, gorje! Lahko se le pokvarimo. Samo Gospod je tisti, ki dela. Če so si ga drznile opozoriti, da so tudi one, če že ne v tolikšni meri kot Cottolengo, Palazzolo, don Bosko, nekaj naredile, je odgovoril: ‘Da, tolažimo se z ‘aglietto’, to je z malenkostmi. Nekega dne ga je obiskala ženska iz Montefranca. Ko ga je zagledala, je vzkliknila: „Oče, vi ste vendar svetnik!“ Don Bonilli se ji je temno zastrmel v obraz in ji nato s strogim glasom rekel: „Umaknite to besedo. Ali vas ni sram tako žaliti ubogega duhovnika?“
Pri sprejemanju sirot in nesrečnežev don Bonilli ni maral, da bi nune kazale skrb za njihovo vzdrževanje. Od časa do časa jih je grajal, češ: „Previdnost skrbi za nas“. V najtežjih trenutkih jim je ponavljal: „Gospod vedno pride ob pravem času, bodite prepričani. Samo greh nas mora vznemirjati.“ Neki nuni, ki sta jo prizadeli žalost in bolezen, je pisal, da bi jo potolažil: „Bog nas vedno vodi kot oče in zakonec; bolečih dogodkov ne dopušča, razen da bi nas utrdil v kreposti. Moramo prodreti v to resnico: Jezus je bil na križu od prvega trenutka svojega rojstva … Ko želi Jezus dati duši znamenje ljubezni, ji da križ … V trpljenju je naše veselje … Jamstvo raja. Po njegovih besedah: „Zdi se mi, da je dan, ki ga preživim brez križa, zapravljen.“
Ustanovitelj je svojim duhovnim hčeram pogosto ponavljal: „Morate biti zadoščevalne duše“. Zato je spodbudil prakso svete ure v cerkvi svetega Filipa in uvedel uro adoracije v kapeli inštituta vsak petek v letu v zadoščenje za grehe ljudi in za spreobrnjenje grešnikov. Njegovo stalno priporočilo je bilo, naj jih naredimo svete „ne z ekstazo, ampak z delom, potrpežljivostjo in žrtvovanjem“.
Ko je nadškof Pietro Pacifici, nadškof v Spoletu, želel dati blaženim redovnim družinam bolj redno obliko v skladu z novim zakonikom kanonskega prava, ki je začel veljati leta 1917, ni manjkalo obtožb s strani nun zaradi določb, ki jih je ocenil za arbitrarne. P. Bonilli se sicer ni strinjal z nekaterimi potezami predstojnikov in določenimi zamudami pri sprejemu v noviciat in pri zaobljubah nun, vendar jim ni nehal govoriti: „Naj bo tako, v ukazih predstojnikov je vedno prisotna Božja volja“.
Do leta 1918 je bil oče Bonilli odličnega zdravja. Nato je začel čutiti prve starostne bolečine v nogah, glavi in očeh, ki so postopoma popolnoma opešale. Ostal je sedeti doma kot puščavnik, nezmožen dolgega pogovora, vendar pa je zavzeto molil rožni venec, meditiral in bral življenja svetnikov. V tem stanju, ki je trajalo več let, je tistim, ki so ga obiskali in ga vprašali, kako je, odgovarjal: „Blagoslovljeno Gospodovo ime! Zelo dobro mi je! Človek nosi križ“. Leta 1929 je moral prestati nujno operacijo kile in je popolnoma izgubil svetlobo v očeh. Namesto da bi se zaradi tega pritoževal, je izjavil: „Vse naj bo iz ljubezni do Boga: starost, neprijetnosti, slepota, ponižanja, vse, vse naj bo iz ljubezni do Boga. Te besede bi bilo treba uglasbiti z velikim orkestrom, z vztrajnim, neskončnim ponavljanjem, v vseh tonih, da bi Bogu veličastno izrazili našo zapuščenost v njem!”
V zadnjih mesecih njegove bolezni je bilo najhujši trn, ki je ranil njegovo srce, to, da ni mogel več obhajati maše. Takrat so ga slišali vzklikati: „Oh, maša, maša … Ne veste, kakšna milost je zame in za vas, da lahko obhajamo sveto daritev! … Duhovnik, ki ne obhaja maše, ni nič, je telo brez duše. Zato sem nekoristen. Kaj še lahko storim na zemlji? Zato je dobro, da me Bog kliče k sebi, in to kmalu. Iz nebes bom naredil toliko dobrega, kolikor ga nisem mogel in nisem zmogel narediti na zemlji.“ Ob asistenci msgr Giovannija Capobianca, škofijskega vikarja in poznejšega škofa v Urbanii, je 5. 1. 1935 zaradi bronhitisa umrl kot sveča ob klicu: „Jezus, Jožef in Marija, naj moja duša v miru odide z vami!”
Pogreb don Pietra Bonillija, ustanovitelja sester Svete Družine, tajnega nadpastirja njegove svetosti in viteza italijanske krone, je bil zmagoslavje. Njegove relikvije se častijo v kapeli matične hiše inštituta. Janez Pavel II. je 30. 6. 1986 priznal njegove junaške kreposti, 24. 4. 1988 pa ga je beatificiral.
IT