Rodil se je leta 1876 na Bavarskem. Njegovi starši so bili trgovci in goreči kristjani. Rastel je v domačem okolju. Po končani srednji šoli je vstopil v jezuitski red in bil leta 1899 posvečen za duhovnika. Patru so potem zaupali različne pastoralne naloge. Najpomembnejšo pa je dobil leta 1912, ko so ga predstojniki poslali v München, da bi prevzel duhovno skrb za številne priseljence, ki so prišli v to veliko mesto, razvijajoče se v industrijsko središče.
Ko je leta 1914 izbruhnila prva svetovna vojna, se je prijavil za vojnega kurata in odšel na fronto. V Romuniji je bil tako hudo ranjen, da so mu morali odrezati levo nogo.
Po vojni se je vrnil v München in tam našel povsem drugačne razmere. V dvajsetih letih je mesto postalo živahno in pomembno središče različnih političnih previranj. Pater Rupert se je spustil v dialog in tudi polemiko z različni strankarskimi veljaki. V jezuitski cerkvi sv. Mihaela je organiziral številne in močno obiskovane konference. Še posebej se je trudil, da bi prav usmerjal katoličane v mestu in predvsem člane Marijine kongregacije; poudarjal je skrb za zatirane in reveže.
Ni se čuditi, da je to delo nadaljeval tudi po prihodu Hitlerja na oblast. Kazal je na zmote nacizma in ostro obsodil odlok, s katerim so bile zatrte vse katoliške organizacije. Oporo je našel v papeški okrožnici »Mit brennender Sorge«, ki jo je leta 1937 izdal papež Pij XI. Nacistični režim je odgovoril zelo hitro. Patru so najprej prepovedali javno nastopanje, potem so ga zaprli in poslali najprej v taborišče Sachsenhausen in nato v Oranienburg. Od leta 1940 do konca vojne je bil interniran v benediktinski opatiji Ettal. V zaporu in pregnanstvu ni videl »nekaj nečastnega, temveč krono svojega življenja«. Vedel je, da ga preganjajo zaradi vere, in je bil vesel, da je mogel biti pričevalec.
Takoj po vojni se je vrnil v München. Nadaljeval je pastoralno delo in zbiral kongreganiste. Zapori in internacija pa so načeli njegovo zdravje. Na praznik vseh svetnikov leta 1945 se je med pridigo o posnemanju svetnikov in splošni poklicanosti kristjanov k svetosti zgrudil in umrl. Ob prenosu njegovih zemeljskih ostankov v kripto kongregacijske cerkve se je zbralo na tisoče njegovih občudovalcev in še danes romarji obiskujejo njegov grob v zelo velikem številu. Za blaženega je Ruperta Mayerja razglasil papež Janez Pavel II. 3. maja 1987.
Vir
Kako predan in požrtvovalen je bil Rupert Mayer v svoji ljubeči skrbi za ljudi, pove tudi dejstvo, da je bil prvi vojaški kurat, ki so ga odlikovali z železnim križem. Čeprav ga politika nikoli ni zanimala, je kljub temu ostro obsojal in svaril pred nevarnostmi nacizma. Zaradi tega je bil večkrat zaprt, taborišče ga je na smrt izčrpalo, tako da so ga v bojazni, da jim ne bi umrl in bi ga imeli za mučenca, izpustili in premestili v hišni zapor. Umrl je pol leta po težko pričakovani svobodi, med pridigo v münchenski cerkvi sv. Mihaela.
Ime: Izhaja iz nemščine, in sicer kot skrajšana oblika prvotnega imena Hruodperaht, ki je zloženo iz starovisokonemških besed hrod, hruod »slava« in beraht »bleščeč, slaven«.
Rodil se je 23. januarja 1876 v Stuttgartu v Nemčiji, umrl pa 1. novembra 1945 v Münchnu, prav tako v Nemčiji.
Družina: Rodil se je v uspešni trgovski družini, imel je še brata in štiri sestre.
Zavetnik: Lahko ga prištevamo med zavetnike Münchna, saj ga imenujejo tudi »apostol Münchna«.
Izobrazba: Študiral je filozofijo v Freiburgu, teologijo v Münchnu in Tübingenu ter v semenišču v Rottenburgu.
Posvečenje: V duhovnika je bil posvečen 2. maja 1899 v Rottenbergu.
Skupnost: V jezuitski red je vstopil 1. oktobra 1900 v Feldkirchu. Družbo Jezusovo ali jezuite je ustanovil Ignacij Lojolski; papež Pavel III. jo je leta 1540 potrdil. Njihovo geslo je »V večjo Božjo slavo«.
Službe: Kot škofijski duhovnik je deloval v Spaichingenu in Stuttgartu. Kasneje je nekaj let kot ljudski misijonar potoval po Švici, Nizozemski in Nemčiji. Od leta 1912 dalje je v Münchnu skrbel za priseljence, v prvi svetovni vojni pa je bil divizijski kurat na fronti. Po okrevanju je nadaljeval svoje delo v Münchnu, leta 1921 je postal predsednik Marijanske moške kongregacije.
Zapori: Nacisti so ga prvič zaprli leta 1937 v kaznilnico v Landsbergu in ga kmalu poslali v koncentracijsko taborišče Sachsenhausen, nato pa za celih pet let v hišni pripor v samostanu Ettal na Zgornjem Bavarskem.
Kreposti: Bil je človek, ki je vse svoje življenje živel in daroval za druge ter se zanje izčrpaval, sprva kot misijonar, kasneje pa kot kurat na fronti. Bil je predan karitativnemu delu, zaupnik in spovednik mnogih, zlasti mož, za katere je skrbel v Marijanski kongregaciji. Bil je odličen pridigar in odločen nasprotnik nacizma, ki ga je tudi javno obsojal.
Upodobitve: Fotografije prikazujejo moža v zrelih letih, v preprosti duhovniški obleki z bujnimi in rahlo osivelimi lasmi, resnega, a vedrega obraza, z očmi, zazrtimi v daljavo.
Beatifikacija: Papež Janez Pavel II. ga je 3. maja 1987 na münchenskem olimpijskem stadionu razglasil za blaženega.
Goduje: 1. novembra, v nadškofiji München-Freising pa 3. novembra.
Grob: Pokopali so ga na samostanskem pokopališču v Pullachu blizu Münchna, kmalu pa so ga prenesli v grobnico kongregacijske cerkve Bürgersaal v Münchnu, kjer se dan za dnem zbirajo večstoglave množice romarjev in častilcev.
Vir
V Münchnu (na Bavarskem v Nemčiji), blaženi Rupert Mayer, duhovnik iz Družbe Jezusove, zelo prizadeven svetovalec vernikov, pomočnik ubogih in delavcev in pridigar Božje besede, je trpel preganjanje pod brezbožno vlado nacistov. Najprej je bil odpeljan v koncentracijsko taborišče, od tod v samostan, a brez kakšnegakoli stika z verniki.
Vir